Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Petanjcih v Prekmurju se z javnim branjem poezije treh pesnikov iz Južne Koreje in treh slovenskih avtorjev začenjajo letošnji Dnevi poezije in vina Ptuj. Z gostovanji 21-ih pesnikov z vseh koncev sveta in branji bodo oživili 19 krajev po državi, ob Ljubljani, Krškem in Mariboru predvsem kraje vzhodne Slovenije ter Potrno v Avstriji in Varaždin na Hrvaškem. Osrednje dogajanje bo od srede naprej na Ptuju.
V Petanjcih v Prekmurju se z javnim branjem poezije treh pesnikov iz Južne Koreje in treh slovenskih avtorjev začenjajo letošnji Dnevi poezije in vina Ptuj. Z gostovanji 21-ih pesnikov z vseh koncev sveta in branji bodo oživili 19 krajev po državi, ob Ljubljani, Krškem in Mariboru predvsem kraje vzhodne Slovenije ter Potrno v Avstriji in Varaždin na Hrvaškem. Osrednje dogajanje bo od srede naprej na Ptuju.
V Slovenski kinoteki so odprli razstavo, posvečeno filmskemu opusu in prepoznavnemu avtorskemu slogu Karpa Godine z naslovom Karpo Godina: Filmski imaginarij. Oblikovala sta jo kustosa Matevž Jerman in Kristina Ravnikar. Ob tem sta zapisala, da je Karpo Godina pomembno zaznamoval zgodovino slovenskega, jugoslovanskega in svetovnega filma, njegova filmska estetika pa je estetika živih slik v prepletu z redko sposobnostjo ugledati presežno v banalnosti vsakdana. Razstava se tako med drugim posveča ključnim filmom Karpa Godine, kot so Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in O ljubezenskih veščinah ali film s 14.441 sličicami. Gre za prvo slovensko obsežnejšo razstavo filmskega opusa avtorja, ki s svojim delom navdihuje tudi današnje generacije. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila kustosa Matevža Jermana in Kristino Ravnikar.
Kaj pomembnega je prinesel letošnji festival v Cannesu? Ingrid Kovač Brus iz prestolnice evropskih filmskih festivalov.
V Mestni galeriji Ljubljana odpirajo razstavo Mladena Stropnika, ki se v svojih vizualno preprostih delih dotika predvsem tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Uveljavljeni umetnik srednje generacije deluje v različnih medijih, zanj pa so značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je v katalogu zapisala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, je za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katero kdaj napeljuje tudi naslov. Posnetek lista papirja, ki plapola na zobotrebcu, zapičenem v modro kroglico, z naslovom ko spim, na primer namigne na dihanje. Delo a boš šot pa sestavlja ogledalo z luknjo, v kateri je cigareta, ki ga spominja na prijatelja: Številni objekti na razstavi so namenjeni gledalčevi interakciji z njimi, k raziskovanju pa spodbuja tudi sama postavitev, saj se umetniška dela širijo onkraj razstavnih prostorov. Kot je za Stropnika značilno, je k sodelovanju povabil nekaj umetnic in umetnikov, razstavo pa spremljajo tudi performansi.
Leta 1774 se je začel proces uvajanja splošne šolske obveznosti v srednji Evropi, in tako tudi pri nas. V prostorih Slovenske matice v Ljubljani so pripravili enodnevni znanstveni simpozij ob letošnji 250-letnici ''Splošnega šolskega reda Marije Terezije''.
Forum Tomizza se s simpozijem na temo "Slovnica pozabe" začenja v Trstu. Mednarodni kulturni projekt, ki je nastal v spomin na pisatelja Fulvia Tomizzo, povezuje Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Ob forumu poteka tudi mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis histriae, na katerega je letos prispelo več kot 200 del. Ob jubileju bo hkrati pester spremljevalni program, ki bo združil domače in tuje avtorje, humaniste in glasbene umetnike.
V knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani so prvič na ogled javnosti novo odkriti rokopisi očeta slovenske fonetike in pravorečja, prvega slovenista Stanislava Škrabca. Delo patra Stanislava Škrabca je bilo pred njegovim časom. Leta 1870 je na zavidljivi znanstveni ravni napisal razpravo o slovenski fonetiki. Bil pa je tudi velik nasprotnik panslavizma, ozirom tega, da bi slovenščina poniknila v drugih večjih slovanskih jezikih. Škrabčevo delo v zadnjem, ljubljanskem obdobju življenja je manj znano. In ravno to je zdaj prvič na ogled na razstavi, ki je posvečena spominu na 180-letnico Škrabčevega rojstva.
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York. Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami: ''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.'' Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis. Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani. Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York. Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami: ''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.'' Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis. Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani. Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka
Z odprtjem na gradu Brežice so se pričeli letošnji Tedni ljubiteljske kulture Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Do 16. junija se bo po Sloveniji zvrstilo več sto dogodkov, od preprostih vaj do vrhunskih izvedb, osredotočali pa se bodo na pomen medgeneracijskega sodelovanja pod sloganom Medgeneracijsko ustvarjalni, kar so izvrstno prikazali že na odprtju s prepletom kar osmih različnih dejavnosti bogate brežiške ljubiteljske kulture.
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor se v Puccinijevem letu, ko operni svet zaznamuje 100. obletnico smrti enega največjih italijanskih skladateljev 19. stoletja Giacoma Puccinija, poklanjajo temu genialnemu umetniku z več uprizoritvami njegovih mojstrovin, tudi s premiero njegove opere Tosca.
Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici bo z nedeljskim koncertom na svojem velikem odru zaznamovalo 30. obletnico od prve premiere v novi gledališki stavbi in 20-letnico statusa narodnega gledališča. Ob tej priložnosti so pripravili izbor pesmi oziroma songov iz njihovih gledaliških predstav. Tako bodo člani gledališkega ansambla ob živi glasbi na odru prepevali pesmi iz Čarovnika iz Oza, Beraške opere, Pašjona, Realistov in ostalih predstav. Koncert za rojstni dan pomeni praznovanje obstoja njihovega gledališča ter izraz ljubezni, ustvarjanja in hvaležnosti, poudarjajo še novogoriški gledališčniki.
V Litvi se je ta teden odvijala 70. mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, tradicionalni forum in hkrati tekmovanje del sodobnih skladateljev, ki ga ob podpori sodelujočih javnih radiev prireja Mednarodni glasbeni svet. Delegati so po poslušanju 39 del 21ih radijskih hiš izbrali dve zmagovalni deli in več priporočenih. Skoraj pričakovano je veliki zmagovalec generalne kategorije Rostruma postal poljski skladatelj Rafał Ryterski. Poljska delegatka je želela njegov Totentanz – Mrtvaški ples za kontratenor, orkester in elektroniko predstaviti že lani, a je vmes posegla cenzura. Ni šlo toliko za glasbo, kot za Ryterskega samega kot aktivista za pravice skupnosti LGBTQ+. Te ob klimatski krizi in vojni v Ukrajini tudi tematizira v sami skladbi s pomočjo citatov in odrskih elementov. Povsem drugačno, zvočno razkošno delo je Rocailles de l'après-vie… ali Skalni vrtovi posmrtnega življenja… nizozemskega skladatelja Thomasa van Duna, zmagovalca v mladi kategoriji. Predloga Radia Slovenija, deli mladega skaldatelja Luke Rovisa ter Tomaža Groma v splošni kategoriji sta glede na pogovore z delegati zbudila veliko pozornosti, ki pa se na koncu ni prevedla tudi v glasove in uvrstitev med priporočena dela tribune.
V Slovenski kinoteki in na drugih prizoriščih še do sobote poteka 4. izdaja mednarodnega festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X Ljubljana, ki predstavlja raznolike avtorske poetike na področju umetniškega videa in filma. Letos je festival odprl z vesno za najboljši celovečerni film nagrajeni Ne misli, da bo kdaj mimo: 25. 4.–26. 1. Tomaža Groma, eksperimentalni film, katerega zmago na Festivalu slovenskega filma v Portorožu lani oktobra so nekateri mediji označili za »radikalno«. Projekcijo v Slovenski kinoteki je, kot že enkrat prej, Grom pospremil z glasbeno spremljavo v živo. O dogajanju na festivalu poroča Tina Poglajen.
V Cankarjevem domu v Ljubljani so premierno prikazali film Spati s tigrom, biografsko zgodbo o avstrijski slikarki Marii Lassnig. Ob tem dogodku smo se pogovarjali z režiserko Anjo Salomonowitz.
V pogovoru z Ingrid Kovač Brus, ki spremlja letošnjo izdajo filmskega festivala v Cannesu, o enem najbolj pričakovanih filmov letošnje izdaje festivala, namreč o filmu Megalopolis Francisa Forda Coppole, ki je nastajal kar 4 desetletja, pa o drugih vrhuncih prvih dni festivala, o demonstracijah, ki so deloma zasenčile filmsko dogajanje in o najbolj pričakovanih filmih naslednjih festivalskih dni.
13. maja je umrla Nobelova nagrajenka za književnost in dobitnica številnih drugih uglednih nagrad, kanadska pisateljica Alice Munro. Prvo zgodbo je objavila pri devetnajstih letih in vse življenje vztrajala pri tej zahtevni literarni zvrsti. Uredniki so Alice Munro zelo cenili, hkrati pa je bila trd oreh zanje. Pri izpopolnjevanju in popravkih svojih besedil namreč ni odnehala in je napisala po dve ali več različic. Menda je odklonila branje korektur za ponatis svoje zbirke Ubežnica z besedami: "Ne, kajti zgodbe bi v tem primeru napisala na novo." Regionalno žarišče večjega števila njenih pripovedi je Huron County v jugozahodnem Ontariu, blatno ruralno okolje ali zakotna mesteca, posejana ob jezeru Huron. Na tem ozadju njeni liki, večinoma protagonistke, iščejo svojo pristno identiteto, saj jim šele ta omogoči, da se deloma samouresničijo. Številni teksti Alice Munro imajo avtobiografsko osnovo, saj tudi sama prihaja iz podeželskega Winghama v Ontariu. Kot Alice Ann Laidlaw se je rodila leta 1931 očetu kmetovalcu in materi učiteljici. Odraščala je v skromnih razmerah, vendar obdana s knjigami. Dobila je dveletno štipendijo za študij angleškega jezika na Univerzi zahodni Ontario, se pri dvajsetih poročila z Jamesom Munrojem, nato pa sta se zakonca preselila v zahodni Vancouver, kjer sta odprla knjigarno. Iz njenega življenjepisa izvemo še, da je bila poročena dvakrat in je v prvem zakonu rodila tri hčerke. Najprej se je preživljala s priložnostnimi deli kot natakarica, obiralka tobaka in knjižničarka. Po več selitvah se je z družino ustalila v Clintonu, v bližini svojega rojstnega kraja. Prvo zgodbo je objavila pri devetnajstih letih in potem svoj avtorski ugled več desetletij gradila izključno na tem zahtevnem, a pogosto podcenjenem žanru kratke proze. Ob prejemu Nobelove nagrade je tako izjavila, da jo še posebej veseli, ker bo to vrhunsko priznanje morda pomagalo premostiti omalovažujoče mnenje, da je zgodbarstvo predvsem nekakšno igračkanje, vmesna stopnja do pisateljeve izpolnitve v romaneskni formi. Zaradi subtilnosti njenih pripovedi so jo večkrat primerjali s Čehovom, z vidika razpoloženja v njenih zgodbah pa tudi z Williamom Faulknerjem.
V dežju se je sinoči začel 77. filmski festival, ki slavi sedmo umetnost, a letos je bil uvod napet in tak bo zagotovo celoten festival. Častno zlato palmo je na odprtju prejela ameriška igralka Meryl Streep.
V kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu napovedujejo novo slovensko opero Kit na plaži. Gre za priredbo romana Vinka Moderndorferja, ki je tudi režiser predstave. Avtor glasbe je Iztok Kocen, libreto je napisal Jakob Barbo. Opera je nastala v produkciji Zavoda Novo mesto.
Slovensko založništvo ne bo moglo izkoristiti zagona, ki ga je dobilo s častnim gostovanjem Slovenije na največjem knjižnem sejmu na svetu v Frankfurtu in na največjem sejmu otroških in mladinskih knjig v Bologni. Na to je pred več kot mesecem dni opozoril Svet javne agencije za knjigo, kot osrednji razlog pa je navedel 20 odstotno realno znižanje sredstev za razpise in pozive Javne agencije za knjigo. Pri svetu JAK-a so opozorili, da nižanje sredstev postavlja pod vprašaj tudi uspešno redno delovanje vseh tistih založnikov, ki se ukvarjajo z izdajanjem kakovostne izvirne in prevodne knjižne produkcije. Podobno je od takrat v javni pobudi opozorilo več založnikov, Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev, ta teden pa je podporo prizadevanjem proti krčenju javnih sredstev za pisano slovensko besedo v javnem pismu izrazilo tudi Evropsko združenje založnikov. Predsednik zbornice založnikov Janez Miš je poudaril, da ministrica za kulturo Asta Vrečko ni izpolnila obljub o višanju sredstev za slovensko knjigo, ki jih je izrekla v oddaji Studio ob 17h, ki smo jo izvedli na 39. slovenskem knjižnem sejmu. Na ministrstvu za kulturo poudarjajo, da očitek o drastičnem znižanju sredstev ne drži, v prihodnje pa bodo povečevali sredstva.
V kine je prišel znanstvenofantastični akcijski film Kraljestvo planeta opic, ki ga je režiral Wes Ball po scenariju Josha Friedmana. Planet opic je najdlje trajajoča znanstvenofantastična filmska franšiza v zgodovini; medtem, ko je knjižno predlogo Opičji planet Francoz Pierre Boulle (gre za avtorja, ki je napisal tudi roman Most na reki Kwai) napisal leta 1963, so prvo filmsko priredbo Planet opic posneli že pet let zatem. Ameriški film Franklina J. Schaffnerja o posadki astronavtov, ki v daljni prihodnosti strmoglavijo na neznan planet in tam naletijo na družbo opic, ki so razvile človeku podobno inteligenco in govor, je bil izjemno uspešen tako med kritiki kot gledalci in za tisti čas prelomen na področju uporabe protetičnih mask; končni prizor filma s Kipom svobode pa je postal ena najbolj ikoničnih podob filma šestdesetih let. Kraljestvo planeta opic je četrti film po ponovnem zagonu franšize leta 2011, ki prikazuje dogajanje na Planetu opic pred tistim iz slovitega filma iz leta 1968, torej, kako je Planet Opic to postal, preden nanj strmoglavijo astronavti. Sledila naj bi mu (vsaj) še dva filma. O eni najuspešnejših filmskih franšiz razmišlja Tina Poglajen.
Neveljaven email naslov