Predstavljajte si delec, ki je več kot 50.000-krat manjši od debeline našega lasu. V primerjavi s teniško žogico je tako majhen, kot je teniška žogica majhna v razmerju do Zemlje. Nanodelci niso iznajdba sodobnega sveta, je pa nova njihova povečana koncentracija v okolju.

Na policah je vse več izdelkov z nanodelci, a brez pravega nadzora

Predstavljajte si delec, ki je več kot 50 000 -krat manjši od debeline našega lasu. V primerjavi s teniško žogico je tako majhen, kot je teniška žogica, majhna v razmerju do Zemlje. Nanodelci niso iznajdba sodobnega sveta, je pa nova njihova povečana koncentracija v okolju. Skozi zrak, hrano, kozmetiko vstopajo v naše telo, tam pa njihova vloga in doseg delovanja še nista povsem pojasnjena.

Znanost sicer zadnja leta ugotavlja, da veliko nanodelcev ni nevarnih za telo, so pa tudi taki, zaradi katerih bi nas moralo skrbeti. Zlasti sporna je na primer nova generacija nanodelcev, tako imenovani nanoroboti.

Telo jih lahko zazna, toda …

Nanodelec z navadnim mikroskopom ni viden, odstre se nam šele pod elektronskim mikroskopom. V zraku, kjer zaradi svoje lahkosti prosto lebdijo, so nanodelci navzoči že od nekdaj. Ustvari jih že preprost postopek kurjenja, zato se je naše telo s tisočletji navadilo nanje. Ali to pomeni, da jih naše telo lahko zazna in se nanje odzove? Dr. Damjana Drobne, redna profesorica na biotehniški fakulteti, ki se ukvarja z morebitnimi negativnimi posledicami uvajanj nanotehnologij za živi svet, pritrjuje:

“Menimo, da je telo dobro pripravljeno na nanodelce, od pojava ognja se srečuje z njimi, in imamo mehanizme, da jih obvladamo. Na primer, sluznica se zasluzi, če smo v stiku s prahom, tudi celica nekatere delce prepozna, jih obleče, zaužije.”

Navkljub temu pa dr. Veronika Iglič Kralj, redna profesorica za biofiziko na zdravstveni fakulteti v Ljubljani, svari, da “bi nas moralo skrbeti”, nanodelci namreč, opozarja, v naše okolje vse bolj vstopajo ob pomoči industrije, ki nanostrukture dodaja številnim proizvodom. Ob tem omeni prehrambeno, kemijsko, celo vojaško industrijo: “Veliko jih je v sajah, hrani, piškotih, kosmičih in v karameliziranem sladkorju, bombonih.” 

Tveganje za trombozo

V naše življenje torej vstopajo strukture, ki jih nista opisala ne klasična ne kvantna fizika in ki jih šele začenjamo dodobra spoznavati. “Nanodelci so v vmesnem območju, zato je treba pripraviti novo fiziko,” doda dr. Veronika Iglič Kralj. “V našem laboratoriju smo naredili nekaj poskusov in ugotovili, da navzočnost nanodelcev spremeni lastnosti celičnih membran.” Na koncu koncev lahko tovrstne spremembe vodijo v povečano tveganje za trombozo, opozarja.

Za zdaj je torej področje nanodelcev še zavito v negotovost: po eni strani so ključ do rešitve težkih bolezni, po drugi strani skrivnosten tujek, ki ga vnašamo v telo, ne da bi povsem natančno poznali njegove učinke. Kljub temu industrija že posega po nanotehnologiji. Na policah je vse več tovrstnih izdelkov, brez pravega nadzora, tudi pri označevanju izdelkov. Dr. Damjana Drobne ob tem zagovarja nujnost tvornega sodelovanja med industrijo in znanostjo ter ustrezne predpise, ki bodo obvarovali predvsem zdravje potrošnika.