Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Vrata so odprle tudi nekatere splošne knjižnice in knjigarne. Odpiranje knjižnic bo potekalo v treh korakih. Najprej so se odprle osrednje knjižnice, kjer je mogoče vračilo in izposoja gradiva, nekoliko kasneje pridejo na vrsto tudi manjše enote, zadnji pa se bodo na pot odpravili bibliobusi. Trenutno so odprte knjigarne, ki niso večje od štiristo kvadratnih metrov.
»Glasbene strukture se občutno dlje in bolj stabilno ohranjajo kot druge kognitivne strukture, tako lahko v stiku z glasbo nastanejo t. i. oaze spominjanja, občutenja identitete in jaza ter občutek lastne vrednosti – prav to deluje kot protiutež izgubi jaza in sveta.« Neizpodbitno je dejstvo, da glasba vpliva na čustvovanje in spomin, zato je tako zelo močno orodje pri delu z osebami z demenco v knjigi UP, Glasbena terapija z osebami z demenco zapiše glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, ki bo govorila tudi o tem, kako glasba in v terapevtskem procesu glasbena terapija vzpostavi možnost, da človeka z demenco lahko srečamo na način, ki mu omogoča doživljanje celovitosti, kulturno in čustveno bivanje v vsakdanu. »Z glasbo se lahko povežemo. Z glasbo si lahko pomagamo.« Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, predloge, vprašanja. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192 Na fotografiji: Skupinska glasbena terapija v domu starejših, Mihaela Kavčič (osebni arhiv)
V svet glasbe iz časa Vaše mladosti nas bo z glasbenimi spomini popeljal zdravnik specialist nevropediater Igor Mihael Ravnik. Govorili pa bomo tudi o pomenu avdio-emotivnega kanala za razvoj človeka, o doživljanju glasbe v svetu, ki je prevladujoče usidran v vizualnem, o prostem času, ki ga je polnila lastna ustvarjalnost in tudi o tem, kako pomembno je igrati skupaj. Delati skupaj. Ustvarjati skupaj. Raziskovati skupaj. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, veseli smo vaših predlogov in vprašanj. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192
V tokratnem koncertu je Domen Marinčič izbral nekatera ohranjena dela francoskih skladateljev 17. stoletja za violo da gamba brez spremljave. Skladbe Hotmana, Dubuissona, Sainte-Colomba in de Machyja so nastajale dolgo pred dobro znanimi Bachovimi mojstrovinami za violino ali violončelo brez spremljave, a pričajo o visoki glasbeni in tehnični ravni nekdanjih glasbenikov. Domen Domen Marinčič igra izvirno violo da gamba, ki je nastala okrog leta 1740 v Leipzigu in je delo enega vodilnih nemških goslarjev Johanna Christiana Hoffmanna. Mnoge izmed njegovih basovskih viol da gamba so pozneje predelali v violončele in v igralnem stanju jih je danes le šest ali sedem. Sedemstrunsko violo da gamba na nocojšnem koncertu so restavrirali pred tridesetimi leti. Ohranila se je brez izvirnega vratu in je imela nekoč morda le šest strun, a je znano, da je Hoffmann svojim instrumentom včasih tudi naknadno dodajal sedmo struno.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Po telefonski zvezi bo z nami zdravnik specialist nevropediater Igor M. Ravnik. Pogovor bo tekel o glasbi v medicini in glasbi v življenju, z glasbenimi spomini nas bo popeljal v čas svojega otroštva, mladosti, nekoliko tudi v zrelo dobo, v čas Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Naše potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic bomo začeli z glasbenimi željami in glasbenimi spomini, ki ste jih v preteklem tednu delili z nami.
V času družbene izolacije morajo ustvarjalci na določenih področjih umetnosti še posebej skrbeti za psihofizično kondicijo, samozaposleni kulturni delavci in s. p.-ji pa so na preizkušnji glede kondicije preživetja. Mnoge vsebine so se res preselile na splet in postale brezplačne. Niso pa zastonj, ustvarjalci in njihove družine namreč tudi morajo preživeti. Država je z interventnim zakonom uredila pravico do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in oprostitve plačila prispevkov za samozaposlene kulturne ustvarjalce, v drugem paketu pomoči pa naj bi upoštevala tudi popravke, ki so jih predlagali v Društvu Asociacija in v drugih kulturnih organizacijah. Med drugim se februar ukinja kot referenčni mesec za izračun upada dohodka, do temeljnega dohodka pa so upravičeni tudi delno samozaposleni.
Neveljaven email naslov