Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj zvoke urbanega okolja tako pogosto razlagamo kot moteče? Morda moramo le spremeniti svoje razumevanje, svojo pozornost.
Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, ima terapevtske zmogljivosti ali pa nam povzroča stres. Zvoki v našem urbanem okolju nas čakajo. Vsepovsod so. Tudi oni so ranljivi, tako kot mi. Na francoskem inštitutu Cresson, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Grenoblu, med drugim raziskujejo zvok v javnem prostoru. Akustik dr. Nicolas Remy pove, da pri študijah sodelujejo arhitekti, inženirji, sociologi in filozofi. Vsa ta področja so namreč pomembna v kontekstu zvočnosti. Kako torej zagotoviti prostore pozitivnih zvočnih izkušenj? Enoznačnega odgovora ni, je pa pomembno ozaveščanje o pomenu zvoka in razvijanje občutljivosti zanj. To bi se moralo začeti že v otroštvu. Ko govorimo o pozitivnih učinkih zvoka, namreč večinoma pomislimo na glasbo, sicer pa sta pogosta tema šum, hrup. A to je, še doda Remy, ohlapna in enoznačna opredelitev. V družbi vizualno naravnanih informacij je torej pomembno, da o zvoku govorimo, ga beležimo, opisujemo, načrtujemo. Po eni strani je namreč zvok objektivno dejstvo, merljiv z napravami, po drugi strani pa občuten, subjektivno doživet, kontekstualiziran pojav.
Tuje kraje smo po spletu navajeni raziskovati s fotografijami, videoposnetki, članki in potopisi, ogledujemo si zemljevide. Zvok pa nam nudi sicer bolj subtilne, na prvi pogled morda manj izrazite značilnosti prostora, vendar hkrati lahko na nek način zelo veliko pove in zahteva, da se mu skoraj meditativno posvetimo. V različne kraje po svetu nas odpelje tudi spletni projekt Cartophonies – Kartofonije. To so zvočni zemljevidi s posnetki z različnih bolj ali manj urbanih koncev sveta, ki jih raziskovalci posnamejo, opremijo s podatki o času in kraju ter opišejo. Projekt Kartofonij ima torej prav to posebnost, ki ga loči od ostalih zvočnih baz. Raziskovalec zvok pospremi s svojim opazovanjem tako akustičnih značilnosti kot tudi vzdušja in vtisa, pojasnita raziskovalca v Cressonovem laboratoriju Sylvie Laroche in Jul McOisans.
Cresson vsako leto organizira mednarodni seminar in delavnice o zvoku – WinterSchool. Z udeleženci – študenti in strokovnjaki razvijajo razne zvočne projekte, ki bi jih lahko pozneje integrirali v urbano okolje.
Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
Foto: Jul McOisans (Klop za poslušanje in čutenje zvoka)
848 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Zakaj zvoke urbanega okolja tako pogosto razlagamo kot moteče? Morda moramo le spremeniti svoje razumevanje, svojo pozornost.
Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, ima terapevtske zmogljivosti ali pa nam povzroča stres. Zvoki v našem urbanem okolju nas čakajo. Vsepovsod so. Tudi oni so ranljivi, tako kot mi. Na francoskem inštitutu Cresson, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Grenoblu, med drugim raziskujejo zvok v javnem prostoru. Akustik dr. Nicolas Remy pove, da pri študijah sodelujejo arhitekti, inženirji, sociologi in filozofi. Vsa ta področja so namreč pomembna v kontekstu zvočnosti. Kako torej zagotoviti prostore pozitivnih zvočnih izkušenj? Enoznačnega odgovora ni, je pa pomembno ozaveščanje o pomenu zvoka in razvijanje občutljivosti zanj. To bi se moralo začeti že v otroštvu. Ko govorimo o pozitivnih učinkih zvoka, namreč večinoma pomislimo na glasbo, sicer pa sta pogosta tema šum, hrup. A to je, še doda Remy, ohlapna in enoznačna opredelitev. V družbi vizualno naravnanih informacij je torej pomembno, da o zvoku govorimo, ga beležimo, opisujemo, načrtujemo. Po eni strani je namreč zvok objektivno dejstvo, merljiv z napravami, po drugi strani pa občuten, subjektivno doživet, kontekstualiziran pojav.
