Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako razvedriti male bolnike in predvsem omiliti stisko staršev?
V Sloveniji zaradi raka zboli približno 60 otrok na leto. Najpogostejša oblika raka pri otrocih je levkemija, ki predstavlja skoraj tretjino primerov. Čeprav incidenca te bolezni pri otrocih narašča, se preživetje nenehno izboljšuje. Znano pa je, da onkološka bolezen pri otroku prinaša v družino močan stres, ki vpliva na kakovost življenja vseh družinskih članov.
“Ko mi je zdravnica prinesla izvide, sem jih odprla šele čez nekaj dni.” – Tatjana Kruder, mama in predsednica društva Jonatan Prijatelj
Navadno se znotraj družine zaradi nenehne negotovosti poteka bolezni in njene prognoze spremeni sistem vrednot, ciljev in pričakovanj o prihodnosti, pripoveduje psihologinja Martina Burger Lazar na oddelku za hematoonkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani: “V naši družbi besedo rak še vedno enačimo s smrtjo. Pa vendar se na našo srečo večina otrok lahko pozdravi. Ko starši prestanejo začetni pretres in vidijo pot do ozdravitve, dobijo upanje. Zdravljenje onkološke bolezni pri otroku pa ne poteka premočrtno in takšno je tudi razpoloženje staršev. To je najbolj v sozvočju tako s telesnim kot s psihičnim stanjem otrok.”
“Pomembno je, da uporabljamo tudi besedo rak. Če je otrok zelo majhen, si lahko pomagamo s slikovnim materialom. Če otrok razume, kaj se z njim dogaja, zdravljenje veliko lažje sprejema.”
Ko je Neža zbolela, je bila stara le dve leti in pol, razlaga Tatjana: “Neži smo povedali, kar je vprašala. Lagati ali prikrivati ne smemo.”
Bolezen in zdravljenje otroka z rakom s seboj prinašata pogoste obiske bolnišnice, spremembe pa vplivajo tudi na zdrave sorojence. Ti imajo lahko med zdravljenjem obolelih otrok občutek, da jih starši zapostavljajo, medtem ko starši menijo, da se bodo lahko zdravim otrokom posvetili pozneje v procesu zdravljenja ali ko bo otrok z rakom ozdravljen. Huje je, ko se otroci na oddelku navežejo drug na drugega, in ko nekdo izgubi bitko z boleznijo, preostali doživijo hudo stisko, razlaga psihologinja: “Pri otrocih ne smemo uporabljati olepšav, kot so “zapustil nas je, odšel ali zaspal je”, saj se otrok tako lahko boji zaspati.”
Na oddelku pa opažajo tudi, da je velikokrat mati tista, ki ostane z bolnim otrokom, pri njem namreč lahko tudi prespi, medtem ko oče preživi večino časa z zdravim. Tako ne pride le do razhoda med starši, to vpliva tudi na odnos bolnega otroka do očeta in nasprotno ter seveda na odnos med sorojencema. Neža Kruder, ki je prebolela akutno limfoblastno levkemijo in je danes zdrava študentka Fakultete za šport, pa je za lepe spomine v težkih trenutkih hvaležna tudi bratu.
“Imela sem golo glavo in brat mi je nanjo pritrdil puščice od loka, sprejel je zelo dobro, bolezni nismo postavljali v ospredje.”
In ker se starši zaradi skrbi za bolnega otroka pogosto ne morejo v celoti posvetiti potrebam zdravih otrok in sami sebi, zaposlenih na oddelku pa je premalo, je pomembno, da pomagajo tudi člani širše družine, zdravstveni in šolski delavci ter drugi člani skupnosti. Sorojenci se morajo počutiti pomembne, dobrodošlo je povpraševanje po njihovem počutju ali posvečanje individualne pozornosti v smislu zanimanja za njihove interese, kar bo koristilo njihovemu psihičnemu zdravju.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Kako razvedriti male bolnike in predvsem omiliti stisko staršev?
V Sloveniji zaradi raka zboli približno 60 otrok na leto. Najpogostejša oblika raka pri otrocih je levkemija, ki predstavlja skoraj tretjino primerov. Čeprav incidenca te bolezni pri otrocih narašča, se preživetje nenehno izboljšuje. Znano pa je, da onkološka bolezen pri otroku prinaša v družino močan stres, ki vpliva na kakovost življenja vseh družinskih članov.
“Ko mi je zdravnica prinesla izvide, sem jih odprla šele čez nekaj dni.” – Tatjana Kruder, mama in predsednica društva Jonatan Prijatelj
Navadno se znotraj družine zaradi nenehne negotovosti poteka bolezni in njene prognoze spremeni sistem vrednot, ciljev in pričakovanj o prihodnosti, pripoveduje psihologinja Martina Burger Lazar na oddelku za hematoonkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani: “V naši družbi besedo rak še vedno enačimo s smrtjo. Pa vendar se na našo srečo večina otrok lahko pozdravi. Ko starši prestanejo začetni pretres in vidijo pot do ozdravitve, dobijo upanje. Zdravljenje onkološke bolezni pri otroku pa ne poteka premočrtno in takšno je tudi razpoloženje staršev. To je najbolj v sozvočju tako s telesnim kot s psihičnim stanjem otrok.”
“Pomembno je, da uporabljamo tudi besedo rak. Če je otrok zelo majhen, si lahko pomagamo s slikovnim materialom. Če otrok razume, kaj se z njim dogaja, zdravljenje veliko lažje sprejema.”
Ko je Neža zbolela, je bila stara le dve leti in pol, razlaga Tatjana: “Neži smo povedali, kar je vprašala. Lagati ali prikrivati ne smemo.”
Bolezen in zdravljenje otroka z rakom s seboj prinašata pogoste obiske bolnišnice, spremembe pa vplivajo tudi na zdrave sorojence. Ti imajo lahko med zdravljenjem obolelih otrok občutek, da jih starši zapostavljajo, medtem ko starši menijo, da se bodo lahko zdravim otrokom posvetili pozneje v procesu zdravljenja ali ko bo otrok z rakom ozdravljen. Huje je, ko se otroci na oddelku navežejo drug na drugega, in ko nekdo izgubi bitko z boleznijo, preostali doživijo hudo stisko, razlaga psihologinja: “Pri otrocih ne smemo uporabljati olepšav, kot so “zapustil nas je, odšel ali zaspal je”, saj se otrok tako lahko boji zaspati.”
Na oddelku pa opažajo tudi, da je velikokrat mati tista, ki ostane z bolnim otrokom, pri njem namreč lahko tudi prespi, medtem ko oče preživi večino časa z zdravim. Tako ne pride le do razhoda med starši, to vpliva tudi na odnos bolnega otroka do očeta in nasprotno ter seveda na odnos med sorojencema. Neža Kruder, ki je prebolela akutno limfoblastno levkemijo in je danes zdrava študentka Fakultete za šport, pa je za lepe spomine v težkih trenutkih hvaležna tudi bratu.
“Imela sem golo glavo in brat mi je nanjo pritrdil puščice od loka, sprejel je zelo dobro, bolezni nismo postavljali v ospredje.”
In ker se starši zaradi skrbi za bolnega otroka pogosto ne morejo v celoti posvetiti potrebam zdravih otrok in sami sebi, zaposlenih na oddelku pa je premalo, je pomembno, da pomagajo tudi člani širše družine, zdravstveni in šolski delavci ter drugi člani skupnosti. Sorojenci se morajo počutiti pomembne, dobrodošlo je povpraševanje po njihovem počutju ali posvečanje individualne pozornosti v smislu zanimanja za njihove interese, kar bo koristilo njihovemu psihičnemu zdravju.
Kakšna dva odstotka ljudi naj bi imelo fibromialgijo, bolezen, ki prinaša boleče mišice in neskončno utrujenost. Čeprav jo lahko imajo tudi otroci, je najpogostejša pri odraslih ženskah; naša sogovornica Anja Klepac pa je z njo morala živeti že v najstništvu.
Vsaka zgodba mladega športnika invalida je ne le izjemna zgodba o premagovanju telesnih omejitev, pač pa tudi dokaz, da sta volja in vztrajnost dober kažipot za doseganje izjemnih rezultatov. Tri zgodbe mladih športnikov, ki jim je šport pomagal doseči športne, pa tudi življenjske uspehe, smo predstavili v Ambulanti 202.
Ves junij je bil namenjen opozarjanju na redko avtoimunsko bolezen – miastenijo gravis. Gre za kronično in neozdravljivo obolenje, ki mu pravimo tudi Goldflamova bolezen in prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Če ob simptomih ne ukrepamo pravočasno, je bolezen lahko tudi smrtna. Ugotavljanje prave diagnoze še zmeraj traja zelo dolgo. Čeprav se lahko pojavi v kateri koli starosti, je najpogostejša med mladimi ženskami do 40-ega leta in pri moških po 40-em. Spoznali smo zgodbi dveh bolnic, ki jima bolezen kroji življenje že od mladih let: predsednico združenja bolnikov s to boleznijo Sašo Ciber in podpredsednico Darjo Pugelj.
Ste vedeli, da je radioaktivno sevanje naš vsakdanji spremljevalec, da sevajo tla, po katerih hodimo, hrana, ki jo jemo, celo mi sami smo radioaktivni. A poleg vsakdanjih doz se radioaktivnemu sevanju pogosto izpostavljamo tudi hote. Dodatne količine prejmemo med dolgimi letalskimi poleti na veliki višini in v višjih geografskih širinah, v zaprtih prostorih z veliko radona, obiski jam, še najbolj pa svoj telesni dozimeter vsakodnevno obremenjujejo – kadilci. Z nami bo strokovnjak dr. Tomaž Šutej z Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji.
Sladkorna bolezen, tudi tista tipa 1, ki zahteva doživljenjsko vsakodnevno injiciranje inzulina, nikakor ni več ovira za normalno življenje in tudi ne za vrhunski šport. Na dirki po Sloveniji zato prav zdaj tekmuje tudi ekipa profesionalnih kolesarjev s to neozdravljivo boleznijo, ki s tem ne dosega le kolesarskih ciljev, pač pa ima še dodatno misijo: opogumiti druge bolnike s to boleznijo. Vsi tekmovalci imajo sladkorno bolezen tipa 1, njihove sanje – postati profesionalni kolesar, so se vsem uresničile.
Kupujete sončna očala in ne veste, po kakšnih merilih se odločiti za prava? V tokratni valovski tedenski oddaji o zdravju smo še posebno skrb posvetili otrokom. Ni nujno, da jim za vsako ceno trpamo sončna očala na nos. Pravzaprav lahko pomanjkanje dnevne svetlobe dolgoročno ogrozi razvoj vida pri njih in vpliva na razvoj kratkovidnosti. Gost oddaje je bil dr. Rok Grčar. “Če izbirate očala, bodite pozorni na oznako CE, ki od leta 2009 potrjuje, da so očala v skladu z evropskimi standardi in da torej preprečujejo kvaren vpliv nevarnih ultravijoličnih žarkov. To je zelo pomembno – očala, ki niso ustrezna, ki ne nudijo zaščite pred ultravijoličnimi žarki, so lahko celo nevarnejša od tega, kot če očal sploh ne bi nosili. Če imajo le temna stekla brez ustrezne UV zaščite, sporočajo zenicam, da se razširijo, oči pa so s tem še ranljivejše za škodljive UV žarke.”
Kronična bolečina kroji življenje več kot tretjini prebivalcev, starejših od 60 let, seveda pa tudi številnim mlajšim, celo otrokom. Zakaj je sodobna medicina še zmeraj ni sposobna bolje obvladovati, kaj lahko storimo, da je življenje z njo vsaj znosnejše? Bi razumevanje, da ne gre le za posledico bolezni ali poškodbe, pač pa da gre za bolezen samo po sebi, prineslo tudi drugačne in uspešnejše načine zdravljenja? Na vprašanja poslušalcev o obvladovanju kronične bolečine je odgovarjal prim. Gorazd Požlep, vodja protibolečinske ambulante UKC Ljubljana.
Čeprav se kdaj znajdemo v primežu nerazložljivega strahu in tesnobe, ni nujno, da bomo razvili anksiozno motnjo. Prav tako ni nujno, da se bo panični napad, ki ga lahko povsem nepričakovano doživi tudi zdrava oseba, razvil v panično motnjo. A zagotovil ni. Pojasnjuje psihiater, psihoterapevt Miran Možina.
Ob nedavnih okužbah z ošpicami smo se skorajda bolj kot nad boleznijo začudili nad slabo hranjeno javno zdravstveno dokumentacijo. Bolj kot ne naključno lahko slutimo, pred katerimi nalezljivimi otroškimi boleznimi smo bili v otroštvu cepljeni, ali smo jih morda celo preboleli. Izjeme najdemo med tistimi, ki svojo zdravstveno dokumentacijo vzorno hranijo doma; ali pa so med svoje orumenele spominske fotografije spravili celo nekdanjo zdravstveno knjižico. Damjan Zorc je z gostjo epidemiologinjo Nadjo Šinkovec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje skušal vendarle raziskati vse možne poti do izgubljene ali založene zdravstvene zgodovine.
Da je med dober, so ljudje ugotovili že pred več deset tisoč leti. Da je tudi zelo koristen, kot so koristni tudi drugi čebelji pridelki, ki so popolnoma naravna živila, pa se poudarja zadnja leta. Cvetni prah je na primer eno izmed najbogatejših doslej znanih živil, propolis pa naravni čebelji antibiotik. Na našem ozemlju je deloval tudi oče moderne apiterapije, sicer Čeh po rodu – Filip Terč. Bil je zdravnik, pa tudi revmatični bolnik, ki je sebi in drugim lajšal bolečine s čebeljim strupom. Prav blizu Maribora je doma tudi Karl Vogrinčič, predsednik sekcije za apiterapijo dr. Filipa Terča pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Naš sogovornik je tudi čebelar Brane Borštnik, ki pravi, da mu uživanje čebeljih pridelkov ohranja zdravje.
»Povsem mi je jasno, kakšen užitek je pognati stroj pod seboj, kakšen občutek svobode je to, ki zlahka premami tudi zrelejše ‘fante v drugi puberteti’. A hitrost neusmiljeno veča možnost in težo poškodb. Ko vidiš, kako udarec v glavo kljub čeladi človeka za vselej spremeni, kako neukrotljive so krvavitve, kako se medenica razleti kot porcelanasta skleda, mora razum vselej zmagati,« pravi dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ Danijel Andoljšek. Kaj najbolj vpliva na stopnjo poškodovanosti, ali sodobna oprema lahko prepreči poškodbe in kako pravilno pomagati poškodovanim voznikom enoslednih vozil, bo reševalec, ki pogosto prvi pomaga poškodovanim motoristom, pojasnjeval v Ambulanti 202.
Podatki kažejo, da ima v Sloveniji petina otrok težave s preveliko telesno težo. Javnozdravstvene probleme je nujno reševati tudi s sistemskimi rešitvami. Predstavili bomo, kako deluje nacionalni projekt za krepitev zdravja MoST, ki ga izvajajo v 25 zdravstvenih domovih po Sloveniji.
Migrena ni le močan občasen glavobol, ampak nevrološka bolezen, ki jo je težko obvladovati in je tretji najpomembnejši vzrok invalidnosti pri osebah, mlajših od petdeset let. Ljudi onesposablja na številne načine, jim zmanjšuje kakovost življenja, delovno sposobnost in učinkovitost. In ne nazadnje, migrena je velika težava delodajalcev in družbe, saj strošek bolnikov z migreno v Evropi na leto doseže do sedemindvajset milijard evrov. Zdravila proti migreni, ki jih ponujajo na trgu, ne učinkujejo vselej, nevarna pa je tudi njihova pogosta raba. Ta namreč lahko celo zviša pogostnost in jakost migren ter tako agonijo bolnikov le poveča. Bo novo zdravilo, ki ga lahko predpišejo le nevrologi in se vbrizga samo enkrat na mesec, dokončno obračunalo tudi z najtrdovratnejšimi oblikami migrene? Gost oddaje je nevrolog asist. dr. Andrej Fabjan, ki odgovarja tudi na vprašanja poslušalcev.
Zbujanje z glavobolom in zvišanim krvnim tlakom, nenaspanost, potenje, predvsem okoli vratu, so resni opozorilni znaki motenj dihanja v spanju oziroma spalne apneje pri ženskah. Pogosto, ne pa nujno, so povezani s smrčanjem, ki pa je pri ženskah še zmeraj tabu tema. Toda učinek motenj spanja, pogosto povezanih tudi s smrčanjem, je veliko usodnejši. Nezdravljena obstruktivna apneja namreč za ženske prinaša več tveganja za možgansko kap kot kajenje. Zato na motnje dihanja in smrčanje pri ženskah, predvsem v nosečnosti in po menopavzi, opozarjamo v tej oddaji.
Kultura pogovora izginja, ne le zaradi pomanjkanja časa, ampak tudi zato, ker postajamo vse bolj asocialni. Strukture sogovornikove agresivne komunikacije ne moreš spremeniti, lahko pa s svojim odzivom spremeniš njegovo vedenje. Mojca Žirovnik, strokovnjakinja za komunikacijo.
Da je smrčanje ubijalska reč, vedo vsi, obsojeni na spanje ob smrčečem človeku. A če gre tu predvsem za metaforo, je smrčanje, če se mu pridružijo še motnje dihanja, lahko zares usodno tudi za bolnika. Kako pogosto je smrčanje povezano z motnjami dihanja, kdaj je nujna zdravniška pomoč, kateri ukrepi so res učinkoviti in kako med poplavo pripomočkov na trgu izbrati učinkovite, bo svetovala pnevmologinja Kristina Ziherl, vodja Laboratorija za motnje dihanja v spanju Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Pred najmnožičnejšim slovenskim športnim in navijaškim praznikom nas bo zanimalo, zakaj skoraj s pomilovanjem gledamo na tiste, ki ob takih priložnostih ne pijejo alkohola, in zakaj se nam veseli dogodki nasploh zdijo popolni le, če so dopolnjeni s kozarcem, džojntom, črtico ali kakšno sorodno popestritvijo? Je to posledica ukoreninjene tradicije, narodnega značaja ali česa tretjega? In kaj narediti, da se bodo (vsaj) mlajše generacije znale zabavati brez škodljivih substanc?
“Pred nama je Valentina, pojedla je oreščke in ni vedela, da je alergična nanje,” resno pove Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZD Ljubljana. Tam si na glavo poveznemo očala za obogateno resničnost in že smo v položaju, ko rešujemo človeka, ki je dožível anafilaktični šok. V ljubljanskem zdravstvenem domu imajo 2 700 000 pacientov na leto, samo 18 je reanimacij, pravi Zafošnik, zato je pomembno, da imajo zdravstveni delavci in tudi laiki možnost, da se hitrega posredovanja naučijo ob pomoči obogatene resničnosti. Nismo teoretizirali, Valentino smo čisto resno reševali v Ambulanti 202.
»Še zmeraj se zgodi, da mi pred očmi umirajo bolniki, ki niso želeli na preventivni pregled takrat, ko bi bolezen odkrili v zelo zgodnji fazi,« opozarja prim. Jana Govc Eržen, spec. druž.med, nacionalna koordinatorka za preventivo bolezni srca in ožilja in članica programskega sveta programa Svit. Široka paleta dostopnih preventivnih pregledov in posebni programi, ki sistematično vabijo k nekaterim preventivnim pregledom, še zmeraj ne prepričajo zadostnega števila ljudi, da bi raka in druge bolezni odkrili pravočasno.
Paraplezalec Gregor Selak je pri petindvajsetih zbolel za multiplo sklerozo. “Spraševal sem se, ali bom lahko še hodil. Tako zelo me je bilo strah vsega. Že vse življenje se ukvarjam s športom, zdaj bom pa končal na vozičku? Ne dovolim si tega.” Dovoli si samo premagovanje vertikal in negotovosti. “Na težke trenutke gledam kot na izzive. Več ko boš imel slabih stvari v življenju, boljši človek boš postal, ker boš moral vse to premagati.”
Neveljaven email naslov