Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Na današnji dan pred 30 leti se je poslovil eden od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenske kinematografije, France Štiglic. Režiral se je prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji. Na skoraj 40-letni umetniški poti je ustvaril 15 celovečercev, pet TV serij, več kratkih in dokumentarnih filmov ter obzornikov. Okroglo obletnico bodo obeležili nocoj v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel v Prekmurju leta 1984. France Štiglic, eden od pionirjev slovenskega filma; nominiran za tujejezičnega oskarja in cansko zlato palmo, tudi profesor in dekan AGRFT-ja ter minister za kulturo, se je rodil leta 1919 v Kranju, kjer je prvič srečal s filmsko umetnostjo. Pred štirimi desetletji se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom takole spominjal tega obdobja: "Oče je prinesel domov dva aparata, ki sta bila za tisti čas imenitna. S prvim, manjšim, smo projicirali barvne slike s podolgovatih plošč, na katerih je bilo pet trenutkov nekega dogodka, na primer žabjega skoka z listov v vodo. Drugi, večji aparat, pa je bil pravi projektorček, čeprav le igrača za 35-milimetrski film; seveda nemi. Poganjati ga je bilo treba z ročico tako kot so v tistem času vrteli filmske kamere. Imel je dimnik, skozi katerega je izpuhtevala vročina žarnice ali pa tudi sveče, če ni šlo drugače. Za filmsko predstavo pa je bil največji problem seveda filmski trak. Nanj smo prežali v kinu v Narodnem domu in v kinu Talija, pravzaprav na sličice, ki so jih operaterji izrezovali, kadar so lepili film, če se je utrgal. Včasih smo tako prišli tudi do daljšega konca; takrat je bil še posebej srečen dan. Te koščke smo potem zlepili, kakor je pač naneslo, tako da je nastal kolaž najbolj smešnih, najbolj dramatičnih prizorov, v katerih so se menjavali kavboji, filmske zvezde, komiki, živali, pa stari Rimljani … tako da nam gledalcem nikoli ni bilo dolgčas, posebej ker je bilo mogoče z vrtenjem ročice stvari ritmično po želji še prirediti: pospešiti ali zadrževati." Obeleževanju omenjene obletnice so se pridružili pri Slovenskem filmskem centru, ki je v zadnjih letih koordiniral digitalno restavracijo nekaterih njegovih filmov. Nocoj bo v Murski Soboti premiera digitalno restavriranega filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984 v Prekmurju. Film sledi pripetljajem skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Katere so prepoznavne poteze njegovega opusa? O tem je pred tremi leti ob stoletnici njegovega rojstva v oddaji Arsov forum razmišljal režiser in profesor Miran Zupanič: "Prepričan sem, da v slovenskem filmskem opusu ne najdemo avtorja, ki bi tako suvereno in zdi sem mi, da celo načrtno vstopal v posamezne regije ali pokrajine Slovenije in jih znal na zelo subtilen način oživiti. Čeprav sem iz Štajerske, verjamem njegovi Primorski, njegovi Gorenjski, tudi njegovemu Prekmurju. Se mi zdi, da je znal v filmske opne in zvoke ujeti genius loci nekega prostora ali pokrajine. To je res dragoceno, to moramo znati prepoznavati." France Štiglic je nekoč dejal: »Biti ustvarjalec - to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo,« tako so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki, kjer maja in junija pripravljajo projekciji partizanske komedije Ne joči, Peter in omenjenega pionirskega filma slovenske profesionalne umetniške kinematografije Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica bo, kot so sporočili iz Kinoteke, omogočala brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled še do 25. junija. Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Potovanje po albumu 'Ali je še kaj prostora', ki je izšel leta 2020, prinaša veliko mehkobe, poslušalcem pa je večina vsebine že dobro znana. O nastanku pesmi, ozadju le-teh, ter pogumu pevke, ki se zadnja leta podpisuje tudi pod glasbo in besedila odpetega, v iskrenem pogovoru v oddaji Srce šansona.
Slovenija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja s skoraj 30 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, na priložnost, ki jo bomo mogoče ponovno dočakali šele čez pet desetletij. Med slovenskimi avtorji je bil tudi v Leipzigu najbolje obiskan Slavoj Žižek. Častna gostja pa je Avstrija. Foto: Leipziger Messe / Jens Schlüter
Od 26. aprila do 1. maja na severu Avstrije poteka že 20. filmski festival CROSSING EUROPE Linz, ob katerem mesto Linz za teden dni postane stičišče sodobne evropske avtorske kinematografije. 39 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov iz 45 držav tudi letos predstavlja nekonvencionalne, kritične in umetniško ambiciozne perspektive mlade generacije evropskih filmskih ustvarjalcev. Prispevek je pripravila Petra Meterc, ki se je pogovarjala tudi z režiserko filma Elaha, Mileno Aboyan.
26. aprila je minilo stoletje od rojstva publicistke, prevajalke ter filmske in gledališke kritičarke Rape Šuklje. Bila je dolgoletna urednica radijske oddaje Gremo v kino, znana po svojih žlahtnih in iskrivih kritikah. Ob delu za radio je delovala kot prevajalka: v slovenščino je prevedla številna literarna dela, med drugim Sliko Doriana Graya Oscarja Wilda. Prispevek o njenem ustvarjanju je pripravil Urban Tarman.
2. maj bo v Kinodvoru v Ljubljani posvečen Slovenskim filmom, za katere le redko slišimo. Marcel Štefančič jr. je za dogodek izbral pet filmov: Sončni krik Boštjana Hladnika, Dobri stari pianino Franceta Kosmača, Pomladni veter Rajka Ranfla, Trenutki odločitve Františka Čapa in Krč Boža Šprajca.
Le dan po dnevu upora proti okupatorju, ki se je včasih imenoval dan osvobodilne fronte, so v Slovenski kinoteki na spored uvrstili mini cikel z naslovom Film OF. V nasprotju z morebitnimi pričakovanji na programu ni partizanskih filmov s področja Slovenije ali nekdanje Jugoslavije, temveč italijanski B-film, Tarantino in film ukrajinske oz. sovjetske režiserke Larise Šepitko. Peterica ožigosanih Enza G. Castellarija iz leta 1977 je, kot so zapisali v Kinoteki, »umazani kult[ni film] notoričnega kralja evropskega žanrskega smetja« in prikazuje razbojniško bando junaških ameriških vojakov, ki se proti koncu druge svetovne vojne klati po razdejani Evropi, zatakne v goltancu nacistične pošasti in mesarske podvige krona z razstrelitvijo vlaka. Film je navdihnil tudi enega izmed najbolj cinefilskih holivudskih režiserjev, Quentina Tarantina. Vzpon Larise Šepitko pa je umeščen v Belorusijo leta 1942. Film, ki je v Berlinu dobil zlatega medveda, pa se je izmaknil sovjetski cenzuri, ker naj bi do solz ganil funkcionarja komunistične partije. S programsko asistentko v Slovenski kinoteki Anjo Banko, ki je pripravila program film OF, se je pogovarjala Tina Poglajen.
29. aprila praznujemo Mednarodni dan plesa. Svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti in Unesco sta ga razglasila leta 1982 in z datumom praznovanja proslavila reformatorja plesne umetnosti in utemeljitelja modernega baleta Jeana-Georgesa Noverra, ki se je rodil na ta dan leta 1727. Glavni namen dogodka, ki poteka po celem svetu, je praznovati in uživati v plesu ter tudi opominjati na njegovo vlogo za našo umetnostno-kulturno dediščino. (foto: Slovensko praznovanje Mednarodnega dneva plesa (C) Sunčan Stone)
Avstrija se na knjižnem sejmu v Leipzigu predstavlja z nenavadnim geslom meaoiswiamia. Gre za posebej ustvarjeno besedno skovanko, ki pomeni več kot mi, z njo pa želijo sporočiti, da literature ni mogoče zreducirati na skupni imenovalec, ne po obliki ne po vsebini. Knjižni sejem v Leipzigu je zaradi pandemije odpadel kar trikrat, za Slovenijo pa je pomemben predvsem zaradi letošnjega častnega gostovanja v Frankfurtu. Pričakovanje pred Frankfurtom bodo do nedelje dvigali na 30 dogodkih. Avstrijci so v Leipzig pripeljali kar 200 avtorjev. Na njihovem čelu pa je koroška Slovenka Katja Gasser, umetniška vodja avstrijske predstavitve.
Pred vrati je mednarodni knjižni sejem v nemškem Leipzigu, ki bo po treh letih po pandemiji koronavirusa potekal v živo. Letošnje geslo je Dobesedno presenetljivo. Slovenija se na njem predstavlja s kar 27 dogodki, ki utirajo pot na letošnje častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenski program so odprli sinoči s pesniškim in glasbenim večerom Zaključek za tri pesniške avtomate v Leipzigu, v tamkajšnji Literarni hiši. Ob avstrijskih pesnikih so iz Slovenije na branju poezije nastopili Miljana Cunta, Gregor Podlogar in Stanka Hrastelj. Mednarodni knjižni sejem v Leipzigu se za obiskovalce sicer začenja jutri. Častna gostja bo Avstrija. V času sejma poteka tudi eden največjih literarnih festivalov v Evropi, Leipzig liest (Lepzig bere), z več kot 3000 dogodki na sejmu, po mestu in v okolici. Na drevišnjem slavnostnem odprtju bodo podelili leipziško knjižno nagrado za medsebojno razumevanje v Evropi. Prejela jo bo ruska pesnica judovskega rodu, romanopiska in novinarka Marija Stepanova, ki živi v pregnanstvu v Nemčiji, za zbirko poezije z naslovom Dekleta brez oblačil.
Rembrandt van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebno opazen v črno-beli grafiki, v kateri se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Velika razstava z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra je plod sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama. Ob tem je izšel tudi obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a, kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije v Ljubljani. Rembrandt torej ostaja, samo pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam.
V nedeljskem Glasbenem portretu bo sprehod skozi pogovor potekal vse od zgodnje zaljubljenosti v gledališče do potovanja v filmski svet, razkritja, kako izgledajo skoki v tujino, ter do tega, kako se počuti v vlogi džezista ob klavirju in kako razume ples oziroma človeški gib. Žanrskih omejitev ne pozna, saj v svojem svetu skladanja kroji stvaritve za komorne zasedbe in orkester, posega v baletno glasbo, piše skladbe na besedila pesmi slovenskih pesnikov ter tudi priznanih tujih, domač je v sodobnih zvrsteh, kot pianist in skladatelj pa je zelo rad sodeloval tudi z različnimi domačimi in tujimi glasbeniki ter glasbenimi skupinami. "Gledališče ali pa umetnost sploh, se mi zdi, da je neki element našega življenja in naše skupnosti, družbe, ki jo dela na neki način humano,……umetnik pa si lahko samo tako, da si občutljiv. In ko si občutljiv, si seveda tudi izpostavljen zaradi svoje občutljivosti, ampak v tem je pa tudi neka lepota."
Roman Več kot brat, za katerega je francoski pisatelj David Diop prejel mednarodno nagrado booker, je pred tremi leti v prevodu Janine Kos izdala Mladinska knjiga. Za avtorjem se je ob njegovem gostovanju v Sloveniji pogovarjal Vlado Motnikar. VM: O veliki vojni je bilo napisanih že na stotine romanov, vaš pa odpira sorazmerno pozabljeno poglavje o vojakih iz francoskih kolonij, ki so se na evropski fronti bojevali za svoje kolonialne gospodarje. A samo to verjetno ne bi zadostovalo za mednarodno nagrado booker – čemu še pripisujete tolikšen uspeh? DD: Rekel bi, da je roman Več kot brat dal besedo senegalskemu vojaku v času, ko se je vojna dogajala. Senegalski vojaki tedaj niso imeli pravice do svoje besede, služili so kolonialnemu imperiju in niso imeli pravice do lastnega mnenja. Lahko bi rekli, da je moj roman dal glas nekomu, ki ga sicer ni imel, in da je knjiga prav zato doživela tak uspeh. VM: Ob tem romanu morda lahko bolje razumemo tisto surovost, blaznost, grozovito nasilje, ki ga vojna slejkoprej prinese s sabo. Toda, ali je to sploh mogoče razumeti? DD: Ko sem se pripravljal k pisanju tega romana, sem prebral veliko zgodovinskih dokumentov, veliko pričevanj francoskih in tudi nemških vojakov. To je bila ekstremna vojna, industrijska vojna, ki je zelo dolgo trajala in je povzročila veliko smrti. Neki zgodovinar je izračunal, da bi mimohod, ki bi se ga udeležili vsi mrtvi in ranjeni v tej veliki vojni, trajal dvanajst dni in dvanajst noči. VM: Kako bi vaš vojak Ndiaye s svojimi grozovitimi izkušnjami lahko živel po vojni? Kako je – po vsaki vojni pravzaprav – mogoče preiti iz surovosti v človečnost? DD: Danes veliko vemo o travmah, ki jih povzroča vojna; še posebej po vietnamski vojni vemo, kakšni so posttravmatski šoki. V prvi svetovni vojni pa to ni bilo znano niti se ni govorilo o tem. Prevladovalo je mnenje, da so se vojaki, ki so zaradi teh travm izgubili razum, pač skušali izogniti fronti. A če se vrnem k vašemu vprašanju: za mojega vojaka Alfa Ndiaya ne obstaja nikakršen 'potem'. Je lik, ki, ko utihne, tudi izgine. VM: Že pred pisanjem romana Več kot brat ste se ukvarjali s stiki med kolonialno Evropo in kolonizirano Afriko, raziskovali ste 18. in 19. stoletje. Je namen vašega pisanja tudi v opozarjanju na izkoriščanje, predsodke ali aroganco? DD: Ne pišem zato, da bi nekaj pokazal oziroma dokazal. Zanimajo me odnosi med Afriko in Evropo – doslej so bili moji romani postavljeni v kolonialno obdobje. Svoje osebe želim postaviti v okolje, v katerem so živele. Ne želim izrecno predati nekega sporočila, bralcu želim samo prikazati, kakšno je bilo življenje. Moji romani nimajo didaktične razsežnosti, želim si le, da bi bralec razumel vso kompleksnost situacije in življenja mojih likov. Foto: Mladinska knjiga, detajl fotografije
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano. Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y. Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec: "Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …" Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović: "Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …" Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem. Foto: Kulturni center Kočevje
Na 5. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor je v dvorani Union tretjič gostovala priznana britanska violončelistka Natalie Clein s kolegoma v klavirskem triu.
Kraljevi orkester Concertgebouw v Amsterdamu je v svoji matični dvorani v petek izvedel Koncert za orkester te slovenske skladateljice Nine Šenk. Delo je nastalo po naročilu Bavarskega radijskega orkestra v Münchnu, kjer so ga pod taktirko Matthiasa Pintscherja prvič izvedli 7. februarja leta 2020, le dva tedna pozneje je skrajšan izbor stavkov izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija, ta teden pa je skladbo v svoj program uvrstil eden najboljših orkestrov na svetu. Po izvedbi smo skladateljico povabili k pogovoru.
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je v Moderni galeriji podelilo bienalno nagrado in priznanja Izidorja Cankarja. Za življenjsko delo pri raziskovanju starejše likovne umetnosti na Slovenskem so se poklonili dr. Blažu Resmanu, upokojenemu znanstvenemu svetniku in dolgoletnemu sodelavcu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, ki se je doma in v tujini uveljavil kot vrhunski umetnostni zgodovinar. Priznanja Izidorja Cankarja za projekte na področju umetnostne zgodovine pa so prejeli: dr. Katra Meke za razstavni projekt Fortunat Bergant, prof. dr. Matej Klemenčič in prof. dr. Enrico Lucchese za organizacijo in izvedbo mednarodnega simpozija Meceni, posredniki in beneški umetniki na Dunaju in v deželah Svetega rimskega cesarstva in uredništvo istoimenske znanstvene monografije ter še Oddelek dokumentacija – arhiv Moderne galerije in kustosinje Jana Intihar Ferjan, Bojana Rogina in Teja Merhar za izjemen prispevek k oblikovanju, hranjenju in proučevanju arhiva podatkov na področju likovne/vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Foto: ZRC SAZU
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bo v ljubljanski Cukrarni nastopila pevka NIna Strnad. S sekstetom bo premierno predstavila svoj avtorski program. Z njo bodo bobnar Kristijan Krajnčan, basist Jošt Lampret, pianist Gregor Ftičar, saksofonist Jaka Kopač in trobentač Tomaž Gajšt. V avdio in video prenosu na Programu Ars Radia Slovenija in spletni strani MMC RTV Slovenija.
V Moderni galeriji so izročili priznanji in nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost – najvišjo stanovsko nagrado pri nas. Komisija v sestavi dr. Nadja Zgonik, Žiga Kariž, Marko Glavač in dr. Aleš Vaupotič jo je, kot že omenjeno, podelila 44-letnemu slikarju Stašu Kleindienstu, priznanji pa sta prejela multimedijska umetnica Maša Jazbec in slikar Mitja Konić. V slikah Staša Kleindiensta začutimo igrivost, kot bi se slikarsko igral z drobnimi figuricami v svojem svetu, ki je po eni strani magičen, kar se zdi tudi zaradi ilustrativno natančnih, z detajli napolnjenih odslikav, a po drugi strani je temelj kristalna resničnost, vsakdanji svet. Kot so med drugim utemeljili, Kleindienst "svojo umetniško prakso razume kot način soočanja z družbenimi in kulturnimi vprašanji. Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev teh sklopov, odlikuje njegov opus, za katerega lahko morda poenostavljeno in hkrati z vso odgovornostjo rečemo, da je pretežno krajinarski", zapiše Žiga Kariž. A ob tem moramo izpostaviti še drugo Kleindienstovo plat, na katero je opozorila Maja Kač v besedilu ob njegovi razstavi Insomnia v Žalcu – v središče ga je postavila "kot pozornega opazovalca ne nujno širše družbe kot takšne, ampak predvsem lastne okolice". Njegovo slikarstvo tudi opiše kot veliko bolj osebno, kot se nemara na prvi pogled zdi. Priznanje Riharda Jakopiča je prejela akademska raziskovalka in intermedijska umetnica Maša Jazbec. Živi in dela v Trbovljah, kjer vodi laboratorij DDTLab. Njena tema je presečišče človeka, digitalne tehnologije in še posebej robotov, ustvarja nove tehnološke organizme, kot pravi. Med številnimi razstavami doma in po svetu omenimo lansko v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki z naslovom Sintetični organizmi. Prejemnik priznanja akademski slikar Mitja Konić se je v zadnjem obdobju predstavil s tremi velikimi samostojnimi razstavami: v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevica na Krki, Galeriji Murska Sobota in Galeriji Velenje. Z magistrskega študija na dresdenski akademiji likovnih umetnosti je v naš prostor, kot so zapisali, "prinesel novo slikarsko vitalnost, ki poživlja slikarski medij s pogledom, ki ni povzet po vnaprej izbranih vzorcih, temveč z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija". Podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo, pri izboru nagrajencev sodelujeta še Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov. Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na fotografiji Staš Kleindienst, osebni arhiv
V Gallusovi dvorani sta izvedla 5. koncert Srebrnega abonmaja in predstavila izbrane sonate Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Mauricea Ravela in Bele Bartoka.
Neveljaven email naslov