Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.
Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.
Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.
Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.
Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.
Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.
Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.
Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.
Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.
Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.
Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.
Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.
Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi
Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.
"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.
Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.
Neveljaven email naslov