Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
V Karlovih Varih na Češkem se je končal eden izmed najstarejših evropskih filmskih festivalov, na letošnji 58. festivalski ediciji je kristalni globus za najboljši film prejel britanski dokumentarni film z naslovom Nenaden uvid v globlje stvari režiserja Marka Cousinsa. V Aninem dvoru v Rogaški Slatini so v petek podelili Stritarjevo nagrado za mladega in obetavnega kritika ali kritičarko, prejela jo je Petra Koršič. V Cankarjevem domu se bo mogoče udeležiti opere Trubadur Giuseppa Verdija, letos pa mineva tudi 20. let festivala Animateka, ki jo bodo danes zvečer na stopnišču Mestne hiše proslavili s projekcijo izbranih zmagovalnih filmov iz preteklosti.
Vsebine Programa Ars
Jesen je čas, ko distributerji v kina po navadi pošljejo največ grozljivk, a letošnja bera je izdatno borna. Dobili nismo namreč nobenega izvirnega filma, temveč zgolj nadaljevanja in predelave zgodb, ki so že zdavnaj izgubile svežino. Najuspešnejši med vsemi, Nuna 2, je kljub nizki zaporedni številki namreč osmi film iz franšize Priklicano zlo, medtem ko je Žaga X že deseta, Izganjalec hudiča: Vernik pa šesti, če ne štejemo še dveh sezon televizijske serije. Številke niso vse, a te filmske sage so kar je v zgodbah zanimivega že povedale, novi avtorji, ki se jih lotevajo, pa so prej skrbniki blagovne znamke kot pa filmarji. Tako Nuna 2 denimo osredotoči grozo zgolj na nenadne pojave demonske nune, zgodba pa nima smisla, niti v navezavi na druge filme iz franšize. Edini izstopajoči element je nekoliko slovensko folklorno obarvan, saj redovnica premaga demona s poplavo posvečenega vina, kar zbudi asociacije na Vinopirje in Idilo. Žaga X je še slabša, ker avtorji očitno niso izgubili le kreativnosti, ki bi jo potrebovali za načrtovanje peklenskih pasti, temveč tudi moralni kompas, saj so Ugankarja spremenili v pozitivca. In to precej dolgočasnega, s fokusom na njegovem hiranju za rakom in trpljenju, ko postane lahkoverna žrtev prevare. Čar Ugankarja in njegovih mučilnih pasti je zmeraj bil v njegovi diabolični prebrisanosti in preračunljivosti ter v izkrivljeni etiki njegovega kaznovanja. S poskusom, da bi začutili njegovo bolečino, ni postal nič bolj človeški, le bolj dolgočasen. In ko smo ravno pri dolgočasnosti, to velja tudi za novo inkarnacijo Izganjalca hudiča. Film je ustvarila ista ekipa kot zadnjo trilogijo Noči čarovnic in sledi istemu kopitu. Nov film je nadaljevanje prve zgodbe, vendar brez posebne logike ali strašljivih scen. In medtem ko je Noč čarovnic vsaj transponirala delce subtilnih sporočil izvirnika v sodobni čas, jih Izganjalec hudiča: Vernik najprej nastavi, nato pa zavrže. Tako je denimo v izvirnem filmu iz leta 1973 zelo pomemben element enostarševska družina z materjo samohranilko, ki se ne odreče svojemu življenju. V novem imamo očeta samohranilca, a ta element povsem izzveni oziroma je zreduciran na najbolj splošne klišeje. V začetku film sicer odlično gradi napetost in suspenz, a proti koncu zapade v vse pasti podžanra demonske obsedenosti, ki smo jih že ničkolikokrat videli. A najbrž jih bomo spet, saj je nadaljevanje že v produkciji. Prvo filmsko pot pa začenjajo z duhovi umorjenih otrok obsedene animatronske pošasti v filmu Pet noči pri Freddyju. A tudi tukaj ne gre za izvirno delo, temveč za priredbo serije grozljivih računalniških iger. Te imajo veliko oboževalcev in film bo zaradi njih bržkone uspešen, čeprav si ne zasluži. Robotski medvedek in njegovi prijatelji so sicer nekoliko strašljivi, a bistveno manj kot v igri, razvlečena zgodba nima nobenega tempa ali logike, človeški junaki pa so tako zelo brez karizme, da jih animatronika zlahka prehiti. Novembra pride v kino še ena grozljivka, Govori z mano. Gre za izvirno zgodbo o skupini prijateljev, ki s stiskom balzamirane roke pridejo v stik z onostranstvom, kjer pa jih seveda ne čaka nič dobrega. Kritiki so navdušeni, napovednik je tudi videti sveže in srhljivo, tako da morda jesenska grozljiva scena le ne bo tako klavrna kot trenutno kaže.
Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.
V 83. letu življenja se je v noči na torek, 3. oktobra, na Dunaju poslovil skladatelj, duhovnik in dirigent Avgust Ipavec (foto BoBo).
Tinta bo do nedelje ponudila razstave, pogovore, delavnice, predavanja, konferenco in otroški program, odprli bodo tudi sejem stripov. Festival se bo v nedeljo tradicionalno sklenil v Kinu Šiška s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta ter z risanim koncertom, na katerem bosta moči združila priljubljeni zagrebški glasbenik Miki Solus in Izar Lunaček. Več o programu letošnjega festivala pa Pia Nikolič iz programske ekipe festivala.
V ljubljanski Cukrarni se nocoj začenja že osmi »festival Indigo«, ki se bo v soboto zaključil z gostujočo bralno-gledališko predstavo «Zarotniki«. Letošnjega so organizatorji zasnovali z osrednjim vprašanjem: »Ali gre zares?«.
Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.
S projekcijo celovečernega igranega filma Šterkijada se odpira 26. Festival slovenskega filma Portorož. Film je režiser Igor Šterk posvetil svoji družini in očetu Juretu Šterku, prvemu Slovencu, ki je sam objadral svet. Na otvoritveni slovesnosti, ki se je bo po napovedih udeležila ministrica za kulturi Asta Vrečko, bodo podelili nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki se odslej imenuje nagrada Milke in Metoda Badjure. Izročili jo bodo direktorju fotografije in filmskemu snemalcu Radu Likonu.
Gre za projekt skupine študentov in absolventov Akademije za gledališče radio, film in televizijo, zbranih v kolektivu Reaktor. Načrtujejo niz predstav s krovnim naslovom Krik; prva je imela podnaslov Prvi glas, v njej so se dotaknili spolnih zlorab otrok in se z njo predstavili tudi na Borštnikovem srečanju, drugo pa napovedujemo zdaj.
Lale Gül v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom prevprašuje svoje odraščanje znotraj konservativne, verne družine. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščini pa jo lahko beremo v prevodu Stane Anželj. Ob obisku v Ljubljani se je z njo pogovarjala Petra Meterc.
Čeprav bo Slovenija na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu kot častna gostja nastopila z več kot 250 dogodki, to še ne pomeni, da bomo oktobra v ospredju. Kurator častnega gostovanja Miha Kovač je ob razgrnitvi programa poudaril, da se je zadnji dve leti v Sloveniji ustvarila iluzija, da je pozornost slovenskim avtorjem v Frankfurtu zagotovljena, zato so ves čas v ospredju njihovih skrbi vidnost, vidnost in še enkrat vidnost. Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos pa je na sredini novinarski konferenci v Frankfurtu povedal, da je zadnji čas veliko potoval, in da je povsod je čutiti globoko negotovost, ki je povezana z umetno inteligenco (foto: Frankfurtski knjižni sejem / Nurettin Çiçek).
V atriju Znanstveno raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani so predstavili knjigo z naslovom Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Gre za monumentalno, več kot šesto strani dolgo knjižno delo urednika in prevajalca Tiborja Hrs Pandurja, ki je nastajalo več let in ki ga je izdala založba Litera v sodelovanju z založbo omenjenega raziskovalnega centra. Kot pove že naslov, gre za izbor pisem, ki je Tesla pošiljal na začetku 20. stoletja nekaterim ameriškim bankirjem, da bi pridobil finančna sredstva za svoje projekte. A v njih je mogoče razbrati mnogo več, tudi njegov svetovni nazor in psihološki profil, pa zgodovinsko ozadje v Ameriki v začetku 20. stoletja. Foto: Wikipedija
V Mariboru se je v četrtek začel mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, ki pa prvič v 12-letni zgodovini ni prejel javnih sredstev, zato je filmska ponudba letos precej skromna. Prispevek o letošnji ediciji festivala, ki jo lahko obiščete do nedelje, je pripravila Brigita Mohorič.
S septembrom se je v Kinodvoru v Ljubljani začela nova sezona programa Kinobalon, namenjenega otrokom in mladim, izšel je tudi novi šolski katalog. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Petro Slatinšek, vodjo programa Filmska vzgoja in mlada občinstva pri Kindvoru.
V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani smo organizirali natečaj za priložnostni plakat, s katerim smo želeli opozoriti na poseben pomen Arsa v radijskem in širšem medijskem prostoru, v katerega prinaša poročanja, avtorske oddaje in intervjuje o kulturni, umetnosti in znanosti, hkrati pa ustvarja tudi veliko lastne produkcije, kot so radijske igre, koncerti in literarni program. Kako torej vse to zajeti v podobo na plakatu? Ne toliko informirati, kot bolj vizualno izraziti Arsovo srž? Na natečaj z naslovom Ars 60 – Umetnost poslušanja je prispelo 18 predlogov, strokovna žirija jih je na TAM-TAM-ovo ulično razstavo na Čufarjevi v Ljubljani uvrstila 11. 3. mesto je pripadlo Janu Hostniku, posebni omembi Zali Reberc in Žigu Anderliču, 1. mesto pa sta si za svoja plakata razdelila Ana Govc in Urban Šelj. Pogovarjali smo se z njima in s članico žirije, sicer novinarko na Arsu, Izo Pevec.
Nagrajenec Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojeni madžarski pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Ottó Tolnai, v svoji literaturi asociativno niza podobe, poezijo odkriva v podrobnostih, vsakdanjih predmetih, osebnem in družbenem dogajanju, stvarnost in fantastika se nenehno prepletata. Jutka Rudaš ga je v utemeljitvi nagrade označila za mojstra »osupljivih podob, še toliko bolj impresivnih, ker jih evocira s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških prijemov«.
Osrednji dogodek praznovanja 60-letnice programa Ars bo koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s šefom dirigentom Rossenom Milanovom pod častnim pokroviteljstvom predsednice države dr. Nataše Pirc Musar. Koncert bo v četrtek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, sicer pa bomo v okviru praznovanja pripravili še druge dogodke, med drugim bomo podelili nagrado lastovka 32. natečaja za najboljšo kratko zgodbo in odprli razstavo plakatov študentov akademije za likovno umetnost in oblikovanje, posvečeno posebnemu pomenu programa Ars. O prazničnem programu se je z odgovorno urednico Ingrid Kovač Brus pogovarjal Aleksander Čobec.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci. Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
Neveljaven email naslov