Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
321 epizod
321 epizod
Informativni prispevki iz področja kulture
V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.
V Gradcu se je iztekla nova izdaja Diagonale – festivala avstrijskega filma, na katerem se je odvil tudi za slovenske ustvarjalce pomemben strokovni dogodek o možnostih boljše povezave med Avstrijo in Slovenijo, kar zadeva koprodukcije. Poudarek festivala je bila seveda na novi beri avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, festival je letos dobil tudi novo vodstvo.
Na slovesnosti, ki jo je v sodelovanju z Moderno galerijo pripravila Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, so podelili nagradi in priznanji Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost. Za življenjsko delo so se poklonili 96-letni ilustratorki Ančki Gošnik Godec, med drugim avtorici podob v Muci copatarici in Treh botrih lisičicah. Vse od ustanovitve nagrade leta 1969 je to šele šesta nagrajenka in kot prva ilustratorka. Nagrado za opus zadnjih petih let so podelili slikarju in kiparju Juriju Kalanu, priznanji Riharda Jakopiča pa sta letos prejeli slikarka Tina Konec ter novomedijska sodobna umetnica Đejmi Hadrović.
Zmagovalka 54. festivala Teden slovenske drame je predstava Mrakijada, uprizoritev v izvedbi SNG Drama Ljubljana in režiji Nine Rajić Kranjac. Prejela je Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa in nagradi za najboljšo igralko in najboljšega igralca. Na festivalu, katerega v ospredju je bila tematika vojne, so podelili skupno 9. nagrad. Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je prejela Iza Strehar za besedilo Nezakonske matere. Sklepno slovesnost festivala so začeli s pesmijo Če moram umreti, ki jo je je palestinski pesnik Refaat Alareer napisal le nekaj dni, preden je umrl med bombardiranjem Gaze.
V ponedeljek se v Bologni začenja 61. izdaja ene največjih knjižnosejemskih prireditev na svetu, ki vsakič znova v središče postavlja književnost za otroke in mlade. Dogodki, namenjeni predvsem avtorjem in ilustratorjem, likovnim umetnicam, pisateljicam in pisateljem ter drugim, ki se strokovno ukvarjajo s tem področjem, bodo potekali štiri dni. Slovenija, ki se je odločila, da svoje častno gostovanje zaznamuje z logotipom s strešicami in šumniki ŠČŽ, bo na približno 30. dogodkih na sejemskih prizoriščih in drugod po Bologni imela možnost promocije in uveljavljanja tovrstne književnosti; in za bolj poudarjeno sodelovanje z mednarodnim knjižnim, likovnim ali filmskim področjem, s področji novih in hibridnih medijev … nenazadnje so se letošnji prireditelji odločili, da bodo tokrat več pozornosti namenili stripu. V Bologni bo z veliko razstavo 44 ilustratork in ilustratorjev, med njimi jih bo 12 še posebej v ospredju, v celotnem katalogu pa jih je zbranih 59, v osrčju likovni del književnosti za otroke in mlade, vendar bodo nekateri dogodki, predvsem konferenca z naslovom Slovenija rada bere v knjižnici Salaborsa, posvečeni tudi knjižnemu besedilu, predstavitvi slovenskih bralno spodbujevalnih akcij, bralni pismenosti in promociji branja.
V Slovenskem mladinskem gledališču bodo zagnali stroj Slovenija šteje. V soboto bo namreč premierna uprizoritev tega avtorskega projekta, ki postavlja v središče Slovenijo in delo, ki je potrebno, da se vzpostavlja, ohranja in spreminja. V središču projekta je stroj, ki ga sestavljamo vsi, ki sodelujemo v projektu Slovenija, vsi, ki vsak dan prispevamo svoj delež k temu, da obstaja. Stroj, ki za pogon izkorišča glasbeni beat in gib, so zapisali ob predstavi. Ritmična podoba Slovenije je nastala tudi na podlagi pogledov tujcev, v režiji Sebastiana Nüblinga in Jackie Poloni.
Kadar se odpravimo na potovanje, se danes pogosto obrnemo tudi k spletnim zapisom in ocenam. In če bi preverili, kaj so na Googlu o nekaterih znamenitostih Ljubljane zapisali tuji in domači obiskovalci, bi o Zmajskem mostu lahko našli takšna mnenja: "Most z zmaji. Raje pojdite kam drugam." "Nikoli nisem bil v Sloveniji, le sovražim zmaje" Tudi Ljubljanski grad ali Tromostovje sta deležna kritik: "Od slovenskega gradu pričakujem več" "Trije mostovi? Resno? Naredili bi en res širok most in šli dalje z življenjem." Podobnih absurdnosti je še več ob delu, v katerega so vključili kritike Ljubljane z eno zvezdico, pravijo ustvarjalci razstave Enozvezdične ocene – voden ogled v ljubljanski Aksiomi. To so Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik, ki jo sestavljata Domagoj Smoljo in Carmen Weisskopf. Sprašujejo se, kako naše dojemanje in izkustvo nekega kraja oblikujejo takšne ocene. Čeprav so pogosto zelo osebne in včasih absurdne, pa imajo namreč na turistično industrijo in naše doživljanje prostora realne učinke. Foto: Aksioma
Festival balKam predstavlja pregled najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Letošnja novost je podelitev nagrade za najboljšo fotografijo v študentskem filmu, v spremljevalnem programu festivala pa so priredili tudi okroglo mizo na temo pogojev za delo filmskih snemalcev in snemalk, ki jo je moderiral Simon Tanšek. Na njej so sodelovali gostje iz Slovenije in držav Balkana. Delo filmskega snemalca, snemalke je avtorsko delo, filmska fotografija pa je ključni umetniški vidik filma, ki pomembno določa samo filmsko pripoved. Pa so jim pri nas in v regiji zagotovljeni pogoji za delo, ki zagotavljajo socialno varnost in možnost varnega in kontinuiranega ustvarjanja – nenazadnje pa tudi nastajanje kakovostne filmske produkcije? O tem Darko Herič, ki je kot snemalec oziroma direktor fotografije podpisal filme, kot so Vesolje med nami, Ne bom več luzerka, Dvojina in številne druge.
V Uredništvu igranega programa na Tretjem programu Ars sta nastala dva nova ciklusa radijskih iger. Slabe ceste je naslov šestih epizod o vojni v Ukrajini. Besedilo je napisala ukrajinska pisateljica Natalja Voróžbit. Prva epizoda bo predvajana 6. 4. 2024 zvečer na Prvem, naslednji dan zjutraj na istem programu ob osmih in pet minut pa bomo premierno poslušali prvega izmed štirih delov radijske igre z naslovom Gospa s klobukom Maše Ogrizek. Tadeja Krečič Scholten:
Med 4. in 7. aprilom bo v Slovenski kinoteki potekal festival BalKam, na njem bo na ogled izbor najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Program 4. izdaje festivala predstavlja podpredsednik slovenskega Združenja filmskih snemalcev Rok Kajzer Nagode v pogovoru s Teso Drev Juh.
V kinu je svojo pot začel film Kraljevski Artur. Naslov bo marsikoga najbrž hudomušno zavedel: ne gre za še eno različico angleške legende o kralju Arturju, temveč za film o psu z imenom Artur. Posnet je po resnični zgodbi tekmovalca, ki je med petdnevno vzdržljivostno dirko v Dominikanski republiki rešil potepuškega psa in ga poimenoval Kraljevski Artur. Predloga za film je bila sicer knjižna uspešnica Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom avtorja Mikaela Lindnorda (prevod Miriam Drev), v glavnih vlogah nastopita Mark Wahlberg in pes Ukai, samega sebe pa na kratko odigra tudi pustolovec Bear Grylls. Film je bil pri občinstvu doslej pretežno dobro sprejet in ob tej priložnosti je Tina Poglajen pobrskala po spominu za filmi, v katerih so glavne vloge odigrali psi.
Bolonjski sejem daje posebno pozornost ilustraciji. Namenjen je le strokovni javnosti, obišče pa ga običajno okoli 30.000 ljudi. Njegova častna gostja bo letos Slovenija in čeprav je naša država nedavno že častno gostovala na frankfurtskem knjižnem sejmu, velja poudariti, da sta zgodbi programsko samosvoji. Na Ministrstvu za kulturo so podrobneje predstavili program.
Pri založbi Wieser v Celovcu so izdali zbirko več kot tridesetih del izbranih prevodov slovenskih avtorjev v nemščino. Slovenska knjižnica, ki so jo naslovili z verzom Franceta Prešerna Sem dolgo upal in se bal, je namenjena seznanjanju avstrijskega občinstva s slovensko literaturo. Foto: Založba Wieser
»Ta knjiga je zanič. Uničiti jo je treba.« to je o delu Avgusta se vidiva, kot sta zapisala njegova sinova, menil avtor, Gabriel García Márquez, a sta se kljub očetovi volji odločila, da bosta delo deset let po njegovi smrti objavila. 6. marca, na avtorjev rojstni dan, je delo kolumbijskega pisatelja, nobelovca, sočasno z izvirnikom izšlo v več kot 30 jezikih. Fragmente, ki jih je avtor pričel pisati že leta 1999, a mu jih zaradi bolezni nikoli ni uspelo dokončati, je v slovenščino za Mladinsko knjigo prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. In kaj bi na izdajo dela porekel Márquez? Foto: Spletna stran Mladinske knjige