Tuje kraje smo po spletu navajeni raziskovati s fotografijami, videoposnetki, članki in potopisi, ogledujemo si zemljevide. Zvok pa nam nudi sicer bolj subtilne, na prvi pogled morda manj izrazite značilnosti prostora, vendar hkrati lahko na nek način zelo veliko pove in zahteva, da se mu skoraj meditativno posvetimo. V različne kraje po svetu nas odpelje tudi spletni projekt Cartophonies – Kartofonije. To so zvočni zemljevidi s posnetki z različnih bolj ali manj urbanih koncev sveta, ki jih raziskovalci posnamejo, opremijo s podatki o času in kraju ter opišejo. Projekt Kartofonij ima torej prav to posebnost, ki ga loči od ostalih zvočnih baz. Raziskovalec zvok pospremi s svojim opazovanjem tako akustičnih značilnosti kot tudi vzdušja in vtisa, pojasnita raziskovalca v Cressonovem laboratoriju Sylvie Laroche in Jul McOisans.
Cresson vsako leto organizira mednarodni seminar in delavnice o zvoku – WinterSchool. Z udeleženci – študenti in strokovnjaki razvijajo razne zvočne projekte, ki bi jih lahko pozneje integrirali v urbano okolje.
Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio
Foto: Jul McOisans (Klop za poslušanje in čutenje zvoka)
Dvaindvajsetega decembra ob četrti uri in 19 minut zjutraj je nastopil zimski sončev obrat oziroma zimski solsticij. Ta pomembna prelomnica je od nekdaj burila domišljijo ljudi, to je čas, ki so ga zaznamovali s praznovanji, obredji, običaji in šegami. Oddaja se posveča tistim elementom običajev, za katere so si raziskovalci enotni, da izvirajo iz predkrščanskih časov in tvorijo skupno evropsko kulturno dediščino. Čeprav poznavalci opozarjajo, da gre včasih samo za špekulacije ali konstrukte, obenem dopuščajo možnost, da govorimo o dediščini, ki ima korenine še dlje, v širši indoevropski skupnosti. Večinoma so ti elementi danes že tako močno preplasteni s krščanskim verovanjem, da jih niti ne prepoznamo. Oddaja zato opozarja tudi na nekatere pojavne oblike starodavnih običajev v današnjem modernem času.
V oddaji Ars humana v živo so sodelovale literarne zgodovinarke dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič ter v pogovoru z Markom Goljo pojasnile, zakaj si Ivan Cankar zasluži oznako literarni revolucionar, ob koncu oddaje pa je vsaka izmed njih v branje predlagala eno izmed njegovih del. Vabljeni ko poslušanju.
Slavko Pregl. Človek, ki ga nedvomno pozna vsak, ki je kdaj deloval – ali deluje – v katerem izmed členov naše knjižne verige. Neomajni borec za slovensko knjigo. In, kot pravijo mnogi, legenda slovenskega založniškega prostora. Eden najbolj uveljavljenih slovenskih mladinskih pisateljev, uspešno pa nagovarja tudi odrasle bralce. Svojo življenjsko, ustvarjalno, poslovno pot je strnil v obsežni biografiji Srajca srečnega človeka.
Letošnja Nobelova nagrajenka Olga Tokarczuk literaturo vidi kot popolnost nenatančnih oblik in kot zapiše v svojem romanu Beguni, jo navdušuje vse, kar je »pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno«. V svojem pisanju in tudi v poljskem javnem življenju se pogosto izreka o političnih temah in drugih vročih družbenih vprašanjih. Z avtorico se je aprila, ob njenem obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen zadnji, več kot devetsto strani dolg roman Jakobove bukve, pogovarjala Petra Meterc.
V 13. zvezku Enciklopedije Slovenije lahko med drugim preberemo, da je arhitekt Ciril Tavčar (17.7.1904 – 20.5.1980) leta 1929 diplomiral na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete pri Jožetu Plečniku in da je leta 1932 v Ljubljani odprl Stavbno in tehnično pisarno za zunanjo in notranjo arhitekturo … Tokratna oddaja Ars humana je vsaj nekoliko zapolnila praznino v enciklopedijskem članku – njeni udeleženci arhitektova hči Seka Tavčar, konservatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije mag. Darja Pergovnik ter umetnostni zgodovinar in kritik dr. Peter Krečič so predstavili, kako je arhitekt Ciril Tavčar sodeloval z mojstrom Plečnikom pri prenovi Jakopičevega sprehajališča in nastanku Tromostovja. Z njimi se je v živo pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju oddaje tukaj in zdaj.
V več kot 150-letni zgodovini Rdečega križa na Slovenskem, piše dr. Darja Kerec, se je kar nekajkrat zgodilo, da je bil njegov ugled “okrnjen zaradi osebnih peripetij, politične usmerjenosti in očitkov o nejasnem financiranju. To se je dogajalo v letih pred prvo svetovno vojno, v obdobju Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, med okupacijo in tudi po osamosvojitvi. Pri nas deluje kar nekaj humanitarnih društev, a le Rdeči križ Slovenije deluje najdlje.” Ob izidu znanstvene monografije Človek – naša prva skrb, zgodovina Rdečega križa na Slovenskem govorimo o delovanju organizacije, ki nas spremlja že od polovice 19. stoletja – v dobrem in slabem. Mednarodni odbor Rdečega križa je največja humanitarna organizacija za pomoč v miru in vojni prizadetemu in ogroženemu prebivalstvu. Njen sedež je vse od ustanovitve leta 1863 v Ženevi. V Sloveniji segajo zametki društvene dobrodelnosti kot temelj ciljev in delovanja Rdečega križa na Slovenskem v davno leto 1859. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Knjiga nemškega novinarja in pisatelja Normana Ohlerja: »Popolna omama - Droge v Tretjem rajhu«, ki je v prevodu Neže Božič izšla pri Mladinski knjigi, je ob izidu povzročila veliko polemik pa tudi zelo dober odziv bralk in bralcev. Avtor se v njej loteva zamolčane zlorabe drog v Tretjem rajhu: od dajanja močnih poživil vojakom na fronti do dvomljivih metod Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella, ki je svojemu varovancu vbrizgaval opiate. Z Normanom Ohlerjem se je, ob njegovem obisku v Ljubljani, pogovarjal Tomaž Gerden. Prevod je bral Matjaž Romih, zvočno sta oddajo oblikovala Jon Čergan in Jernej Boc.
Pred Kristusom ali pred našim štetjem - vprašanje, kako meriti zgodovinska obdobja starejše preteklosti, pri nas in še kje sproža nenavadne idejne spore, ki več povedo o govorcih kot o samem merjenju časa. Arheolog in kustos dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani, naš tokratni gost v oddaji, je sredi poletja v sobotni prilogi vsedržavnega časopisa objavil razmišljanje o "zadregah s Kristusovim štetjem". Nekaj časa trajajoča polemika v pismih bralcev je pokazala, da utegne brezpogojno zagovarjanje tako ene kot druge variante idejno razhajanje spremeniti v dilemo antičnih Abderitov, ki so se prepirali o "lastništvu oslove sence". V pogovoru pa se izkaže, da je razrešitev dileme razmeroma preprosta. Na sliki shema meritve časa (vir: http://pzv.splet.arnes.si/files/2016/11/stetje_let.jpg)
Filmski režiser France Štiglic je ustvaril prepoznaven in priljubljen opus celovečernih filmov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva so več o njem in njegovem opusu povedali filmski režiser Tugo Štiglic, televizijska avtorica Majda Širca, avtor filmološke študije o Štiglicu Tone Frelih in filmski zgodovinar Peter Stanković (v oddaji Ars humana v živo). Vabljeni k poslušanju.
Miha Naglič – filozof, publicist, urednik in muzejski delavec ter dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa deluje že 40 let na področju kulture v Žireh, zato ni presenetljivo, da je pripravil izjemno zanimivo knjigo z naslovom Žirovski besednjak. Miha Naglič je v uvodu k tej knjigi med drugim zapisal: »Število 40 že v Bibliji označuje dobo, v kateri nekaj dozori. Je tudi čas za obračun, za bilanco. Kako naj jo podam? Lahko bi napisal spomine, a glede na to, da nisem kakšna sila popularna osebnost, bi ti najbrž ne bili prav zanimivi. Lahko bi sestavil spisek vseh svojih del – prireditev, ki sem jih pripravil in največkrat tudi vodil, člankov in knjig, ki sem jih napisal ali uredil. Tega bi bilo kar nekaj, a spiski so spet nekaj suhoparnega. In tako sem se odločil, da svoje 40-letno udejstvovanje na Žirovskem sklenem s to knjigo, z Žirovskim besednjakom.« Tako Miha Naglič v tej svoji peti knjigi kot avtor razlaga petsto izbranih besed, s katerimi predstavi Žiri, Žirovce, njihove sosede in njihove medsebojne odnose, pa tudi odnos do izbranih besed, pojmov, imen in tako dalje. Žirovski besednjak in njegovega avtorja bomo spoznali v oddaji ARS humana, ki jo je pripravil Milan Trobič. Naslovnico knjige je oblikoval akademski slikar Stane Kosmač, 2019. foto:Tina Dokl.
Muzikologija kot redno, kontinuirano dejavno humanistično področje, kot znanstvena veda se je pri nas vzpostavila v začetku šestdesetih let, vendar pa pravi začetki znanstvene obravnave glasbe segajo precej dlje in nekateri med njimi so dosegli zavidljivo raven. Na to opozarja knjiga Slovenska muzikologija – kratek prelet po zgodovini dr. Matjaža Barba. Z njim smo se pogovarjali ob začetku 3. muzikoloških dnevov.
Drugega oktobra je minilo 150 let od rojstva velikega indijskega voditelja, družbenega preroditelja in misleca Mahatme Gandhija. Z izvajanjem aktivnega nenasilnega odpora, ki zahteva resnico in neustrašnost, je v prvi polovici prejšnjega stoletja predrugačil politično in družbeno življenje Indije. Gandhijevo delovanje je preplet globoke religioznosti, etičnih načel in filozofskih premišljevanj, kar je predelal v sredstvo političnega boja in družbene preobrazbe, ki še danes zbuja občudovanje. Ars humana je ob obletnici Gandhijevega rojstva zato namenjena osvetlitvi nekaterih vidikov njegovega življenja, filozofske in politične misli ter njegove zapuščine. Avtorica oddaje je Karmen Kogoj Ogris, gost pa docent doktor Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Foto: EPA
Na začetku leta je izšla dvojna številka revije Dialogi z naslovom Petdeset izbranih kratkih zgodb avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980. Izmed triindvajsetih avtorjev se bo zaradi omejene dolžine oddaje v tokratni oddaji predstavilo zgolj sedem. Ana Svetel, Denis Škofič, Kristina Kočan, Lara Paukovič, Nevenka Miklič Perne, Tomo Podstenšek in Vesna Lemaić bodo povedali, kako pišejo zgodbe, in prebrali svojo zgodbo ali odlomek iz nje. Če vas vsaj malo zanima sodobna literarna ustvarjalnost, vabljeni k poslušanju.
Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetka krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost bo jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.
Ob nedavnem izidu faksimilirane izdaje prvega slovenskega romana v dnevniški obliki, romana Beatin dnevnik (1887) avtorice Luize Pesjak, smo v studio povabili izr. prof. dr. Urško Perenič, ki je izdajo pospremila z znanstvenokritičnimi opombami in zanimivo, poglobljeno literarnozgodovinsko študijo. V oddaji bo spregovorila o tem, kaj je izid dela pomenil v takratnem literarno-zgodovinskem in družbenem kontekstu, o tem, zakaj je bila avtoričina izbira žanra drzna poteza in drugih zanimivih vidikih tega dela. Na fotografiji: Luiza Pesjak, detajl. Vir: Wikipedija
Umetnost je lahko laboratorij misli, prostor, kjer lahko nastajajo radikalni teoretični modeli. Je tudi – kot je nekoč lepo ubesedil umetnik performansa, pisatelj, aktivist in radikalni pedagog Guillermo Gómez-Pena, polje, s katerega je izgnana ideja, da nekaj ni mogoče. Pa tudi prostor, v katerem se lahko neguje kontradikcija in so pod drobnogledom kompleksnosti, ki so v vsakdanu prezrte. Zato je umetniško dejanje, bodisi majhnega ali večjega obsega vedno zanimiva iztočnica za premišljanje vprašanj, ki izhajajo iz umetniških praks in jih sočasno presegajo. V tokratni oddaji Ars humana se bomo tako zaustavili ob vprašanju čustvenega materializma, skovanki oz. sugestivnem terminu, kot so ga opredelile njegove avtorice in je bil programsko jedro letošnjega, že 22. festivala Mladi levi. Naše sogovornice bodo filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka Renata Salecl, umetnica Alenka Pirman in članica kolektiva zavoda Bunker, ki je organizator Mladih levov, Tamara Bračič Vidmar. foto: bunker.si Tanja Radež: Nabiralci prahu, Skrivnostna kompozicija
Quentin Tarantino je nedvomno eden najpomembnejših avtorskih glasov v sodobni ameriški kinematografiji. Vsak, ki se vsaj malo zanima za film, najbrž ob omembi Tarantina v mislih takoj zagleda katerega od kultnih prizorov iz njegovih filmov, ki so se zapisali v filmsko zgodovino. Opus osmih del, med katerimi so Šund, Jackie Brown, Neslavne barabe, Django brez okovov in Podlih osem, je dopolnil film Bilo je nekoč v Hollywoodu, ki se pravkar vrti v slovenskih kinematografih. O tem, zakaj je Tarantino tako zanimiv filmski avtor, so se v tokratni oddaji Ars humana pogovarjali filmski publicisti in kritiki Gorazd Trušnovec, Denis Valič in Tesa Drev.
2. julija 2019, v času navtične zore, se je v Rastlinjaku Tivoli v Ljubljani, natančneje v Stekleniku, galeriji za zvok, bioakustiko in umetnost, odvila premiera elektroakustične in radijske opere Iden. Njen motiv je razmislek o človekovem upravljanju z naravo na primeru pod Unescom zaščitene Kuronske sipine v Litvi. Na podlagi opere bomo v oddaji raziskovali pomen umetnosti za ozaveščanje problemov, ki na prvi, a le na prvi pogled zahtevajo racionalni razmislek. Spregovorile bodo avtorice scenaristka in režiserka Saška Rakef, soscenaristka Tina Kozin in skladateljica Bojana Šaljić Podešva, svoja razmišljanja pa nam bo zaupala še dramaturška svetovalka opere Pia Brezavšček. Foto: Nada Žgank
V oddaji Ars humana lahko prisluhnete arhivskemu pogovoru z doktorjem Antonom Vratušo, akademikom, slavistom, politikom in diplomatom. Vratuša je tik pred drugo vojno doktoriral in pisal jezikoslovne in literarno-teoretične razprave. Po vojni je deloval v Beogradu, bil je med drugim namestnik zunanjega ministra in jugoslovanski predstavnik v Združenih narodih. Na družboslovnem polju se je ukvarjal z državami v razvoju, z lokalnimi skupnostmi in manjšinami. Pred dvema letoma preminuli akademik je v času nastanka pogovora ravno obhajal svoj stoti jubilej. Kljub visokim letom je bil takrat še vedno dejaven kot častni predsednik Fundacije dr. Vaneka Šiftarja. Z njim se je leta 2015 pogovarjal pokojni Štefan Kutoš, dolgoletni urednik na programu Ars.
Ko avditorij obmolkne. In tišini sledi osem-minutni aplavz. V tokratni oddaji Ars humana predstavljamo zmagovalni film osrednjega hrvaškega filmskega festivala v Pulju – Dnevnik Diane Budisavljević, igrano-dokumentarni film o humanitarki Diani, Zagrebčanki, po rodu Avstrijki, ki je v nacistični Neodvisni državi Hrvaški iz taborišč rešila približno deset tisoč srbskih otrok. Verjetno obstaja več razlag, zakaj umetniško delo v določenem prostoru in času doseže tako močan odziv občinstva. V tokratni Ars humani boste slišali le nekaj iztočnic za razmislek – intervju z režiserko Dano Budisavljević – pripravila ga je Biljana Žikić, odlomke iz zapisa, ki ga je o filmu in odzivu nanj za Jutarnji list zapisala novinarka in pisateljica Slavenka Drakulić, uvodoma pa poročilo, ki ga je o Dnevniku Diane Budisavljević pripravila naša televizijska kolegica, filmska kritičarka Zemira A. Pečovnik.
Neveljaven email naslov