Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
V Palači Gravisi v Kopru so ob stoletnici rojstva režiserja Federica Fellinija odprli razstavo francoskega fotografa Paula Ronalda. Ronald se je kot filmski fotograf že zelo mlad ustalil v Italiji, kjer je vrsto let delal z najuglednejšimi režiserji. Veliko je sodeloval z Viscontijem, njegovo delo pa je zelo cenil Fellini, ki ga je povabil k sodelovanju pri snemanju filma 8 1. Ronald je spremljal snemanje od začetka do konca, opravil izjemno delo in se odlično ujel z ustvarjalnim duhom režiserja. Razstava ponuja vpogled v njuno sodelovanje s fotografijami iz Ronaldovega osebnega arhiva, ki ga hrani Antonio Maraldi, direktor Filmskega centra v Ceseni. V Kopru je na ogled 36 črnobelih fotografij s prizori s snemanja filma in nekaj imenitnih portretov, med njimi tudi kar nekajkrat fotografiranega Marcella Mastroianija, s katerim je Ronald tudi sicer prijateljeval. Ko se zmrači, pa bo na vrtu palače projekcija filma Osem in pol, prelomnega Fellinijevega dela, v katerem pokaže ves svoj ustvarjalni kaos, iluzije in dvome. Film bo slovenska kinoteka prikazala v najbolj filmoljubni obliki: na 35-mm filmskem traku. Projekcija sodi v program filmskega festivala Kino Otok Isola – Cinema.
Zlata rokavica je zadnji film Fatiha Akina, nemškega režiserja turških korenin s kar najbolj raznovrstnim filmskim opusom. Začel je s filmom Z glavo ob zid, presunljivo zgodbo o življenju druge generacije turških priseljencev v Nemčiji in razpetostjo med obe deželi, nadaljeval s komedijami, zgodovinskimi filmi, glasbenimi dokumentarci, političnim trilerjem in postal eden najbolj izstopajočih nemških filmskih avtorjev. Zlata rokavica pa je film, ki na prav poseben način izstopa iz njegovega opusa.
Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Priznani modernistično usmerjeni umetnik, med drugim tudi prejemnik nagrade Riharda Jakopiča, v svojih gestualno zaznamovanih risbah in slikah pogosto naslavlja krhkost in tesnobnost človeškega bivanja, na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna pa se ta vidik izrazi v prikazu dveh konkretnih in sedanjih družbenih problemov. Na ogled so njegova dela iz dveh ciklov, ki prikazujeta požare v Avstraliji in epidemijo covida-19
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Po predfestivalskem dogodku, konec junija v Ormožu, se bo osrednji del 12. glasbenega festivala Arsana na Ptuju začel nocoj, / v nedeljo pa uradno s koncertom Big banda RTV Slovenija s solisti. Do prihodnjega četrtka bo ponudil žanrsko raznolike koncerte izključno slovenskih izvajalcev. Organizatorje je v to prisilila pandemija, občinstvo pa zaradi tega ne bo prikrajšano, obljubljajo. Ob uveljavljenih glasbenikih bodo predstavili mlade virtuoze, pripravili so tudi vsebine za otroke in takšne, ki bodo navdušile vse generacije. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
Letni kino Minoriti, ki se bo nocoj ob 21-ih začel v Mariboru, bo julija in avgusta ljubiteljem filmske umetnosti ponudil 12 nagrajenih celovečernih filmov. Program za odrasle letos prvič dopolnjuje nedeljska otroška matineja, v okviru katere bodo prikazali obnovljena mladinska filma Kekec in Srečano Kekec. Filmske projekcije na zunanjem prizorišču mariborskega lutkovnega gledališča bo ob upoštevanju varovalnih ukrepov lahko spremljalo manj gledalcev kot minula leta. Prispevek Brigite Mohorič.
Nocoj se pričenja Poletna Animateka. Odprli jo bodo nagrajeni filmi lanskih prejemnikov študentskih in prvih stanovskih nagrad Društva slovenskega animiranega filma, ki jih bodo prikazali v letnem kinu Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi Metelkova. Vse do 6. avgusta bodo v centru mesta na sporedu tudi številni drugi animirani filmi in ustvarjalne delavnice. Prispevek Tine Poglajen.
Jani Golob: Sonata za violino in klavir št. 1 Izvajalca: Volodja Balžalorsky, violina in Hinko Haas, klavir Lucijan Marija Škerjanc: Improvizacije za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir Blaž Pucihar: Summer sonata za violončelo in klavir, op. 8 Izvajalca: Nikolaj Sajko, violončelo, in Miha Haas, klavir George Gershwin: Rapsodija v modrem za klavir Izvajalec: Hinko Haas, klavir
Ludwig van Beethoven: Sonata za klavir št. 21 v C-duru, Waldstein, op. 53 Izvajalec: Hinko Haas, klavir Wolfgang Amadeus Mozart: Klavirski trio v G-duru, K. 564 Izvajalec: Trio Arion v zasedbi: Igor Ozim, violina, Walter Grimmer, violončelo in llse von Alpenheim, klavir Frédéric Chopin: Nokturno št. 8 v Des-duru, op. 27, št. 2 Izvajalka: Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir Camille Saint - Saëns: Sonata za fagot in klavir, op. 168 Izvajalca: Zoran Mitev, fagot in Hinko Haas, klavir
Mnogo prezgodaj nas je zapustil Hinko Haas, pianist in redni profesor na akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Hinko Haas je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Dubravki Tomšič Srebotnjak. Kasneje se je izpopolnjeval še pri Rudolfu Kererju v Weimarju, Claudeu Copensu v Bruslju ter kot štipendist švicarske vlade pri Carlu Engelu v Bernu. Leta 2004 je prejel Nagrado Julija Betteta Društva glasbenih umetnikov Slovenije za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbeni kulturi. Na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je bil zaposlen od 1987, od leta 2005 kot redni profesor za predmet klavir. Bil je tudi predstojnik oddelka za instrumente s tipkami in prodekan za umetniško dejavnost. Poleg solističnih koncertov je Hinko Haas kot klavirski partner in član številnih komornih ansamblov koncertiral z mnogimi znanimi umetniki in ansambli ter nastopal z domačimi in tujimi orkestri in dirigenti. Snemal je za radijske in televizijske hiše v Sloveniji in v tujini. Njegov repertoar je obsegal solistična, komorna in koncertantna dela vseh stilnih obdobij, zanj so pisali sodobni slovenski skladatelji, intenzivno se je posvečal tudi komorni literaturi. S svojim delom in plemenito osebnostjo nam bo ostal v trajnem spominu.
V Ljutomeru in letos prvič tudi v Ormožu so minule dni uspešno izpeljali 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Na njem so prikazali 28 celovečernih in 30 kratkih filmov ter 7 glasbenih dokumentarcev iz 27. držav. In medtem ko filmski program ni bil okrnjen, so morali organizatorji zaradi koronavirusnih razmer, odpovedati večino spremljevalnih prireditev. Hude mačke – nagrade na najboljše filme in vino so vsemu navkljub razdelili, in to v upanju, da bodo lahko prihodnje leto festival spet pripravili v polnem obsegu. Nagrado za najboljši celovečerni film je prejela grozljivka Koča, ki jo po mnenju žirije odlikuje prehajanje iz žanra v žanr, mešanje napetosti z atmosfero, grozljivosti s pretresljivostjo in žanrskih klišejev z izdelano psihologijo.
»Kaj se skriva za človekovim prizadevanjem za ohranitev biotske raznovrstnosti, habitatov, ogroženih vrst? Ga poraja skrb za naravo ali prej skrb zase? Ali pa morda še bolj kot skrb njegov strah – pred minljivostjo, spremembami, (premolk) strah pred smrtjo?« Spoštovani poslušalke in poslušalci pred radijskimi sprejemniki, spoštovani obiskovalke in obiskovalci v prostorih Mestnega muzeja, vabljeni k poslušanju elektroakustične opere Iden. Zgodba o Kuronski sipini v Litvi, začasnem geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine, odpira vprašanja, ki se nanašajo na vsako človeško upravljanje z naravo, na vsako zaščiteno naravno območje. Opera je pretežno stkana iz človeškega glasu – dokumentarnih izjav, poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine. Interpretinje: Katja Konvalinka, Barbara Krajnc Avdić, Nika Rozman, Nataša Živković, zbor: Tesa Drev, Tadeja Krečič, Andrej Rot, Ana Johana Scholten, Maja Žvokelj, pripovedovalci: Lucija Grm, Matej Rus, Bernard Stramič, strokovna sodelavka: Špela Petrič, dramaturško svetovanje: Pia Brezavšček, zvočna mojstra: Matjaž Miklič in Urban Gruden, libreto in režija: Tina Kozin in Saška Rakef, glasba: Bojana Šaljić Podešva. Delo je nastalo v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Projekt sta podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.
Na Ptuju se je z dopoldanskimi likovnimi delavnicami začel 18. mednarodni festival sodobne umetnosti Art Stays, ki prinaša v mesto in v njegovo okolico dela domačih in tujih umetnikov, od obetavnih mladih ustvarjalcev do velikih imen sodobne umetnosti. Festival bo ob 18-ih odprl zvočni performans Klopotec Orkestra belgijskega umetnika Hansa Beckersa in podkrepil letošnje pomenljivo vodilo No more silence – Brez tišine. Nove vladne smernice o izvajanju zaščitnih ukrepov na javnih prireditvah bodo nekoliko skrčile program. Odpadli bodo večerni dogodki na prostem, organizatorji pa pripravljajo sezname za prijavo in si bodo prizadevali za ponovitve performansov, da bi si jih lahko ogledalo čim več ljudi. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
Če se kdaj zapeljete po kolesarski stezi ob večni poti v Ljubljani, se pravzaprav vozite po trasi nekdanje pionirske železniške proge. Ob razstavi o tej so zapisali, da se je začela zunaj mesta, pol ure stran od zadnje postaje tramvaja. Vodila je od travnika do polja. Proga od nikoder do nikamor, na koncu katere potnike čaka ne-kraj. Za potnike in pionirje, ki so jo upravljali, je kraj bil sam vlak. Pionirska proga, svojevrsten vzgojni projekt, je med letoma 1948 in 1954 delovala na obrobju tedanje Ljubljane – med Podutikom in Vičem in se ni stikala s kakšno drugo javno linijo. Ta edinstven in danes težko zamisljiv projekt je v ospredju razstave skupine Nonument Od nikoder do nikamor v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše. Prispevek Ize Pevec.
Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.
Občina Piran, organizatorji projekta Tartini 250 in Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pripravljajo drevi ob 20,00 v Vili Tartini v Strunjanu predstavitev plošče Godalnega kvarteta Tartini, ki je na nosilce zvoka iz rokopisov ovekovečil štiri sonate piranskega Mojstra narodov, najdene med arhivi njegove zapuščine v Padovi.
Neveljaven email naslov