Včeraj je v Salzburgu v 93. letu starosti preminil mednarodno priznani violinist Igor Ozim, rojen 9. maja 1931 v Ljubljani. Veljal je za eno velikih avtoritet violinske igre v svetovnem merilu. Prve lekcije iz igranja violine je prejel od profesorja Leona Pfeiferja, nato je bil sprejet na ljubljanski glasbeni konservatorij, štipendija Britanskega sveta pa mu je omogočila nadaljevanje študija na Kraljevem glasbenem kolidžu v Londonu. Leta 1953 je zmagal na mednarodnem tekmovanju nemških radijskih postaj ARD v Münchnu, kar mu je omogočilo uspešno mednarodno glasbeno kariero. Kot solist je sodeloval z najuglednejšimi svetovnimi orkestri, kot so Berlinski in Londonski filharmoniki, Simfonični orkester BBC in Varšavska filharmonija. Nastopal je po vsem svetu in igral v različnih komornih sestavih – med drugim v violinskem duu s Primožem Novšakom, v klavirskem triu Arion, najdlje pa v duu s pianistom Marijanom Lipovškom. Arhiv Radia Slovenija hrani več sto posnetkov njegovih izvedb tako tuje kot domače glasbe, mnoge skladb je posnel za različne evropske in ameriške založbe. Njegov repertoar obsega vse ključne violinske koncerte mednarodne in domače literature ter številna komorna dela vseh slogovnih obdobij. Veliko sodobnih glasbenih del, ki jih je krstno izvedel, je bilo posvečenih prav njemu. Leta 1957 je prejel Prešernovo nagrado in leta 2001 za posebne glasbene zasluge ob 300-letnici Academiae Philcarmonicorum Labacensium tudi častni znak svobode Republike Slovenije, najvišje državno odlikovanje. Poučeval je na ljubljanski Akademiji za glasbo, Visoki šoli za glasbo v Kölnu ter tudi v Bernu, na Dunaju in v Salzburgu. Njegova Mednarodna poletna violinska šola, prvič izvedena leta 1984, velja za mojstrsko šolo z eno najdaljših tradicij v Sloveniji. Violinski ton Igorja Ozima je bil žameten in poln topline, njegove izvedbe pa vselej tehtne in umetniško dognane.
Pet izbranih koncertov iz Evroradijskega niza koncertov za veliki teden. Posebni glasbeni dan uvaja redko izvajani oratorij Odrešenikove zadnje besede Louisa Spohra, nadaljuje ga koncert italijanske vokalne glasbe od 16. stoletja do danes v izvedbi zbora Jauna Muzika. Ob 16. uri sledi odloženi prenos Pasijona po Janezu Johanna Sebastiana Bacha iz Amsterdama, ob 18.30 Koncertni zbor Danskega radia uzvočuje francosko vokalno-instrumentalno glasbo, tudi Fauréjev Rekviem v priredbi Davida Hilla, Evroradijsko cvetno nedeljo na Arsu pa pozno zvečer sklepa Zbor Bavarskega radia pod vodstvom Kriste Audere, ki je zasnovala raznolik spored glasbenih del za zbor a cappella, poimenovan Aeternam po delu Bernata Vivancosa.
Na odru ljubljanske Drame bo zaživela prva slovenska uprizoritev besedila Nebesje, ki ga podpisuje trenutno ena najprodornejših britanskih dramatičark Lucy Kirkwood. Spomnimo, da smo v Drami že lahko videli odmevno uprizoritev njenega dela Otroci. Tokratno besedilo v središče postavi dvanajst žensk, ki sodijo trinajsti za njene zločine. Režije izjemno aktualne sodne drame se je lotil Sebastijan Horvat, njegova desna roka je bil dramaturg Milan Ramšak Marković. Foto: FB stran SNG Drama Ljubljana
V sredo, 20. marca, se je s podelitvijo nagrade Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic sklenila 26. izdaja Festivala dokumentarnega filma. Mednarodna žirija je nagrado namenila filmu makedonske režiserke Kumjane Novakove, o katerem smo že poročali. V tokratnem prispevku Urban Tarman razmišlja o filmih enega srbskega in dveh kitajskih dokumentaristov; slišali boste tudi, kako je članica mednarodne žirije Urška Djukić utemeljila izbor nagrade.
V Slovenski kinoteki 28. marca odpirajo retrospektivo, posvečeno Michaelu Hanekeju, enemu najuspešnejših avstrijskih in evropskih filmskih avtorjev. Ob tem so zapisali, da Haneke kot ustvarjalec neizprosno nastavlja ogledalo sodobni družbi ter s pogledom ostro reže njene moralne in etične postavke. Od leta 1974 do danes je s triindvajsetimi igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ustvaril enega najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot v formalnem pogledu izjemno celovit in avtorsko prepoznaven. Filme je večinoma posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah. Ena od osrednjih tem njegovih filmov je nasilje, ki izrašča iz odtujenosti in nezmožnosti komunikacije sodobnega človeka. Z Anjo Banko, urednico filmskega programa v Slovenski kinoteki, se pogovarja Tina Poglajen.
Francoski jezik naj bi tako ali drugače povezoval kar 321 milijonov ljudi na petih celinah. V Mednarodni organizaciji za frankofonijo je 88 držav, 54 jih je članic, sedem pridruženih članic in 27 držav opazovalk. Prav med te se uvršča Slovenija, ki se tako vsako leto 20. marca pridruži praznovanju mednarodnega dneva frankofonije. Ob tem se letos odvija tudi 12. Festival frankofonskega filma, ki ga lahko do torka obiščete v Kinodvoru in Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pripravljajo ga v sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji.
Neveljaven email naslov