Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Predsednik republike Borut Pahor je v sredo podelil odlikovanja za zasluge. Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, je prejel Zorko Simčič srebrni red za zasluge. Za neprecenljiv kiparski opus je Mirsad Begić prejel red za zasluge. Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji, je prejela Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Zorko Simčič je za literarni opus prejel srebrni red za zasluge, kipar Mirsad Begič red za zasluge in Stanislava Gregorič medaljo za zasluge
Predsednik republike Borut Pahor je v sredo podelil odlikovanja za zasluge. Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, je prejel Zorko Simčič srebrni red za zasluge. Za neprecenljiv kiparski opus je Mirsad Begić prejel red za zasluge. Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji, je prejela Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Utemeljitve:
Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini prejme Zorko Simčič srebrni red za zasluge.
Pisatelj, pesnik, dramatik in esejist Zorko Simčič je na plodni ustvarjalni poti ustvaril izjemni literarni opus, ki obsega romane, kratko prozo in poezijo, pa tudi dramatiko in esejistiko.
Zorko Simčič je bil pregnanec že pred rojstvom – njegova družina se je morala zaradi preganjanja primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo iz Goriških Brd zateči v Maribor, kjer se je leta 1921 rodil in nato tam odraščal. Kot študent se je preselil v Ljubljano, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne, bil med italijansko racijo ujet in dalj časa zaprt v italijanskem taborišču Gonars. Konec vojne je dočakal na avstrijskem Koroškem in delal kot prevajalec v angleški zavezniški vojski. Leta 1948 se je izselil v Argentino in se po skoraj pol stoletja leta 1994 vrnil v Slovenijo.
V Argentini si je prizadeval spodbujati narodno zavest med slovenskimi izseljenci ter zase in zanje ohranjati stik z domovino. In slovenskim jezikom. Postal je snovalec kulturnega življenja slovenske skupnosti, bil je soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter dolgoletni urednik osrednje kulturne revije argentinskih Slovencev Meddobje.
Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino, kjer je s svojo izredno življenjsko, intelektualno in umetniško vitalnostjo, predvsem pa brezpogojno zavezanostjo literaturi nadaljeval poslanstvo spodbujanja kulturnega in literarnega življenja v vsej svetovni slovenski diaspori. Nadaljeval je tudi s pisanjem proze, poezije, humoresk ter dramskih in satiričnih del.
Zorko Simčič je eden najvidnejših literatov slovenskega povojnega izseljenstva, a je hkrati velikan slovenske literature in jezika. Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.
Med Simčičevimi literarnimi deli je najprepoznavnejši prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman Človek na obeh straneh stene, ki je eno temeljnih del slovenske povojne proze. Po mnenju literarnih zgodovinarjev je roman osrednje delo slovenskega zdomstva in eno najpomembnejših besedil sodobne slovenske literature, ter je zanj Zorko Simčič leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Zorko Simčič je prejemnik številnih slovenskih in tujih literarnih nagrad, leta 2013 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogati ustvarjalni opus. Leta 2005 je Simčič postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2011 je njen redni član.
Zorko Simčič je pisatelj 'ene slovenske duše in dveh svetov', kar izkazuje v njegovem poznavanju umetniških tokov ter številnih pisnih in osebnih stikih s pisatelji, umetniki in misleci na vseh koncih sveta.
Zorko Simčič povezuje Slovence na vseh celinah in je s svojim stoletnim življenjem pričevalec z mojstrskim slogom in izjemnim spominom. Nikdar ne preneha iskati, spraševati, venomer odkriva resnico. Sam pravi, da je lahko literarnemu ustvarjanju posvetil le del življenja – celotno njegovo življenjsko delo pa je bilo namenjeno slovenstvu: slovenski kulturi v najširšem pomenu besede, zlasti ohranjanju slovenske narodne individualnosti, pripadnosti in zgodovinske zavesti.
Država Slovenija se mu z visokim državnim odlikovanjem zahvaljuje za kulturno delovanje v argentinski slovenski skupnosti, za dragoceni literarni opus, predvsem pa za ohranjanje slovenstva za nove generacije.
Za neprecenljiv kiparski opus prejme Mirsad Begić red za zasluge.
Akademski kipar Mirsad Begić je eden najbolj prepoznavnih in priznanih avtorjev vrhunskih spomenikov, ki jih je v več kakor štiridesetih letih intenzivnega umetniškega ustvarjanja oblikoval v Sloveniji in na tujem. V tem obdobju se je uveljavil kot vsestranski umetnik. Ustvaril je izjemne portrete, risbe, javne plastike in celostno oblikovane kiparske ambiente. Dela Mirsada Begića so bila predstavljena na številnih skupinskih razstavah, mednarodnih kiparskih simpozijih in kolonijah. Njegove umetniške upodobitve pomembnih Slovencev so postavljene povsod po Sloveniji. Mirsad Begić se je s svojim spoštljivim in ustvarjalnim odnosom do dogodkov in osebnosti iz slovenske preteklosti ter pronicljivim razumevanjem njihovega značaja uveljavil kot eden najbolj priljubljenih kiparjev na Slovenskem. Njegovi kipi v značilnem umetniškem slogu so v marsikaterem mestu in kraju postali pomemben prostor spomina za skupnost. Begić ima dovršen občutek za osebnostne posebnosti, upodobitev dogajanja, umestitev v prostor ter poudarjanje trajnih vrednosti, in jih vedno oblikuje na poseben in individualen, a hkrati značilen in prepoznaven način. Nekatere Begićeve mojstrske upodobitve imajo pomembno mesto v slovenski narodni zavesti, zlasti na primer reliefna južna stranska vrata ljubljanske stolnice z upodobitvijo ljubljanskih škofov 20. stoletja.
Begićevo kiparstvo izstopa z motivno-vsebinsko doslednostjo in poetično izraznostjo. Njegova portretna in zgodovinsko simbolna spomeniška ustvarjalnost sega na različna področja: od ohranjanja zgodovinskega spomina ob pomembnih obletnicah do kulturne dediščine, od upodabljanja ustvarjalno prepoznavnih posameznikov lokalnega in vsenarodnega pomena do spomenikov, povezanih s krščanskim izročilom slovenstva ter zgodovino Cerkve na Slovenskem.
Mirsad Begić je v Slovenijo prišel iz Bosne in je v Ljubljani našel svoj prostor umetniške svobode, pa tudi ustvarjalni dialog s slovensko kulturo, državo in ljudmi. V slovenskem likovnem prostoru ima posebno mesto, ki mu omogoča avtonomnost umetniškega ustvarjanja, samostojno sprejemanje in oblikovanje umetniških naročil ter sposobnost nenehnega dialoga med različnostmi. Zanj sta značilni velika strpnost in sprejemanje ljudi v njihovi raznolikosti.
Mojster Begić je prejemnik najvišjih priznanj, poleg nagrade Prešernovega sklada je za izjemno delo na področju krščanske sakralne umetnosti prejel tudi odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Mirsada Begića poleg izjemne nadarjenosti odlikujejo osebna skromnost ter nepredstavljiva vztrajnost in delavnost, vizionarstvo, idejno in ustvarjalno razumevanje časa, prostora, osebnosti in dogajanj, zlasti povezanih s slovensko zgodovino, kjer s svojo izvirno kiparsko poetiko vzpostavlja dialog med zgodovinskimi evropskimi in bližnjevzhodnimi kulturami ter sodobnostjo. Begićevo več desetletno ustvarjanje je odmevno tako na Slovenskem kakor tudi v tujini.
Z državnim odlikovanjem Mirsadu Begiču Republika Slovenija izraža hvaležnost za njegov pomembni prispevek k razvoju kiparstva na Slovenskem in njegovi prepoznavnosti v mednarodnem prostoru.
Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji prejme Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Stanislava (Stanka) Gregorič je odšla v Avstralijo leta 1974 in se domov vrnila leta 2002. Odšla je iz Jugoslavije, vrnila pa se je v Slovenijo. Vmes je bilo 28 let trdega dela, polnega navdušenja in ljubezni. Dela za Slovence, slovenstvo in Slovenijo. Kot kulturna delavka, pisateljica, novinarka in organizatorka je avstralske Slovence povezovala med seboj, pa tudi s tistimi v Sloveniji in po svetu.
Že kmalu po prihodu v Avstralijo leta 1979 je Stanka Gregorič postala urednica slovenske oddaje na avstralskem radiu, pisala pa je tudi za slovensko stran jugoslovanskega dnevnika Novo doba. Aktivno je spremljala dogajanja v Jugoslaviji in Sloveniji ter proti koncu osemdesetih let slišala klic zgodovine in začutila svojo odgovornost. Morda je zaradi oddaljenosti in neobremenjenosti jasneje videla dogodke tistega časa – razumela je znamenja velikih sprememb in sprevidela namere tedanjega srbskega političnega vodstva ter s svojimi opažanji seznanjala javnost v Avstraliji in pri nas. Sama pravi, da je to čutila kot notranji »premik«.
V podporo Demosu je v državi Viktoriji spodbudila ustanovitev Društva za podporo demokracije v Sloveniji in ga tudi vodila. Ustanovila je in v letih 1990 do 1992 urejala Slovensko pismo 1990–1992, zelo pomembna je bila njena vloga pri ustanovitvi Avstralske slovenske konference, kjer je bila prva organizacijska tajnica in je intenzivno sodelovala pri ustanavljanju slovenskih narodnih svetov Konference. Za svetovni slovenski kongres v Ljubljani je pripravila zbornik Avstralske slovenske konference, za Slovenski narodni svet Viktorije pa publikacijo Avstralija – naša bitka za Slovenijo. Leta 1993 je bila med ustanovitelji avstralsko-slovenskega informativnega časopisa Glas Slovenije s prilogo The Voice of Slovenia, ki ga je urejala deset let in ki je leta 1998 postal prvi elektronski slovenski časopis v Avstraliji v obliki portala Stičišče avstralskih Slovencev, ki še danes uspešno deluje in je dostopen tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije. Med olimpijskimi igrami v Sydneyu leta 2000 je opravila intervjuje s številnimi slovenskimi športniki, pripravljala večere slovenskega olimpizma ter obveščala javnost po spletu in v posebnih olimpijskih prilogah Glasu Slovenije. Ni mogoče našteti vseh njenih aktivnosti: sodelovala je pri ustanavljanju slovenske televizije v Sydneyu, dala je pobudo za ustanovitev dobrodelne organizacije pri Slovenskem narodnem svetu Viktorija, sodelovala je pri zbiranju pomoči po desetdnevni vojni, različnih naravnih nesrečah in za bolnišnice v Sloveniji.
Delo Stanke Gregorič je pomembno najmanj z dveh vidikov. Povezovala je Slovence, jih seznanjala z dogajanjem, ki ga je tudi komentirala in prikazovala njegov globlji pomen, da so ga lahko bolje razumeli in se v izjemno pomembnem času za slovenstvo lahko tudi bolje odločali. Po drugi strani pa so njena dela tudi zgodovinski dokumenti, ki ohranjajo spomin na čase slovenskega osamosvajanja.
Danes gospa Stanka spet živi v svoji ljubljeni Sloveniji, kar je lepo in prav, saj je domovina ena sama, tudi če preživimo velik del svojega življenja drugje. V Avstraliji pa ostaja globok spomin nanjo - v njenih delih, prejetih priznanjih ter predvsem v ljudeh, ki so v velikem številu podprli predlog za to odlikovanje, ki ji ga Republika Slovenija podeljuje v zahvalo za njeno delo.
Predsednik republike Borut Pahor je v sredo podelil odlikovanja za zasluge. Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, je prejel Zorko Simčič srebrni red za zasluge. Za neprecenljiv kiparski opus je Mirsad Begić prejel red za zasluge. Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji, je prejela Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Zorko Simčič je za literarni opus prejel srebrni red za zasluge, kipar Mirsad Begič red za zasluge in Stanislava Gregorič medaljo za zasluge
Predsednik republike Borut Pahor je v sredo podelil odlikovanja za zasluge. Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, je prejel Zorko Simčič srebrni red za zasluge. Za neprecenljiv kiparski opus je Mirsad Begić prejel red za zasluge. Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji, je prejela Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Utemeljitve:
Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini prejme Zorko Simčič srebrni red za zasluge.
Pisatelj, pesnik, dramatik in esejist Zorko Simčič je na plodni ustvarjalni poti ustvaril izjemni literarni opus, ki obsega romane, kratko prozo in poezijo, pa tudi dramatiko in esejistiko.
Zorko Simčič je bil pregnanec že pred rojstvom – njegova družina se je morala zaradi preganjanja primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo iz Goriških Brd zateči v Maribor, kjer se je leta 1921 rodil in nato tam odraščal. Kot študent se je preselil v Ljubljano, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne, bil med italijansko racijo ujet in dalj časa zaprt v italijanskem taborišču Gonars. Konec vojne je dočakal na avstrijskem Koroškem in delal kot prevajalec v angleški zavezniški vojski. Leta 1948 se je izselil v Argentino in se po skoraj pol stoletja leta 1994 vrnil v Slovenijo.
V Argentini si je prizadeval spodbujati narodno zavest med slovenskimi izseljenci ter zase in zanje ohranjati stik z domovino. In slovenskim jezikom. Postal je snovalec kulturnega življenja slovenske skupnosti, bil je soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter dolgoletni urednik osrednje kulturne revije argentinskih Slovencev Meddobje.
Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino, kjer je s svojo izredno življenjsko, intelektualno in umetniško vitalnostjo, predvsem pa brezpogojno zavezanostjo literaturi nadaljeval poslanstvo spodbujanja kulturnega in literarnega življenja v vsej svetovni slovenski diaspori. Nadaljeval je tudi s pisanjem proze, poezije, humoresk ter dramskih in satiričnih del.
Zorko Simčič je eden najvidnejših literatov slovenskega povojnega izseljenstva, a je hkrati velikan slovenske literature in jezika. Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.
Med Simčičevimi literarnimi deli je najprepoznavnejši prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman Človek na obeh straneh stene, ki je eno temeljnih del slovenske povojne proze. Po mnenju literarnih zgodovinarjev je roman osrednje delo slovenskega zdomstva in eno najpomembnejših besedil sodobne slovenske literature, ter je zanj Zorko Simčič leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Zorko Simčič je prejemnik številnih slovenskih in tujih literarnih nagrad, leta 2013 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogati ustvarjalni opus. Leta 2005 je Simčič postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2011 je njen redni član.
Zorko Simčič je pisatelj 'ene slovenske duše in dveh svetov', kar izkazuje v njegovem poznavanju umetniških tokov ter številnih pisnih in osebnih stikih s pisatelji, umetniki in misleci na vseh koncih sveta.
Zorko Simčič povezuje Slovence na vseh celinah in je s svojim stoletnim življenjem pričevalec z mojstrskim slogom in izjemnim spominom. Nikdar ne preneha iskati, spraševati, venomer odkriva resnico. Sam pravi, da je lahko literarnemu ustvarjanju posvetil le del življenja – celotno njegovo življenjsko delo pa je bilo namenjeno slovenstvu: slovenski kulturi v najširšem pomenu besede, zlasti ohranjanju slovenske narodne individualnosti, pripadnosti in zgodovinske zavesti.
Država Slovenija se mu z visokim državnim odlikovanjem zahvaljuje za kulturno delovanje v argentinski slovenski skupnosti, za dragoceni literarni opus, predvsem pa za ohranjanje slovenstva za nove generacije.
Za neprecenljiv kiparski opus prejme Mirsad Begić red za zasluge.
Akademski kipar Mirsad Begić je eden najbolj prepoznavnih in priznanih avtorjev vrhunskih spomenikov, ki jih je v več kakor štiridesetih letih intenzivnega umetniškega ustvarjanja oblikoval v Sloveniji in na tujem. V tem obdobju se je uveljavil kot vsestranski umetnik. Ustvaril je izjemne portrete, risbe, javne plastike in celostno oblikovane kiparske ambiente. Dela Mirsada Begića so bila predstavljena na številnih skupinskih razstavah, mednarodnih kiparskih simpozijih in kolonijah. Njegove umetniške upodobitve pomembnih Slovencev so postavljene povsod po Sloveniji. Mirsad Begić se je s svojim spoštljivim in ustvarjalnim odnosom do dogodkov in osebnosti iz slovenske preteklosti ter pronicljivim razumevanjem njihovega značaja uveljavil kot eden najbolj priljubljenih kiparjev na Slovenskem. Njegovi kipi v značilnem umetniškem slogu so v marsikaterem mestu in kraju postali pomemben prostor spomina za skupnost. Begić ima dovršen občutek za osebnostne posebnosti, upodobitev dogajanja, umestitev v prostor ter poudarjanje trajnih vrednosti, in jih vedno oblikuje na poseben in individualen, a hkrati značilen in prepoznaven način. Nekatere Begićeve mojstrske upodobitve imajo pomembno mesto v slovenski narodni zavesti, zlasti na primer reliefna južna stranska vrata ljubljanske stolnice z upodobitvijo ljubljanskih škofov 20. stoletja.
Begićevo kiparstvo izstopa z motivno-vsebinsko doslednostjo in poetično izraznostjo. Njegova portretna in zgodovinsko simbolna spomeniška ustvarjalnost sega na različna področja: od ohranjanja zgodovinskega spomina ob pomembnih obletnicah do kulturne dediščine, od upodabljanja ustvarjalno prepoznavnih posameznikov lokalnega in vsenarodnega pomena do spomenikov, povezanih s krščanskim izročilom slovenstva ter zgodovino Cerkve na Slovenskem.
Mirsad Begić je v Slovenijo prišel iz Bosne in je v Ljubljani našel svoj prostor umetniške svobode, pa tudi ustvarjalni dialog s slovensko kulturo, državo in ljudmi. V slovenskem likovnem prostoru ima posebno mesto, ki mu omogoča avtonomnost umetniškega ustvarjanja, samostojno sprejemanje in oblikovanje umetniških naročil ter sposobnost nenehnega dialoga med različnostmi. Zanj sta značilni velika strpnost in sprejemanje ljudi v njihovi raznolikosti.
Mojster Begić je prejemnik najvišjih priznanj, poleg nagrade Prešernovega sklada je za izjemno delo na področju krščanske sakralne umetnosti prejel tudi odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Mirsada Begića poleg izjemne nadarjenosti odlikujejo osebna skromnost ter nepredstavljiva vztrajnost in delavnost, vizionarstvo, idejno in ustvarjalno razumevanje časa, prostora, osebnosti in dogajanj, zlasti povezanih s slovensko zgodovino, kjer s svojo izvirno kiparsko poetiko vzpostavlja dialog med zgodovinskimi evropskimi in bližnjevzhodnimi kulturami ter sodobnostjo. Begićevo več desetletno ustvarjanje je odmevno tako na Slovenskem kakor tudi v tujini.
Z državnim odlikovanjem Mirsadu Begiču Republika Slovenija izraža hvaležnost za njegov pomembni prispevek k razvoju kiparstva na Slovenskem in njegovi prepoznavnosti v mednarodnem prostoru.
Za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji prejme Stanislava Gregorič medaljo za zasluge.
Stanislava (Stanka) Gregorič je odšla v Avstralijo leta 1974 in se domov vrnila leta 2002. Odšla je iz Jugoslavije, vrnila pa se je v Slovenijo. Vmes je bilo 28 let trdega dela, polnega navdušenja in ljubezni. Dela za Slovence, slovenstvo in Slovenijo. Kot kulturna delavka, pisateljica, novinarka in organizatorka je avstralske Slovence povezovala med seboj, pa tudi s tistimi v Sloveniji in po svetu.
Že kmalu po prihodu v Avstralijo leta 1979 je Stanka Gregorič postala urednica slovenske oddaje na avstralskem radiu, pisala pa je tudi za slovensko stran jugoslovanskega dnevnika Novo doba. Aktivno je spremljala dogajanja v Jugoslaviji in Sloveniji ter proti koncu osemdesetih let slišala klic zgodovine in začutila svojo odgovornost. Morda je zaradi oddaljenosti in neobremenjenosti jasneje videla dogodke tistega časa – razumela je znamenja velikih sprememb in sprevidela namere tedanjega srbskega političnega vodstva ter s svojimi opažanji seznanjala javnost v Avstraliji in pri nas. Sama pravi, da je to čutila kot notranji »premik«.
V podporo Demosu je v državi Viktoriji spodbudila ustanovitev Društva za podporo demokracije v Sloveniji in ga tudi vodila. Ustanovila je in v letih 1990 do 1992 urejala Slovensko pismo 1990–1992, zelo pomembna je bila njena vloga pri ustanovitvi Avstralske slovenske konference, kjer je bila prva organizacijska tajnica in je intenzivno sodelovala pri ustanavljanju slovenskih narodnih svetov Konference. Za svetovni slovenski kongres v Ljubljani je pripravila zbornik Avstralske slovenske konference, za Slovenski narodni svet Viktorije pa publikacijo Avstralija – naša bitka za Slovenijo. Leta 1993 je bila med ustanovitelji avstralsko-slovenskega informativnega časopisa Glas Slovenije s prilogo The Voice of Slovenia, ki ga je urejala deset let in ki je leta 1998 postal prvi elektronski slovenski časopis v Avstraliji v obliki portala Stičišče avstralskih Slovencev, ki še danes uspešno deluje in je dostopen tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije. Med olimpijskimi igrami v Sydneyu leta 2000 je opravila intervjuje s številnimi slovenskimi športniki, pripravljala večere slovenskega olimpizma ter obveščala javnost po spletu in v posebnih olimpijskih prilogah Glasu Slovenije. Ni mogoče našteti vseh njenih aktivnosti: sodelovala je pri ustanavljanju slovenske televizije v Sydneyu, dala je pobudo za ustanovitev dobrodelne organizacije pri Slovenskem narodnem svetu Viktorija, sodelovala je pri zbiranju pomoči po desetdnevni vojni, različnih naravnih nesrečah in za bolnišnice v Sloveniji.
Delo Stanke Gregorič je pomembno najmanj z dveh vidikov. Povezovala je Slovence, jih seznanjala z dogajanjem, ki ga je tudi komentirala in prikazovala njegov globlji pomen, da so ga lahko bolje razumeli in se v izjemno pomembnem času za slovenstvo lahko tudi bolje odločali. Po drugi strani pa so njena dela tudi zgodovinski dokumenti, ki ohranjajo spomin na čase slovenskega osamosvajanja.
Danes gospa Stanka spet živi v svoji ljubljeni Sloveniji, kar je lepo in prav, saj je domovina ena sama, tudi če preživimo velik del svojega življenja drugje. V Avstraliji pa ostaja globok spomin nanjo - v njenih delih, prejetih priznanjih ter predvsem v ljudeh, ki so v velikem številu podprli predlog za to odlikovanje, ki ji ga Republika Slovenija podeljuje v zahvalo za njeno delo.
