Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbogom sin moj

29.05.2020


Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.

Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.

Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.

Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.

Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.

Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbogom sin moj

29.05.2020


Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.

Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.

Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.

Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.

Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.

Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.


09.03.2022

Enajsti roman Avgusta Demšarja Tajkun

Vsebine Programa Ars


09.03.2022

Jakob Jež (1928 - 2022)

Včeraj je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež. Uveljavil se je v šestdesetih kot del mlade modernistične skladateljske skupine Pro musica viva. Sledil je novemu v glasbi; v svojih kantatah, kot so Do fraig amors, Brižinski spomeniki ali Pogled zvezd je raziskal neobičajne vokalne in instrumentalne tehnike, a v tej glasbi vendarle presune predvsem vtis arhaičnega, bistro navezovanje na zgodovinska besedila in radovedna igra z zvokom. Ježa je neizmerno navdihoval človeški glas, pa tudi poezija, ki jo je uglasbil v številnih samospevih in zborih. Ko je raziskoval zapuščino skladatelja Marija Kogoja, je prišel na Gradež pri Turjaku in si tam ob gozdu ustvaril dom. Glasba Jakoba Ježa je pogosto tudi ustvarjalno čudenje nad naravo. Slovenska glasba je izgubila skladatelja s samosvojim, subtilnim ustvarjalnim dotikom in prijazno, skromno ter vsekakor veliko osebnost.


06.03.2022

Ukrajinska zgodovina in kultura

V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori  predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.


04.03.2022

100 let od rojstva Piera Paola Pasolinija

Vsebine Programa Ars


03.03.2022

Jurij Andruhovič

Vsebine Programa Ars


02.03.2022

Nikodem Szczygłowski o dogajanju na meji

"Ukrajinsko-poljska meja predstavlja vrata v Evropo za tiste, ki bežijo in tiste, ki se vračajo," pripoveduje litovski novinar Nikodem Szczygłowski, ki tam budno spremlja dogajanje. Piše in objavlja v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Je dobitnik nagrade za novinarske dosežke ministrstva za kulturo Republike Litve. Z njim se je pogovarjal Blaž Mazi.


28.02.2022

Nazaj h kulturi

Kulturni sektor je v izrednih razmerah deloval od marca 2020, pred kratkim pa so se sprostili skorajda vsi protikovidni ukrepi razen mask, prezračevanja in razkuževanja rok. Kakšne so izkušnje kulturnih ustanov z vračanjem obiskovalcev, kako poteka okrevanje kulture in kateri ukrepi bi ga lahko pospešili, so danes dopoldne razpravljali člani Nacionalnega sveta za kulturo. S sloganom Nazaj h kulturi in premislekom o vseslovenski pobudi skušajo združiti prizadevanja za ponoven obisk kulturnih prireditev. Blaž Mazi


25.02.2022

Ministrstvo poziva k tožbam, pogovorov ni

Sredino sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru je zaznamovala obstrukcija. Predsednica odbora Violeta Tomič je morala prositi prisotne poslance, da so za nekaj trenutkov poklicali nekaj odsotnih kolegov na glasovanje o tem, da bodo o sklepih seje kasneje glasovali dopisno. Seja je bila sicer sklicana zaradi odtegnitve financiranja večim nevladnim organizacijam, problematike razpisne politike Ministrstva za kulturo in delovanja razpisnih komisij. Blaž Mazi


24.02.2022

Med pravljice Ele Peroci

Pri Mladinski knjigi so letošnjo stoto obletnico rojstva pisateljice Ele Peroci zaznamovali z novo zbirko njenih pravljic. Med pravljicami je šest legendarnih slikanic, ki so s svojo podobo zaznamovale številne generacije otrok in odraslih. Tri zgodbe pa so ilustrirane na novo. Zbirka tako vključuje klasike sodobne slovenske pravljice, kot so: ''Moj dežnik je lahko balon'', ''Hišica iz kock'', ''Nina v čudežni deželi'', ''Muca copatarica'' in druge. Ilustrirali so jih izvrstni slovenski ilustratorji Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci.


Stran 29 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov