(Pre)pogosto zamujene modrosti življenja

Dramska miniatura z veliko začetnico, kratka radijska igra Dobr’ je avtorja Gorana Vojnovića, 30. maja 2020 ob 22:40 na Prvem programu nadvse plastično oživlja disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad

Izostrena, z veliko začetnico suvereno izvedena dramska miniatura praktično epskih, dramatičnih, življenjskih, medčloveških razsežnosti, ki učinkuje kot uprizorjena z minimalnimi izraznimi sredstvi, toda premišljenimi do efektivne skrajnosti, se odigra v kratki, nekaj manj kot četrturni, 30. maja ob 22:40 na Prvem programu predvajani radijski igri Dobr’ je (2009) po tekstovni predlogi priznanega mnogostranskega ustvarjalca Gorana Vojnovića ter s postopnim profiliranjem svojstvene situacije igrskega dogajanja in njegovih likov nadvse plastično oživi disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad.
Dobr’ je nedvomno je načrtno zelo dvoumen naslov, saj namreč igra v dramaturgiji in režiji Alena Jelena, zvočni upodobitvi tonskega mojstra Matjaža Mikliča in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski izvedbi Igorja Samoborja (oče), Minu Kjuder (mama), Jureta Henigmana (njun sin Marko) in Silvestra Božiča (paznik) takoj po kratkem, zvočno sugestivnem, tolkalno zvenečem uvodnem, a skoraj hkrati že v odmevu izzvenevajočem akcentu praktično pahne poslušalstvo v tisti hip še samo približno nakazano situacijo, ki pa vendar dovolj jasno učinkuje daleč od česarkoli dobr’ga.
Ne ser’i, je slišati njega, kako po rahlem vzdihu naveličano odgovori na njeno kratko, a vljudno in kot da skoraj nekoliko milo vprašanje, kako si, nakar dialog kmalu preide na temo njunih predhodnih solo pogovorov z odvetnikom, ob čemer je takoj pomisliti najprej na tovrstno reševanje partnerske oziroma zakonske krize … Ampak vsaj tisti hip ne gre ravno za to in je situacija, kot razjasni nadaljnji dialog, še bolj zapletena. Ona in on sta namreč starša in na obisku pri ravno 18-letnem sinu, ki je trenutno v zaporu.
Vsak po svoje obremenjena, potem ko ju poklicno strog paznik napoti na mesto za obiske in ko izzveni nov, zvočno kompleksnejši akcent, ki lahko asociira na zapor ali celo na nekakšno hišo strahov, sprašujeta – mama zaskrbljeno in oče navidezno suvereno, ko skuša obvladati situacijo – in nagovarjata zaprtega sina, ki pa zdaleč ni zgovoren. A ko se končno oglasi, je to po zvočniku, torej je očitno zaprt za stekleno steno, ter se z očetom začne sporekati, saj ga je – oziroma kar obeh staršev – naveličan, nanju jezen.
Privrele besede iz njega in njuni odzivi nanje razkrivajo, da razmerja med staršema že lep čas več ni, le da si tega dolgo nista priznala, da sta skrivala najprej pred sabo in potem pred njim, Markom, ampak zdaj pa da je kar pravi čas za družinski pogovor. Po še enem kompleksnem zvočnem akcentu, ki lahko asociira že na nakopičeno tolčenje po zaporniških vratih, je situacija napeta, nadvse pristno pa jo oživljajo vsi trije družinski člani, s tem da se zdi, da nekolikšen levji delež pri tem vendarle ima spet izvrstni Igor Samobor, recimo tudi ko s skupnimi starševskimi močmi s težavo izreka(ta) dejansko zelo pomembne, vendar (pre)pogosto prezrte, četudi naposled prepoznane, a tedaj že zamujene življenjske modrosti.
Recimo, da si se življenjsko predal, ko se počutiš prvič preveč utrujeno, da bi prisluhnil; ko se ti problemi sočloveka prvič ne zdijo problemi in jih ta zato zaupa komu drugemu; ali ko prvič utihneš in do konca ne izrečeš tistega, kar misliš; ali pa konec koncev, da je človek v življenju velikokrat pameten, ampak nikoli ob pravem času! In kaj je ob teh zamujenih spoznanjih “dobr’ga”? Najprej je to pogosta fraza v pogovarjanju družinske trojice na čelu z očetom. “Dobr'” pa je po svoje morda lahko, da se slaba medčloveška situacija končno razčisti, čeprav še zmerom tudi za rešetkami.