Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.
Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.
Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.
Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.
Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.
Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.
Drama kitajskega režiserja Wang Xiaoshuaia prepleta osebno tragično zgodbo para, ki izgubi otroka in hoče ponovno zaživeti normalno življenje, pospremljen pa je z zgodovino Kitajske v zadnjih desetletjih.
Fantovska igra dveh mladostnikov ob rečnem zajetju na kitajskem podeželju se konča tragično.
Strta starša, Yaoyun in Liyun se preselita v mesto in posvojita fantka, ki mu nadeneta ime utopljenega sina. Vendar njihov poskus normalnega življenja ne more prekriti njune trajne bolečine. Ko v najstniških letih posvojenec uporniško pobegne od doma, se Yaoyun in Liyun odločita vrniti na podeželje, ki pa se je medtem zaradi političnih reform povsem spremenilo.
Film Zbogom, sin moj je ambiciozen poskus režiserja Wang Xiaoshuaia, da bi prek izmišljene intimne zgodbe prikazal tektonske premike kitajske družbe v preteklih desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev kot precej toga teza, je celovečerno delo zasnovano kot samosvoj organizem, ki se bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v dobrih treh urah prepušča notranjemu toku spominov ter v nelinearnem asociativnem nizanju preskakuje cela časovna obdobja in pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki in težavo pri sledenju pripovedi. Dopuščam možnost, da je marsikaj tudi izgubljenega s prevodom, vendar se na koncu vse skupaj sestavi v mogočno fresko.
Osnoven ton filma Zbogom, sin moj je, kot že naslov nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od življenja, dolgo poslavljanje, meditativen razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s kruto usodo in podobno neusmiljenim režimom, ki v ogromni mesoreznici časa melje nemočne posameznike. Film je subtilna kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »politike enega otroka« ter poznejših privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Deng Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, da me nekoliko preseneča, da je sploh šel skozi državno cenzorsko sito.
Režiser Wang Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo observacijski filmski postopki, tudi s čisto mizanscenskega stališča spretno združuje bližnje, na zasebno življenje posameznikov osredotočene posnetke, in osupljive široke plane spreminjajoče se pokrajine in industrijskih pejsažev, ta notranja napetost pa se lepo prilega tudi logiki spominskih meandrov. Ob obeh protagonistih, ki sta na Berlinalu prejela nagradi za glavno moško in žensko vlogo, je občudovanja vreden tudi zahteven scenografski in logistični podvig poustvaritve določenega obdobja. Čeprav sta avtorja popolnoma različna, pa me film Zbogom, sin moj v končni fazi nekoliko spominja na zadnja dela Pawla Pawlikowskega, v katerih prek intimnih zgodb obračunava s Poljsko preteklostjo in njenim nečloveškim režimom.
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov