Inovacije v sodobni glasbi so se dolgo ukvarjale predvsem z novimi zvoki. Nova zvočila, novi instrumenti so celo 20. stoletje prinašali nove načina ustvarjanja, preobražanja, kombiniranja teh zvokov in tu so raziskovalci postorili res veliko. Nekateri glasbeniki in skaldatelji pa so v delu s tipkovnicami, drsniki na mešalnih mizah, računalniškimi miškami prepoznali praznino – manjkal je večdimenzionalen dotik, ki bi jih bolj povezal z zvokom, s tem kako zvok nastaja in učinkuje. Miha Ciglar je vsekakor med temi. Povabili smo ga v studio na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, kjer je predstavil svoje delo, ob tem pa smo poslušali tudi razmišljanja še dveh umetnikov in inovatorjev Aisen caro Chacin in Diema Scwarza.

Elektroakustična glasba je v 20. stoletju postala gibalo inovacij v glasbi. A v njenem pojavu tiči nelagodje – glasba, ki je prinesla neposredno ustvarjanje z zvoki, neomejeno zvočno fantazijo, je z vpeljavo novih orodij, strojne in programske opreme hkrati zarezala med glasbo in glasbenikovo telo. Haptični inštrumenti v zadnjih letih premeščajo to zarezo, sodobni glasbi in njeni inovativnosti vračajo telesnost. Razvoju takšnih zvočnih vmesnikov se posveča tudi Miha Ciglar,

Miha Ciglar je zvočni umetnik, ustvarjalec elektronske eksperimentalne glasbe in inovator na polju zvočnih tehnologij. Začel je kot saksofonist, študiral jazzovski saksofon v Gradcu, potem pa tam vpisal študij zvočnega inženiringa. Od leta 2009 z Inštitutom za raziskovanje zvočnih umetnosti IRZU in festivalom EarZoom z gosti iz tujine odpira povezave med glasbenim ustvarjanjem in novimi tehnologijami. Zadnja leta vstopaš na to polje še s podjetjem Ultrasonic Audio Technologies.

Razvija orodja, ki koristijo ultrazvočna valovanja, s pomočjo usmerjenih ultrazvočnih virov pa nove haptične vmesnike ustvarja tudi ena od gostujočih umetnic, ki jo je Miha Ciglar večkrat povabil na dogodke IRZU – Aisen Caro Chacin. Tudi ona ima dvojno ozadje v umetnosti in raziskovanju, sprva je bila kiparka, zdaj končuje doktorat s področja človeške informatike. Njo in še enega gosta zadnjega cikla koncertov in predavanj IRZU Diema Schwarza z znamenitega pariškega raziskovalnega centra IRCAM smo prav tako povabili k pogovoru o njunih haptičnih tehnologijah.

Vsi imamo pri sebi haptične tehnologije, ki pa so omejene – telefon lahko nastavimo na tih način in ob klicu samo vibrira. A naš dotik je neverjetno bogatejši in ne zazna le tresenja, ampak tudi natančen pritisk in še kaj. Že v žogici, ki jo stiskamo v roki, je veliko več podatkov o dotiku, kot pa jih izkoriščajo komercialne tehnologije. Haptiki so tehnologija  v hitrem razvoju.

Aisen Caro Chacin

Diemo Schwartz, glasbenik, improvizator, ustvarjalec žive elektroakustične glasbe in raziskovalec na pariškem IRCAMu, centru glasbeno-akustičnih raziskav, pa je v povezovanje zvoka in taktilnosti prišel iz svoje glasbene izkušnje.

Želel sem si glasbila, ki bi bila bolj izrazna, kot pa premikanje miške ali udarjanje po tipkah. Sem tolkalec, igram bobne in raba površin je bila nekaj naravnega – vsi bobnarji ves čas tolčemo po mizah. Ko sem združil bobnanje po mizah z bogatim svetom digitalne sinteze zvoka, je bilo kot bi odkril sveti gral. Tu je bila intimnost dotika in pestrost zvoka.

Diemo Schwarz

Miha Ciglar je IRZU pred osmimi leti zagnal z namenom razvijanja, umetniškega predstavljanja novih zvočnih tehnologij in praks, ter tudi z namenom izobraževanja. Danes se kaže vse večja potreba po povezovanju znanosti in umetnosti, kar pogosto sproža nepričakovane, pogosto aplikativne rezultate. Aisen Caro Chacin opozarja, da sta umetnost in znanost nekoč bili nekaj zelo podobnega, skozi čas pa se je zavedanje o njunem skupnem jedru izgubilo.