Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4380 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Zaživela je prva platforma za iskanje dela za upokojence Slovenija je odslej bogatejša za prvo stičišče starejših, ki želijo še naprej delati in podjetij ter fizičnih oseb, ki potrebujejo zanesljive in izkušene delavce. Nahaja se na spletnem naslovu www.Seniordela.si. Gre torej za ena izmed prvih platform v Evropi, specializiranih za povezovanje ponudnikov dela in dela ter vključenosti željnih seniorjev. Več o tem v nadaljevnaju v studiu pozdravljam Mitja Pajek, ustanovitelj SeniorDela.si in Andreja Kočar Pečnik, soustanoviteljica platforme za iskanje dela.
Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in prilagoditvah, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjih situacijah. Te jim v vsakdanjem zasebnem, poklicnem in javnem življenju povzročajo vrsto izzivov, ki pa jih je v razumevajoči in odprti družbi največkrat mogoče močno omiliti oziroma odpraviti, so zapisali v poslanici Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Teden slepih bo v znamenju kulture. Prispevek Petre Medved.
Prvi junij je svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi in je namenjen tudi okrepitvi prepoznavanja in ozaveščanja o posledicah narcistične osebnostne motnje. Močno izražene narcistične osebnostne poteze so odkrito večvredno vedenje, razvrednotenje drugih, manipulativnost, ukazovalnost. Dolgotrajna zveza z osebo z izraženimi tovrstnimi potezami pa lahko privede do sindroma narcistične zlorabe. Zakaj družba takšno obnašanje celo spodbuja in zakaj je veliko narcisov v politiki in na vodilnih položajih?
Na Radiu Slovenija smo s prireditvijo zabeležili prenovo skrivnostnega klavirja Bösendorfer, ki je dolga leta sameval, prekrit s plahto v radijskem studiu. Projekt prenove je potekal pod okriljem našega tretjega radijskega programa ARS. Klavir, ki so ga izdelali leta 1927, je poseben, tudi zato, ker ima 4 tipke več kot običajni klavir. Na klavir, ki je bil takrat v klavrnem stanju, je leta 2011 slučajno naletel skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša. Začel je raziskovati njegov izvor, lastništvo in tej, že kar detektivski zgodbi, lahko sledimo v njegovih esejih.
Na svojem domu v Trstu je umrl pisatelj in akademik Boris Pahor, književnik evropskega slovesa in dobitnik številnih domačih priznanj in odlikovanj. Velja za enega od najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku. Kot človeka in kot pisatelja ga je med drugo svetovno vojno boleče prizadela izkušnja uničevalnega koncentracijskega taborišča, ki pa mu volje do življenja ni ubila, ravno nasprotno. Nekaj misli je s poslušalci ob tem delil tudi pisatelj Drago Jančar, ki ga je s Pahorjem vezalo večdesetletno prijateljstvo.
Vseh stvari se tudi v vse bolj digitaliziranem svetu ne da opraviti na daljavo. Je le treba osebno k zdravniku, na upravno enoto in še kam. To pa za številne starejše med nami, ki so gibalno ovirani, ki nimajo osebnega avtomobila ali ki si preprosto ne morejo privoščiti vožnje s taksijem, predstavlja resen problem. No, na srečo jim že marsikje po Sloveniji pri tem lahko na pomoč priskoči Prostofer, trajnostni vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših. Kako Prostofer deluje, katerim opravkom je storitev namenjena in kako razširjena je po Sloveniji, je pojasnil Miha Bogataj, direktor zavoda Zlata mreža, ki v organizacijskem smislu stoji za to socialno storitvijo. V kolikor je prisotna tudi v vaši občini, jih lahko pokličete na 080 10 10.
S profesorjem Fakultete za šport, trenerjem boksa in mladim uspešnim kolesarjem govorimo o gibanju; o tem, kako z rednim športom pri mladih lahko omilimo posledice epidemije, izboljšamo socialne stike, samopodobo, koncentracijo in vzdržljivost, razbremenimo stres in polepšamo svoj stas in izraz.
Začel se je 13. Znanstival, festival znanosti za otroke, ki ga organizira Hiša eksperimentov. Do nedelje se bo na ljubljanskih ulicah, mostovih, trgih in v Hiši eksperimentov zvrstilo veliko različnih poskusov, delavnic in predavanj, namenjenih otrokom vseh starosti. Festival je za obiskovalce zunanjih prireditev brezplačen, za vstop v Hišo eksperimentov pa v teh dneh velja polovična cena.
V Ljubljani je vrata odprl Javni zavod Hiša za otroke – gre za varen prostor, namenjen otrokom pričam in žrtvam kaznivih dejanj, na začetku predvsem spolnih zlorab. Gre za zaključek večletnih prizadevanj stroke in politike za izboljšanje načina obravnave otrok, ki se znajdejo v predkazenskih ali kazenskih postopkih. Pravosodno ministrstvo je, skupaj z drugimi strokovnjaki, hišo oblikovalo po zgledu islandskega modela Barnahus.
Že več kot tri mesece je od začetka ruske invazije na Ukrajino, ki je terjala že več kot 14 tisoč žrtev. V tem času so begunci postali predvsem ženske in otroci, med njimi pa so tudi osebe s posebnimi potrebami. Teh je v Ukrajini pred začetkom vojne živelo 2,7 milijona. Nekateri so zaradi svojih mankov ostali doma in čakajo na milost in nemilost vojne, drugi so se podali na pot svobode, na kateri se soočajo z mnogimi izzivi.
Desetnica je nagrada za otroško in mladinsko književnost, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za uveljavljanje izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja. Nagrada se podeljuje za obdobje zadnjih treh let, v katerem se je na področju mladinske in otroške izvirne slovenske literature nabralo kar 1065 del. Nominacijo si jih je prislužilo kar deset, od tega šest pisateljic in štirje pisatelji. Desetnico sta sinoči podelila predsednica žirije Aksinja Kermauner ter predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc. Za najboljši mladinski roman sta razglasila socialno-psihološki roman Balada o drevesu, avtorice Mateje Gomboc. Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine. Matejo Gomboc smo gostili tudi v mladinski oddaji Kulturomat. Pogovoru o knjigi lahko prisluhnete tu: Kulturomat - Balada o drevesu
Letos mineva trideset let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim Kraljestvom. Ta jubilej spremljajo različni dogodki. Že od konca aprila pa poteka tudi literarni projekt »30 let. 30 zgodb«, ki ga British Council Slovenija izvaja skupaj z britanskim veleposlaništvom v Ljubljani. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z britansko veleposlanico v Sloveniji, Tiffany Sadler in direktorjem British Councila v Sloveniji, Draganom Barbutovskim. Avtorica: Mojca Delač.
Projekt Prehod mladih – stičišče sistemov in zakonodaj se ukvarja s problematiko visoke stopnje brezposelnosti med mladimi s posebnimi potrebami v slovenskem prostoru. Gre za pilotni projekt na nivoju nacionalnega projektnega partnerstva, katerega koordinator je Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, v njem pa sodeluje 13 izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Od leta 2018 so v projekt uspešno vključili več kot 2000 mladih s posebnimi potrebami. Petra Medved se je o tej problematiki pogovarjala s koordinatorico projekta magistrico Majo Zovko Stele.
Včeraj se je na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani začel 16. mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. Namenjen enakovrednemu vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih oseb s posebnimi potrebami v družbo. Prireditve in delavnic se udeležuje veliko vrtcev, šol, zavodov, različnih organizacij in društev ter posameznikov. Sklepni koncert pa namenjajo otrokom iz 14 ukrajinskih šol in nevladnih organizacij, ki so poslale v Slovenijo 113 likovnih del. Festivalsko dogajanje je spremljala Petra Medved.
Ob zaključku današnjega tematskega dne, ki ga posvečamo tisti glasbi, ki je dobila oznako druga - pri tem pa mislimo na ljudsko glasbo, seveda tudi na etno glasbo in glasbe sveta - je kratek pogovor z etnomuzikologom, rednim profesorjem na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Svaniborjem Pettanom pripravila Teja Klobčar. Svanibor Pettan predseduje uglednemu Mednarodnemu združenju za tradicijsko glasbo – ICTM, kot raziskovalca pa ga vodi neizmerna radovednost, s katero pristopa k raziskovanju najrazličnejših glasb sveta, obenem pa tudi odgovornost, da bi pridobljeno znanje na kar najboljši način mogli uporabiti v praksi.
25. maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik - od leta 1957 Dan mladosti, a tudi proslavljanje rojstnega dneva Josipa Broza Tita, čeprav se je rodil 7. maja. Rodila se je štafeta mladosti, ki je začela izgubljati pomen po Titovi smrti. Zadnja je pred 35. leti pot proti Beogradu začela s Triglava, zaznamovala pa jo je tudi t.i. »plakatna afera«, ki je zamajala temelje takratne Jugoslavije. Kot vsako leto je na ta dan slovesno v beograjskem muzeju Jugoslavije, katerega del je tudi Hiša cvetja s posmrtnimi ostanki Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke Broz.
Druga godba velja za enega najpomembnejših festivalov v Srednjeevropskem prostoru. Vse od leta 1984 navdušuje in izobražuje poslušalstvo z bogatim glasbenim naborom. Za uspešnost Druge godbe je že skoraj 30 let odgovoren njen umetniški vodja Bogdan Benigar, ki z novimi pristopi in zanimivimi glasbeniki spretno dviguje programsko raven festivala. Z Bogdanom Benigarjem se je pogovarjal Andrej Prezelj.
Na nedavnem gastronomskem Weekend Food Festivalu, kjer so se zvrstile različne okrogle mize s svetovno priznani chefi in chefinje, smo imeli moč prisluhniti tudi mladim hrvaškim slaščičarkam, ki doma in v tujini pišejo zanimive zgodbe. Njihovo skupno sporočilo je: Kjer je volja, je tudi pot! In dokaz, da ti ni treba biti profesionalni slaščičar, da bi v življenju uspel. Z njimi se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Problematika prehranske oskrbe starejših pri nas je zelo pereča, tudi zato, ker država zanemarja nadzor prehrane v domovih za starejše. Starostniki popijejo premalo vode in zaužijejo premalo beljakovin. Na slabšanje prehranskih navad starejših vplivajo zlasti osamljenost, neznanje o uravnoteženi prehrani in nizke pokojnine.
Na inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani so v ponedeljek popoldan preverjali prvi sum okužbe z virusom opičjih koz v Sloveniji. O rezultatu: ali gre za prvo okužbo pri nas ali ne, nas bodo obvestili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Več primerov opičjih koz pa so že zabeležili v Nemčiji. Iztok Konc je v Berlin poklical slovenskega infektologa dr. Andreja Trampuža.
Neveljaven email naslov