Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov