Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Petanjcih v Prekmurju se z javnim branjem poezije treh pesnikov iz Južne Koreje in treh slovenskih avtorjev začenjajo letošnji Dnevi poezije in vina Ptuj. Z gostovanji 21-ih pesnikov z vseh koncev sveta in branji bodo oživili 19 krajev po državi, ob Ljubljani, Krškem in Mariboru predvsem kraje vzhodne Slovenije ter Potrno v Avstriji in Varaždin na Hrvaškem. Osrednje dogajanje bo od srede naprej na Ptuju.
V Petanjcih v Prekmurju se z javnim branjem poezije treh pesnikov iz Južne Koreje in treh slovenskih avtorjev začenjajo letošnji Dnevi poezije in vina Ptuj. Z gostovanji 21-ih pesnikov z vseh koncev sveta in branji bodo oživili 19 krajev po državi, ob Ljubljani, Krškem in Mariboru predvsem kraje vzhodne Slovenije ter Potrno v Avstriji in Varaždin na Hrvaškem. Osrednje dogajanje bo od srede naprej na Ptuju.
V 95. letu starosti se je poslovil Jurij Souček. Slovenski gledališki, filmski, radijski in televizijski igralec, iskalec in inovator, ki je s svojo ustvarjalno energijo zgradil izjemno obsežen opus v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana, ob tem pa še na Televiziji in Radiu Slovenija, vloge v radijskih igrah ter glasovne upodobitve domišljijskih bitij v risankah za otroke, ki jih je mnoge tudi sam predlagal in prevajal.
Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana bo po skoraj stoletju uprizorjena Molièrova igra Skopuh. Znamenito komedijo o stiskaču Harpagonu, ki je za denar pripravljen žrtvovati vse, je režiral makedonski režiser Slobodan Unkovski, eden najprepoznavnejših režiserjev nekdanje Jugoslavije. Igro je prevedel Aleš Berger, v glavni vlogi pa nastopa Bojan Emeršič.
V razstavišču UGM Studio Umetnostne galerije Maribor in hkrati v Galeriji Loža v Kopru v tem času svoja dela predstavlja Mladen Stropnik. Avtor, ki je v svoji umetniški praksi samosvoj in pogosto pronicljiv odslikovalec sveta, v katerem živimo, je prvo razstavo naslovil Pristava–Gaberke–Veleje in pri njej sodeluje z ustvarjalci Natašo Berk, Bojanom Mijatovićem in Dominikom Štibernikom, drugo, pri kateri sodeluje s Sašo Bezjak, Sinišo Labrovićem in Natašo Skušek, pa je poimenoval DUNAJC POMFRIT.
Eden od najbolj nagrajevanih in nadarjenih slovenskih režiserjev, Igor Šterk, se v svojem sedmem celovečercu Šterkijada s podnaslovom Okoli sveta, mimo doma vrača v obdobje svojega odraščanja od 70. let prejšnjega stoletja naprej. S skrbno izbrano scenografijo Marca Juratovca, doživetimi igralskimi nastopi in brezkompromisnim scenarijem se spominja svoje ožje družine: pokojnih staršev, mame Vojke, ki ga je pred kratkim zapustila, in očeta Jureta, legendarnega jadralca, ki se je pred 15 leti brez slovesa poslovil na svoji zadnji plovbi okoli sveta. O filmu so po premieri v ljubljanskem Kinodvoru spregovorili igralci: Janez Škof, Silva Čušin in Jernej Gašperin.
V Slovenski kinoteki so v sodelovanju s SCCA-Ljubljana gostili ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in pisateljico Alexandro Halkin. S predavanjem in projekcijo kratkih filmov je predstavila svoje delo: začetke sodelovanja z zapatističnimi skupnostmi in vzpostavitev projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov.
V Slovenski kinoteki v Ljubljani z Rezervnimi deli odpirajo cikel filmov, posvečenih igralcu Petru Musevskemu. Na velikem platnu si bo mogoče ogledati njegove vloge od prve v študentskem kratkem filmu Lojze se je zbudil, tako kot ponavadi vse do njegove zadnje filmske vloge v celovečercu Zastoj in dokumentarno-esejističnem portretu Pero, s katerim se je Damjan Kozole poklonil spominu na velikega igralca in prijatelja. Ob tem je Kozole zapisal, da so »gledalci, ne samo slovenski, v Musevskem vedno znova prepoznavali sebe«.
35. grafični bienale Ljubljana je skoraj pri koncu. Letos sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta z deli vse od klasične grafike do videov, instalacij in začasnih stenskih poslikav. Umetniški vodja, ganski umetnik Ibrahim Mahama, ga je naslovil Iz praznine so prišli darovi kozmosa in med drugim za temo ponudil razmislek o oživljanju pozabljenih in zapuščenih prostorov. Na bienalu je tako s svojimi grafikami kot prostorom sodeloval tudi ljubljanski kolektiv Sreda v sredo, ki je prejel letošnjo nagrado občinstva. Foto: MGLC/Urška Boljkovac
V ljubljanskem Kinodvoru so pripravili premiero novega igranega celovečerca režiserja in scenarista Igorja Šterka. V svojem sedmem celovečercu Šterkijada se je Igor Šterk posvetil svoji družini. V filmu s podnaslovom Okoli sveta, mimo doma je predstavil svoje odraščanje v družini, ki so jo zaznamovali jadralski podvigi očeta Jureta Šterka. Premiera se je odvila v posebnem ozračju. Potem ko je pred 15 leti na jadranju okoli sveta izgubil očeta Jureta Šterka, se je nedavno poslovila njegova mati, Vojka, in njej je bila posvečena sinočnja projekcija. V vlogi Vojke Šterk je zaigrala Silva Čušin: "Kot mi je govoril Igor, je imela zelo rada igralski poklic, ampak ji nikoli ni uspelo priti bližje zraven. Bila je zelo postavna, lepa in je zelo skrbela zunanji videz pod vso to nesrečo, ki jo je najbrž nosila pod sabo glede na vsa ta leta, ko je čakala na moža." Igor Šterk se v Šterkijadi neizprosno spominja svojih staršev, pogosto odsotnega in nase osrediščenega očeta, ter mame, ki je moževe avanture nemočno opazovala. Režiser se samokritično spominja tudi samega sebe. V njegovi vlogi je zaigral Jernej Gašperin: "Igorjeva želja je bila, da igralci v filmu ne prevzamemo vloge negativca ali pozitivca; da smo vsi krvavi pod kožo. Je pa res, da je Igorjev lik opazovalec in poslušalec v filmu; ne razvija lastne zgodbe, ampak je bolj priča temu, kar se dogaja mami in očetu in seveda to pušča na njem sledi." Razlog za film niso bili jadralski podvigi in tragično izginotje očeta; kar ga je pritegnilo, so bili trenutki v njihovi družini: žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni, takšni, ki odslikavajo kompleksnost odnosov, pa je o filmu, ki prihaja na redni kino spored, pred premiero zapisal Igor Šterk. Foto: SFC
Slovenija bo v začetku aprila častna gostja na mednarodnem knjižnem sejmu otroške in mladinske književnosti v Bologni. Čeprav gre za veliko manjši dogodek, kot je bilo lansko častno gostovanje v Frankfurtu, bo gostovanje v Bologni v vrhu letošnjih slovenskih kulturnih dogodkov v tujini. Sejem je namenjen strokovni javnosti in prodaji avtorskih pravic, dogovor za častno gostovanje pa je bil sklenjen pred petimi leti. Kaj pa je naša posebnost, po kateri smo prepoznavni in bomo z njo v Bologni stopili v ospredje? Posebnost slovenske ilustracije je njena visoka umetniška vrednost (foto:spletna stran festivala).
Kratka radijska igra Vrt je nastala v mednarodni koprodukciji, v partnerstvu gledaliških institucij z Nizozemske, Češke in Slovenije, ki jo zastopa gledališče Glej. Tridelni projekt, ki ga sestavljajo odrska uprizoritev in zvočna realizacija v angleškem jeziku ter večjezična radijska različica, izpostavlja dihotomijo med iluzijo o rajskem vrtu ter pretnjo naravnih in človeških katastrof, kar oboje spremlja naše trenutno bivanje na planetu Zemlja. Več o kratki radijski igri Vrt pa Petra Tanko v pogovoru z režiserjem Borom Ravbarjem.
Filozofija in vizualno oblikovanje imata več skupnega, kot bi morda ocenili na prvi pogled. To nam dokazuje obsežen opus skoraj 300 naslovnic filozofske zbirke Analecta in revije Problemi, pod katerega se podpisuje Alen Ožbolt, vizualni umetnik in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoj prepoznaven opus naslovnic v zadržanih in elegantnih odtenkih sive, srebrne, črne in bele že tri desetletja in pol pripravlja v sodelovanju z Društvom za teoretsko psihoanalizo in zdaj je na ogled na razstavi v prvem preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani. Izhodišče Ožboltove oblikovne osnove je v filozofiji, in sicer v Heglovem citatu: ''Ko filozofija slika svoje sivo na sivem, tedaj se je neka podoba življenja postarala, in s sivim na sivem se ne da pomladiti, temveč le spoznati.'' Ob razstavi Ožboltovih naslovnic z naslovom Srebrna okna Društvo za teoretsko psihoanalizo pripravlja nov cikel predavanj filozofov Alenke Zupančič, Petra Klepca, Jele Krečič, Roberta Pfallerja, Jureta Simonitija, Slavoja Žižka, Franka Rude in Mladena Dolarja. Pobudnica projekta je filozofinja Jela Krečič. Pred mikrofon jo je povabil Urban Tarman in jo vprašal, kakšna so teoretska izhodišča razstave Ožboltovih naslovnic in cikla predavanj z naslovom Sivo na sivem. Foto: Urban Tarman
Po večletnem premoru se v nedeljo ob 20-ih na Televiziji Slovenija obeta prvi del druge sezone kultne slovenske nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja. V glavni vlogi igra Matija Vastl, ki v vsaki epizodi živi drugo življenje. Scenarista sta Špela Oblak Levičnik in Peter Bratuša, ki je nanizanko tudi režiral.
Glasbena zgodovina je polna gurmanov in uživačev, včasih že kar gargantovskih razsežnosti na enem koncu mize, ter asketov in muhastih, izbirčnih jedcev na drugem. Skladatelje si večinoma zapomnimo po tem, kar so zapisali v notno črtovje, in ne po tem, kar so počistili s krožnika, zato naše poznavanje njihovih prehranjevalnih navad še zdaleč ni celovito, vendar obstaja presenetljivo število zgodovinskih zapisov, pogosto celo precej podrobnih in nocoj nam in vam v zabavo razkrivamo nekaj najbolj zanimivih primerov. Dodali pa smo še druge dogodke, saj, kajneda, človek ne živi samo od kruha … in fazanov … in cmočkov. In tako dalje.
Glasbena zgodovina je polna gurmanov in uživačev, včasih že kar gargantovskih razsežnosti na enem koncu mize, ter asketov in muhastih, izbirčnih jedcev na drugem. Skladatelje si večinoma zapomnimo po tem, kar so zapisali v notno črtovje, in ne po tem, kar so počistili s krožnika, zato naše poznavanje njihovih prehranjevalnih navad še zdaleč ni celovito, vendar obstaja presenetljivo število zgodovinskih zapisov, pogosto celo precej podrobnih in nocoj nam in vam v zabavo razkrivamo nekaj najbolj zanimivih primerov. Dodali pa smo še druge dogodke, saj, kajneda, človek ne živi samo od kruha … in fazanov … in cmočkov. In tako dalje.
Dopoldne na novega leta dan tradicionalno na naših radijskih valovih in seveda tudi na televiziji spremljamo koncert klasične glasbe orkestra Dunajske filharmonije. Pred koncertom pa si tokrat lahko na prvem programu naše televizije ogledamo tudi dokumentarni film z naslovom Dunajska filharmonika Petra Kovačič in Iztok Hrastnik scenarista Daniela Celarca.
Dokumentarni film z naslovom Uživajte, oder je vaš je nastal v produkciji Kulturnega in umetniškega programa Televizije Slovenija. Zgodbo romunskega baletnika, ki ga je pot pred dvaintridesetimi leti pripeljala v Slovenijo, kjer si je s trdim in predanim delom ustvaril kariero – najprej kot član mariborskega baletnega ansambla, nato pa kot koreograf in umetniški direktor baleta SNG Maribor, nam predstavljata scenaristka Nuša Ekar in režiser Božo Grlj. Dokumentarni film je pričel nastajati leta 2019 ob pripravah mariborskega baleta na gostovanje v Romuniji, premiero pa naj bi ugledal leto pozneje, s Clugovo premiero celovečernega baleta Mojster in Margareta na odru slovitega gledališča Bolšoj. Ta se je zaradi epidemije zamaknila in je nato decembra 2021 doživela popoln uspeh ter tako postala še eden od pomembnih in veličastnih mejnikov Clugovega baletnega sveta. Dokumentarni film si lahko premierno ogledate 1. januarja ob 22.15 na TV Slovenija 1.
Nema klasika Naše gostoljubje iz leta 1923 velja za eno zgodnejših filmskih komedij. Sorežiral jo je Buster Keaton in v njej tudi zaigral v glavni vlogi kot Willie McKay. ''Ta se vrne v domači kraj, da bi prevzel dediščino, nato pa se tam nesmrtno zaljubi. Film, ki se začne neke viharne noči na jugu ZDA, tematizira resnično zgodbo o klanovskem rivalstvu v času pred ameriško državljansko vojno.'' Tako so to nemo klasiko opisali v Slovenski kinoteki, kjer so komponiranje nove partiture zanjo zaupali skladatelju in pianistu Andreju Goričarju, katerega opus zajema tako klasične glasbene oblike kot glasbo za film in gledališče. Večerno premiero v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma spremlja neposreden prenos na Programu Ars.
Štiriindvajsetega decembra, na božični večer, bo minilo petindevetdeset let od prvega oddajanja slovenske radijske igre. Na takratnem Radiu Ljubljana so igralci Slovenskega narodnega gledališča živo interpretirali dramsko besedilo, božično igro Pavla Golie v štirih slikah z naslovom Peterčkove poslednje sanje. V soboto, 23. decembra, ob 22.40 bomo na Prvem predvajali njen remake, ki je pred desetimi leti nastal v režiji Jožeta Valentiča. V začetku so celoten radijski program predvajali živo. Najpogosteje so igralci iz gledališča prišli še v radijski studio in dramska besedila ali odlomke z odra zaigrali še pred enim samim mikrofonom. Od tedaj se je radio z veliko entuziazma posameznikov in njihovih inovacij v tehničnem smislu razvijal, na tej osnovi pa so se širile tudi izrazne možnosti ustvarjanja v neskončnem prostoru zvoka. Radio je postal zanimiv za režiserje, igralce, pisce in sprva še okorni, kratki, priložnostno napisani in posebej za radio zaigrani skeči so postajali večji izziv. Sprva prevodom tuje dramske literature so se sčasoma pridružila tudi besedila uveljavljenih slovenskih avtorjev. Radijska igra je živela tudi med drugo svetovno vojno, saj so program oddajali z osvobojenega ozemlja; to je bil v okupirani Evropi svojevrsten fenomen. Pomembna prelomnica je prišla po vojni: prva igra, ki je postala antologijska in sinonim za slovensko radijsko igro za otroke, je Zvezdica Zaspanka. Najstarejša verzija je bila živo predvajana leta 1949, leta 1951 pa posneta in prvič predvajana na novoletni dan leta 1952. Frane Milčinski - Ježek je bil njen avtor in režiser. Je tudi avtor prve izvirne slovenske posnete radijske igre Strme stopnice iz leta 1949 v režiji Mirča Kraglja, za takratne razmere mojstrsko producirane na več zvočnih ravneh. Od takrat je prišlo še veliko pomembnih mejnikov v zgodovini slovenske radijske igre: ob bliskovitem tehničnem razvoju še močno zanimanje slovenskih piscev za izvirna radijska dela, mednarodna uveljavitev slovenske radijske igre, sprva v jugoslovanskem medijskem prostoru, pozneje pa je sledilo veliko vrhunskih uvrstitev, priznanj in nagrad v mednarodnem, visoko konkurenčnem prostoru; v sedemdesetih letih je bil ustanovljen zvočni eksperimentalni studio, še prej pa oblikovano samostojno uredništvo na Radiu Slovenija. Vmes je pojav in razmah televizije dodobra razburkal in spremenil medijsko krajino ter odvzel del poslušalstva radijski igri, druga grožnja radijski igri, pojav spleta, pa se je izkazala za neutemeljeno, kajti poslušalci imajo možnost poslušati igre, ko si zanjo izberejo čas, kar je povečalo zanimanje zanjo. Hkrati s temi procesi pa so se profesionalizirali poklici, potrebni za nastajanje radijskih del ‒ k temu sta pripomogla študij na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, povezan s studii na radiu, in vse zahtevnejše, kompleksnejše ustvarjanje avtorskih poetik in raznovrstnih žanrov, ki jim je radio ostal zavezan vse do danes. Dramaturginja v Uredništvu igranega programa Vilma Štritof je popisala vse doslej zaposlene ustvarjalce in urednike, povezane z radijsko igro. Vendar so ji prav začetki te zvrsti oteževali način izbora, kje in s kom zares začeti. Starejše podatke je zajemala iz različnih virov, ob tem se je oprla tudi na knjigo Aleša Jana o zgodovini radijske igre na Slovenskem Slišati sliko, videti zvok. Odločila se je, da v seznam vključi »posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija. Začetki radia, njegovo rojevanje in prvo otroško obdobje radijske igre seveda še niso bili povezani z rednimi zaposlitvami. Afirmacija in profesionalizacija različnih poklicnih profilov sta bili dolgotrajnejši proces. V njem je vsakdo posebej prispeval svoj delež v skladu s svojimi prizadevanji, potencialom, preferencami in zmožnostmi, saj mozaik kratkih življenjepisov kaže na raznovrstne osebnosti, zaradi katerih je slovenska radijska igra dobila identiteto in prepoznavnost doma in v mednarodnem prostoru. Seznam pa ne vključuje še drugih sodelavcev, brez katerih našega dela ne bi bilo (piscev, prevajalcev, prirejevalcev, igralcev, skladateljev, glasbenikov idr.), vendar bi tako postal skoraj nepregleden, kajti težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger. Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.« Povezava do besedila, seznama s štiriinpetdesetimi krajšimi biografijami, je bila objavljena v obliki QR-kode na zadnjih straneh zbornika ob 60-letnici programa Ars, dostopno pa je tudi na povezavi: https://img.rtvslo.si/_files/2023/07/10/12_468864974253457428_od-pionirjev-slovenske-radijske-igre-do-njenih-sedanjih-ustvarjalcev.pdf Vabljeni k branju!
Zakaj še ena razstavo o naravi, o vplivu človeka na okolje? Ker je nujna, pravi kuratorka Barbara Sterle Vurnik. V dialog je povezala dva umetnika in dve umetnici, ki delujejo na stičišču umetnosti, znanosti in novih tehnologij, to so Boris Beja, Maja Smrekar, Urša Vidic in Miha Godec. SO_OBSTOJ v Mestni galeriji Ljubljana je tako prostor za razmislek, pa tudi neke vrste meditacijo.
Tekstilna industrija je povezana s težkimi zgodbami, pravi fotografinja Meta Krese, ki se s to temo ukvarja že dolgo. Od pridelave bombaža, povezane z izkoriščanjem in slabimi pogoji, do razpada domače industrije – vse to se znajde na njenih fotografijah, ki so na razstavi Nismo stroji na ogled v Jakčevem domu Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Priznana slovenska fotografinja predstavlja različne vidike tekstilne industrije, od pridobivanja surovine do proizvodnje oblačil in posledicami v sodobni družbi. Foto: Meta Krese, vir: spletna stran Dolenjskega muzeja, izrez fotografije
Neveljaven email naslov