Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Potem, ko so se slovenski filmski ustvarjalci v zadnjih dveh letih v Benetkah predstavljali z manjšinskima koprodukcijama Dekle je letelo in Najsrečnejši človek na svetu (slednja v teh dneh prihaja na redni spored naših kinematografov), naši filmarji sodelujejo tudi na jubilejni 80. Mostri. Danes se je v Benetkah odvila svetovna premiera digitalno restavriranega filma Slike iz življenja udarnika. Zanimivo je, da se je igrani celovečerec bosanskega režiserja Bahrudina Bate Čengića na beneški festival vrnil po pol stoletja. Leta 1972 so ga na Lidu namreč prav tako predvajali, vendar ga pozneje po posredovanju tedanje oblasti zaradi provokativne vsebine tako rekoč ni bilo mogoče videti v domačih kinematografih. Ali je Čengićev prikaz stahanovstva, sovjetskega gibanja za večjo delovno storilnost, provokativen še danes? Pred mikrofon smo povabili direktorja fotografije Karpa Godino in Ivana Nedoha, koordinatorja mednarodnega projekta restavriranja omenjenega filma. Foto: Urban Tarman
NAPOVED: Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj, avtor številnih knjig, ki pa ga bralci poznajo predvsem po romanu Anomalija, za katerega je dobil leta 2020 Goncourtovo nagrado, najprestižnejšo literarno nagrado v Franciji. Ne le to, tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani so mu prisodili svojo Goncourtovo nagrado, zato je bilo vzrokov, zakaj avtorja povabiti v Ljubljano, več. Sinoči je tako nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma in se pogovarjal s Primožem Vitezom, potem pa tudi odgovarjal na vprašanja študentk. Roman Anomalija je prevedla Janina Kos, za svoje delo dobila nagrado Charlesa Nodiera. O romanu Anomalija, pa tudi o pisateljevih začetkih in še marsičem, se je danes z avtorjem Hervéjem Le Tellierom pogovarjala Tadeja Krečič, celoten pogovor bo objavljen v oddaji Razgledi in razmisleki.
Program 80. Mostre se preveša v drugo polovico. Kot smo poročali v informativnih oddajah, sta med celovečerci, ki se potegujejo za zlatega leva, kritiška favorita filma Nesrečna bitja in Maestro. Prvi je nova mojstrovina režiserja Yorgosa Lanthimosa, pionirja tako imenovanega grškega »čudaškega« vala, in drugi potret slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina, predvsem njegovega ljubezenskega življenja, ki je bilo razpeto med odnosom z ženo in njegovo biseksualnostjo. Na spored beneškega festivala pa že prihajajo novi filmi: med njimi je triler Morilec Davida Fincherja, ki je tudi prejel dobre kritiške ocene.
Prvi program Radia Slovenija je tokrat na obisku pri Porabskih Slovencih, z literarno-glasbenim večerom Srebrni breg iz cikla Ars teatralis pa se mu pridružuje še tretji program. Čeprav književnosti v Slovenskem Porabju ni v izobilju, je ta dragocena pričevalka zgodovine, ki je preostalim Slovencem malo poznana. Z dogodkom se torej posvečamo Porabski ustvarjalnosti, z njim pa obeležujemo tudi dve obletnici – več kot 40 let oddaje Sotočja in 60 let Programa Ars. V Slovenskem kulturnem in informativnem centru Lipa v Monoštru na literarnem večeru Srebrni breg, ki ga pripravljajo Prvi program in Program Ars Radia Slovenija v sodelovanju z Zvezo Slovencev na Madžarskem in Državno slovensko samoupravo, nastopajo: pisatelj Dušan Mukič, pisatelj in novinar Karl Holec, urednica in kulturna delavka Marijana Sukič, dramska igralka Irena Varga, napovedovalka Eva Longyka Marušič in glasbena skupina Edna. Scenarist dogodka je igralec, lutkar, režiser in pisatelj Miki Roš, režiser Alen Jelen, glasbeni producent Anton Jurca, urednica oddaje Sotočja je Mateja Železnikar, redaktor Ars teatralisa Žiga Bratoš.
Takt festivalu je na uvodni novinarski konferenci na Lidu dal predsednik glavne žirije, Američan Damien Chazelle. »Pomembno je, da od umetnosti živijo tudi ljudje, ki jo ustvarjajo,« je v sredo dejal režiser hollywoodskih filmov Ritem norosti, Dežela la la in Babilon. "Kot veste, je danes 121. dan stavke hollywoodskih scenaristov in 48. dan, ko stavkajo igralci. Na kratko bom spregovoril o tej temi. Ključno je, da ima vsako umetniško delo vrednost samo po sebi, da ni samo kos vsebine, kar je ta hip najljubša beseda v Hollywoodu. Glede stavke je na mizi veliko vprašanj, vendar se mi zdi, da je to osrednje. Od tod izvira razprava o nadomestilih in tako naprej. V resnici gre za to, da bi ljudje za vsako ustvarjeno umetniško delo dobili plačilo. Verjamem, da ima umetnost prednost pred vsebino. Tukaj smo zato, da na glas povemo, da ta boj poteka. To je tudi razlog, da številni, ki bi po mojem mnenju z veseljem prišli na festival, ne morejo biti tukaj. To so težki časi v Hollywoodu, zlasti za scenariste in igralce, pa tudi za celotne ekipe; za vse, ki jih je prizadela zaustavitev dela. To želim poudariti, medtem ko smo v Benetkah in slavimo filmsko umetnost." In štafeto je od Chazella prevzel eden od največjih hollywoodskih zvezdnikov srednjih let, ki je imel zeleno luč za obisk Lida, saj je z režiserjem Michaelom Mannom posnel film neodvisne produkcije, ki je z igralskim sindikatom uspel podpisati vmesni dogovor in z njim omogočil promocijo filma. Mediji so ugibali, ali bo Adam Driver v znak solidarnosti festival izpustil, toda Driver je, kot je dejal, prav zato raje nastopil. "Zakaj lahko manjše distribucijsko podjetje, kot sta Neon in STX International, z vmesnim dogovorom izpolni sanjske zahteve sindikata igralcev SAG, veliko podjetje, kot sta Netflix in Amazon, pa ne? In vsakič, ko člani sindikata SAG podpremo film, ki je podpisal začasni sporazum, je samo še bolj očitno, kdo je pripravljen podpreti sodelavce in kdo ne. Ko se je pojavila priložnost začasnega dogovora, je to še dodaten razlog, zakaj podpreti sindikat. In zato sem tukaj, da jih podpiram, da sem solidaren z njimi; da pokažem, da gre v resnici za ljudi, s katerimi ustvarjamo." Biografska drama Ferrari o italijanskem dirkaču in ustanovitelju znamke superšportnih avtomobilov, Enzu Ferrariju z Driverjem v glavni vlogi, je po poročanju revije Varity še pred premiero doživela šestminutni stoječi aplavz. Objavljene so že prve recenzije. Film o zgodnjih, smrtonosnih časih formule 1 in o dirkaškem geniju po poročanju britanskega portala Screen Daily nikoli ne uspe prestaviti v najvišjo prestavo; zdi se, da so v montaži izrezali nekaj prizorov, kar se v filmu opazi. Svetovno premiero je v Benetkah že doživel igrani celovečerec Dogman, film režiserja Luca Bessona, avtorja Velike modrine, Petega elementa in Nikite. Dogman je njegov prvi film, ki se v Benetkah poteguje za zlatega leva. In zgodba: Caleb Landry Jones igra od vsega hudega zdelanega moškega, ki najde odrešitev v ljubezni do psov. Besson je povedal, da so se med pripravami družili s krdelom psov. Jutranji ritual je pomagal, da so se vsi – tako psi kot ljudje – dobro razumeli. "Pišem že od svojega 16. leta, vsako jutro ob petih zjutraj, in to je moj način pobega s tega sveta. Film je spodbudil neki članek. Ko sem ga prebral, sem pomislil, kakšno življenje ima lahko fant s tako odrezanimi koreninami, potem ko so ga starši zapirali v kletko? Ali postaneš terorist ali Mati Tereza oziroma kdo sploh lahko postaneš? Poskusil sem si predstavljati njegovo življenje. In nastal je Dogman." V Benetkah so že odvrtele premiere novih filmov Pabla Larraina El Conde – satire, ki čilskega diktatorja Augusta Pinocheta prikazuje kot 250 let starega vampirja – ter novega celovečerca Yorgosa Lanthimosa, pionirja tako imenovanega »grškega čudaškega vala«. Film z naslovom Nesrečna bitja je znova posnel z Emmo Stone. O izbranih filmih, pa tudi o bosanski klasiki Slike iz življenja udarnika, ki jo bodo po pol stoletja znova zavrteli v Benetkah, potem ko so pri njeni digitalni restavraciji sodelovali tudi slovenski filmarji, pa več v prihodnji oddaji oziroma z besedami Damiena Chazella, ki je na Mostri citiral Fellinija: Viva il cinema! Foto: Wikipedia
"So rekli v šoli, da že vse vem, pa da zato lahk' v jamo grem; si bomo nakopali plačo, pa jo bomo dali za pijačo!" – To je bilo geslo enega od mladih velenjskih rudarjev na "skoku čez kožo", obrednem sprejemu novih rudarjev v rudarski poklic. Številne takšne in podobne šege, navade in obrede življenjskega kroga na Slovenskem je v želji po celoviti predstavitvi kulturnega izročila, ki nas v Sloveniji spremlja od rojstva do smrti in vsem vmes, prvič med trde platnice zbral Ambrož Kvartič, doktor etnologije in kulturne antropologije ter redni sodelavec naše radijsko-televizijske hiše. O svoji pregledni monografiji z naslovom Od imena do spomina se je pogovarjal z Urbanom Tarmanom, ki ga je naprej vprašal, kako je prepoznal "nišo", torej, da takšne celostne predstavitve običajev in obredov pri nas še ni bilo.
Triletni evropski projekt "B-Air – Zvočna umetnost za malčke, dojenčke in ranljive skupine", katerega katerega nosilec je Radio Slovenija, širi naše dojemanje zvoka in njegovega pomena za ranljive skupine – tudi najmlajše. Ti so med drugim v ospredju mednarodnega večdisplinarnega simpozija, ki se v okviru projekta B-AIR v sodelovanju z Ustanovo Imago Sloveniae odvija na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, lahko ima tudi terapevtske učinke. Projekt B-AIR želi misliti potencialnost zvoka – ste kdaj denimo razmišljali o pomenu zvoka v porodni sobi? Tudi to je ena od tem dvodnevnega simpozija, ki se posveča vlogi zvoka in glasbe v občutljivih človeških obdobjih ter okoliščinah, posebej v najzgodnejšem razvoju. Zbralo se je 24 strokovnjakov z različnih področij, zvoku pri porodu pa se posveča Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Otrok sliši že v materinim telesu, najprej zvoke telesa, pozneje tudi njen glas.Zato je pomembno, da sodelujoči pri porodu šepetajo oziroma govorijo s toplim tonom, saj to omogoči spoznavanje med novorojenčkom in njegovimi bližnjimi. Glede vidika porodnice pravi, da pomaga, če se počutijo varne in sprejete v prostoru, da se lahko tudi glasovno izražajo, kar porod olajša. Če bi morda mislili, da je svet gluhih brez zvoka, to ne drži, opozarja več sodelujočih. Dana Papachristou in Yorgos Samantos sta predstavila projekt Audibility, v okviru katerega so izvedli več delavnic v šolah, eno pa so namenili tudi odraslim. Pri tem so so sodelovali z različnimi umetniki in umetnicami, nekaterimi med njimi tudi gluhimi ali naglušnimi. Poudarjata, da je razmislek o tem, kako zvok dojemajo gluhi in naglušni, pomemben tudi za tiste, ki slišijo. Kako se tudi nezavedno glasbeno in glasovno izražamo v vsakdanjem življenju, pa zanima Jako Škapina, ki se ukvarja s tako imenovano pedagogiko sodelovalne vokalne improvizacije, umetniške oblike spontanega glasbenega izražanja. Glas pogosto uporabljamo ne da bi o njem posebej razmišljali, pravi. V ponedeljek pa bo Jaka Škapin v okviru projekta B AIR izvedel tudi brezplačno delavnico gibalno-vokalne improvizacijo za ljudi s Parkinsonovo boleznijo in njihove svojce.
Avtobiografsko knjigo z naslovom Nikogaršnji sin je v sodelovanju z lani maja preminulim pisateljem iz Trsta Borisom Pahorjem v italijanskem jeziku napisala Cristina Battocletti, novinarka in pisateljica.
Ministrstvo za kulturo je skupaj s SNG opera in balet Ljubljana ter SNG opera in balet Maribor na tiskovni konferenci podalo izjavo o reševanju problematike zaposlovanja baletnikov v obeh zavodih. S prekarnim delom je namreč, tako kot na številnih drugih področjih, močno prežeto tudi baletno ustvarjanje v obeh ustanovah, ki s plesnima ansambloma sicer žanjeta uspehe doma in v tujini. Poklic baletnega plesalca v Sloveniji ima, poleg fizično zelo zahtevnih pogojev in načina dela, tako grenak priokus glede statusa zaposlitve in s tem povezane socialne varnosti in prihodnosti. Ministrica dr. Asta Vrečko je predstavila prvi konstruktiven korak in naznanila 20 novih rednih zaposlitev. Kot je opozoril umetniški direktor mariborskega baleta Edvard Clug, je trenutno v mariborskem baletnem ansamblu kar 24 honorarno zaposlenih plesalcev, ki so nosilci baletnega repertoarja mariborske baletne hiše.
Na današnji dan, 23. 08., je pred tridesetimi leti umrl arhitekt in profesor Edvard Ravnikar (1907–1993), utemeljitelj slovenske modernistične arhitekture in eden od najbolj izvirnih prenašalcev Plečnikovega izročila. Dr. Aleš Vodopivec, arhitekt in redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, poudarja, da je bil Ravnikar dobrih trideset let po koncu druge svetovne vojne najvidnejša avtoriteta na področju arhitekture, urbanizma in oblikovanja na celotnem prostoru bivše Jugoslavije, bil je tudi pionir modernega urbanizma, pa pionir oblikovanja v slovenskem prostoru in izjemno aktiven publicist ter nenazadnje izjemno pomemben in karizmatičen profesor, ki je zaznamoval cele generacije arhitektov. Spomnimo na nekatere njegove arhitekturne projekte, kot so celovit načrt za gradnjo Nove Gorice, Ljubljanska vrata oziroma stolpnici na Trgu republike in ureditev tega trga, Cankarjev dom, blagovnica Maximarket, Kranjska občinska zgradba, kostnica žrtvam prve svetovne vojne na Žalah, študentsko naselje v Rožni dolini idr. Ta večkrat nagrajeni ustvarjalec je za seboj pustil izjemen in raznolik opus. Zato bo v letu, ko obeležujemo 30. obletnico njegove smrti in ko je vlada na pobudo Ministrstva za kulturo razglasila za Ravnikarjevo leto, potekalo več dogodkov. Med večjimi so na primer postavitev razstave Ravnikarjeva Nova Gorica, odprtje dopolnjene razstave Mesto in prebivalci v 50. in 60. letih v Goriškem muzeju in organizacija dogodka Dan arhitektov, ki bo oktobra potekal v Novi Gorici. Foto: RTV SLO
Eden bolj izstopajočih primerov solidarnosti na mednarodni umetniški sceni je zbirka del Muzeja sodobne umetnosti iz Skopja. Ta je nastala po tamkajšnjem uničujočem potresu leta 1963, ko so se na vabilo tega muzeja z donacijo svojih umetniških del odzvali številni mednarodno uveljavljeni umetniki_ice. Tako je leta 1970 zaživela nova zbirka v novem skopskem muzeju. Ob šestdeseti obletnici potresa pa je nastala dunajska razstava, ki izpostavlja to izjemno gesto solidarnosti. Razdeljena je na dva dela. Prvi del je nekakšen arhiv, ki prikazuje, kako je potekala obnova Skopja po potresu. Drugi del pa vključuje dela sedmih umetnikov_ic (Brook Andrew, Yane Calovski & Hristina Ivanoska, Siniša Ilić, Iman Issa, Gülsün Karamustafa, Barbi Marković in Elfie Semotan), ki jih je k sodelovanju povabil umetniški kolektiv WHW (Ivet Ćurlin, Nataša Ilić und Sabina Sabolović). Gre za naročena, novonastala dela. Povabljeni_e so odpotovali_e v Skopje, si tam izbrali neko umetniško delo priznanega umetnika, na primer Pabla Pisassa, Mereta Oppenheima ali Sola LeWitta, ter se nanj odzvali_e s svojim umetniškim delom. Razstava s svojim konceptom tudi preizprašuje zgodovino sodobne umetnosti, predvsem pa obiskovalce_ke vabi, da začutijo danes prepotrebno solidarnost. Foto: Gregor Podlogar
Pod rubriko »Instant kult« so na FeKKu letos predstavili retrospektivo kratkih eksperimentalnih filmov Tare Najd Ahmadi, za katere je Anja Banko zapisala, da jih povezuje intimna izkušnja avtorice kot ženske, umetnice, aktivistke, izseljenke in priseljenke z geslom »osebno je politično«. V svojih filmih, ki prepletajo animirane, dokumentarne in igrane elemente, Najd Ahmadi pogosto obravnava izkušnjo izseljenstva in zapletenega odnosa do svoje izvorne države, Irana. V filmih Teden z Azar ali na primer Moji nespečni prijatelji svoje osebne izkušnje neposredno v dialogu z umetnico podajajo tudi drugi posamezniki, s katerimi se prijateljsko zbližuje v izkušnji eksistencialne stiske.
Mednarodni festival sodobne odrske umetnosti, ki ga pripravlja zavod Bunker bo na različnih prizoriščih ponudil umetniške dogodke, ki jih letos, tudi v luči nedavnih poplav, povezuje kolektivnost in zavezanost skupnosti.
"Pogum je spregovoriti o krivici pred lučmi. Pogum je postaviti naše zgodbe na oder. Pogum je zasesti javne prostore z našimi zgodbami." To so besede, v znamenju katerih letos teče tako imenovani Ne-festival, kreativno in izobraževalno srečanje ustvarjalcev in ljubiteljev gledališča zatiranih. Gre za metode, ki jih uporabljajo tudi pedagogi in terapevti, da bi dali prostor zamolčanim temam in ljudem, katerih glas se v družbi redko sliši. Letošnja, enajsta izvedba Ne-festivala je zaradi posledic poplav v Ljubljani, ne v Gornjem Gradu kot prejšnja leta. Po navadi smo ob obisku gledaliških predstav gledalci, tako imenovano gledališče zatiranih pa govori o gled-igralcih, saj tudi obiskovalci stopajo v procese predstave. Bolj zadržanim to morda olajša združitev gledališča zatiranih z gledališčem senc, kot ga razvija Claudia Signoretti, mentorica ene izmed delavnic na festivalu. Prav zaslon, značilen za senčno gledališče, ljudem pomaga, da se sprostijo, saj niso tako izpostavljeni, pravi. Nocojšnji program festivala ob delavnicah in neformalnem druženju prinaša dve večerni predstavi – forumsko predstavo Zaporniške verige in satirični kabaret Od paleolita do tvita. Režiser je Jaka Andrej Vojevec, ob Barbari Polajnar eden izmed soorganizatorjev. KUD Transformator nefestival pripravlja že enajstič, tokrat zaradi posledic poplav v Ljubljani, razen enega dogodka v domu za starejše občane Gornji Grad. Festival ima tokrat humanitarno noto, saj bodo honorarje in prostovoljne prispevke namenili žrtvam poplav. Letošnja tema prostor poguma je tako dobila še nov pomen.
Festival Seviqc že od svojega začetka deluje pod sloganom Semper viva quam creata – Vedno živa, kakor pravkar ustvarjena in kot tak ponuja historično ozaveščene izvedbe glasbe starejšega datuma nastanka. Do konca avgusta bo na zgodovinsko zanimivih lokacijah v poslušanje ponudil šest raznolikih koncertov. Trije bodo potekali na gradu Brežice, po en pa na gradu Bogenšperk, na Gradu Snežnik in v Hudičevem turnu.
Najhuje je na Gorenjskem, v Savinjski dolini in na Koroškem, je povedala ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko. V Škofji Loki se je porušil most, precejšnjo škodo je utrpela tamkajšnja enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Poškodovan je Ravnikarjev spomenik v Begunjah, Tavčarjeva domačija v Poljanski dolini in več knjižnic. S Koroške celostnih informacij še ni, gotovo je škoda nastala v Koroškem pokrajinskem muzeju in Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, na ministrstvu pa so izvedeli, da jo je utrpela tudi enota Pokrajinskega arhiva Maribor na Ravnah, gotovo pa še marsikje. Na ministrstvu za kulturo so že v petek aktivirali državni načrt, ustanovili so tudi posebno delovno skupino, ter v sodelovanju strokovnjaki pripravili aplikacijo za popis škode. Opisana škoda seveda ni vsa, informacije se še zbirajo, veliko je dislociranih enot, kjer bo škoda vidna v naslednjih dneh, kot pa so opozorili na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, bo določen del škode viden šele s prvo zmrzaljo. Na ministrstvu za kulturo pa so sicer že v petek aktivirali državni načrt ob poplavah, kar se je zgodilo prvič. Pomoč z opremo, prenos znanja, koordinacija glede zaščite in sanacije ter drugih potreb bo med nalogami, ki se jim bo posvečala novoustanovljena strokovna skupina. V sodelovanju s strokovnjaki so na ministrstvu pripravili smernice za prebivalstvo, kako zaščititi to, kar je bilo poplavljeno ter enostaven način, na katerega lahko na spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine lastniki kulturne dediščine evidentirajo nastalo škodo. Zaradi plazov ostaja ogrožena kulturna dediščina v Idriji in na Ptuju, kjer gre tudi za posledice preteklih nesreč. O načinih financiranja popravil bo več znanega po natančnejši oceni škode. Pomagali bodo tudi samozaposlenim, sicer pa se je ministrica zahvalila številnim, ki pomagajo in izpostavila pomen medijev, saj je informiranje v takih časih ključnega pomena. Stik z lokalnimi skupnostmi bo ključen tudi v prihodnje. Ministrica za kulturo Asta Vrečko z ekipo si bo v petek ogledala nekatere najbolj prizadete predele na Gorenjskem, in sicer Škofjo Loko, Begunje na Gorenjskem in Kamnik. Na terenu so že strokovnjaki z izkušnjami. Čeprav so v prvi vrsti torej pomembna človeška življenja, pa ohranjanje kulture pomeni tudi ohranjanje spomina, včasih tudi na zelo osebni ravni nam ljubih predmetov. Foto: BoBo
V Delavsko svetovalnico se vsak dan po pomoč zatečejo številne delavke in delavci, ki se soočajo s kršitvijo delavskih pravic in z zlorabami pri svojem delu. Stripar Ivan Mitrevski je v stripu Nevidna življenja zbral, ubesedil in narisal več kot sto zgodb, ki kažejo na pasti vse bolj razširjenih prekariziranih delovnih odnosov. Strip Nevidna življenja prinaša zgodbe delavk in delavcev, katerih delo velikokrat velja za samoumevno, o zapletih in zlorabah, ki jih doživljajo na delovnem mestu, pa se govori le izjemoma. Avtor Ivan Mitrevski zato pravi, da so v določeni meri nevidna. In čeprav se s kršenjem delavskih pravic najpogosteje srečujejo zaposleni v gradbeništvu in industriji. Čeprav so zgodbe delavk in delavcev, ki jih najdemo v stripu najpogosteje tragične ali pa vsaj pretresljive, jih Mitrevski ubesedi in nariše z zanj značilnim humornih pristopom. A kot pravi, mu tokrat humorja ni bilo treba posebej iskati, saj ga je črpal iz prizorov, ki jim je bil priča. Kot še dodaja avtor, je strip Nevidno življenje namenjen vsem, ki so se znašli na slovenskem trgu dela, ter poudarja, da zgodbe delavstva niso zgolj zgodbe posameznikov, temveč zgodbe te dobe. Foto: spletna stran avtorja
Pred premiero novega filma Wesa Andersona z naslovom Asteroid City je Gorazd Trušnovec pripravil razmislek o slogovnih posebnostih avtorja Francoske depeše, Grand Budapest hotela, Kraljestva vzhajajoče lune, Veličastnih Tenenbaumov in Rushmora, če omenimo le nekaj njegovih filmov.
Počasi se bliža jesen in začenjamo razmišljati o filmih, ki se bodo v letošnjem tradicionalno filmsko najmočnejšem letnem času, zavrteli na platnih naših kinematografov. Stavka ameriških scenaristov in igralcev se sicer še nadaljuje, in tako Beneški filmski festival, ki praviloma predstavlja začetek jesenske filmske sezone, že načrtuje program brez ameriških filmov – igralci, ki stavkajo, namreč v skladu s pravilnikom ne smejo promovirati svojih filmov. Kako bo s tem, bomo še videli, Igor Harb pa je pripravil seznam filmov, ki sodijo med najbolj pričakovana dela letošnje jeseni.
Na Sarajevskem filmskem festivalu, ki se začenja prihodnji petek, se bo za nagrade potegovalo 49 filmov in 19 najboljših serij iz regije. Oba slovenska aduta, Inhumanum in Trigrad, sta nominirana v najprestižnejši kategoriji, torej za najboljšo dramsko serijo. Marko Rozman se je ob uvrstitvi v tekmovalni program pogovarjal s Sonjo Prosenc, režiserko nadaljevanke Trigrad, ki je nominirana tudi v večini igralskih kategorij (Katarina Stegnar za najboljšo igralko in Marko Mandić za najboljšega igralca, Suzana Krevh za igralko v epizodni vlogi in za vzhajajočo zvezdo), poleg tega so Gregor Fon, Nina Zupančić in Sonja Prosenc nominirani za najboljši scenarij, Sonja Prosenc pa tudi za režijo posamezne epizode.
Neveljaven email naslov