V Karlovih Varih na Češkem se je končal eden izmed najstarejših evropskih filmskih festivalov, na letošnji 58. festivalski ediciji je kristalni globus za najboljši film prejel britanski dokumentarni film z naslovom Nenaden uvid v globlje stvari režiserja Marka Cousinsa. V Aninem dvoru v Rogaški Slatini so v petek podelili Stritarjevo nagrado za mladega in obetavnega kritika ali kritičarko, prejela jo je Petra Koršič. V Cankarjevem domu se bo mogoče udeležiti opere Trubadur Giuseppa Verdija, letos pa mineva tudi 20. let festivala Animateka, ki jo bodo danes zvečer na stopnišču Mestne hiše proslavili s projekcijo izbranih zmagovalnih filmov iz preteklosti.
Vsebine Programa Ars
Jesen je čas, ko distributerji v kina po navadi pošljejo največ grozljivk, a letošnja bera je izdatno borna. Dobili nismo namreč nobenega izvirnega filma, temveč zgolj nadaljevanja in predelave zgodb, ki so že zdavnaj izgubile svežino. Najuspešnejši med vsemi, Nuna 2, je kljub nizki zaporedni številki namreč osmi film iz franšize Priklicano zlo, medtem ko je Žaga X že deseta, Izganjalec hudiča: Vernik pa šesti, če ne štejemo še dveh sezon televizijske serije. Številke niso vse, a te filmske sage so kar je v zgodbah zanimivega že povedale, novi avtorji, ki se jih lotevajo, pa so prej skrbniki blagovne znamke kot pa filmarji. Tako Nuna 2 denimo osredotoči grozo zgolj na nenadne pojave demonske nune, zgodba pa nima smisla, niti v navezavi na druge filme iz franšize. Edini izstopajoči element je nekoliko slovensko folklorno obarvan, saj redovnica premaga demona s poplavo posvečenega vina, kar zbudi asociacije na Vinopirje in Idilo. Žaga X je še slabša, ker avtorji očitno niso izgubili le kreativnosti, ki bi jo potrebovali za načrtovanje peklenskih pasti, temveč tudi moralni kompas, saj so Ugankarja spremenili v pozitivca. In to precej dolgočasnega, s fokusom na njegovem hiranju za rakom in trpljenju, ko postane lahkoverna žrtev prevare. Čar Ugankarja in njegovih mučilnih pasti je zmeraj bil v njegovi diabolični prebrisanosti in preračunljivosti ter v izkrivljeni etiki njegovega kaznovanja. S poskusom, da bi začutili njegovo bolečino, ni postal nič bolj človeški, le bolj dolgočasen. In ko smo ravno pri dolgočasnosti, to velja tudi za novo inkarnacijo Izganjalca hudiča. Film je ustvarila ista ekipa kot zadnjo trilogijo Noči čarovnic in sledi istemu kopitu. Nov film je nadaljevanje prve zgodbe, vendar brez posebne logike ali strašljivih scen. In medtem ko je Noč čarovnic vsaj transponirala delce subtilnih sporočil izvirnika v sodobni čas, jih Izganjalec hudiča: Vernik najprej nastavi, nato pa zavrže. Tako je denimo v izvirnem filmu iz leta 1973 zelo pomemben element enostarševska družina z materjo samohranilko, ki se ne odreče svojemu življenju. V novem imamo očeta samohranilca, a ta element povsem izzveni oziroma je zreduciran na najbolj splošne klišeje. V začetku film sicer odlično gradi napetost in suspenz, a proti koncu zapade v vse pasti podžanra demonske obsedenosti, ki smo jih že ničkolikokrat videli. A najbrž jih bomo spet, saj je nadaljevanje že v produkciji. Prvo filmsko pot pa začenjajo z duhovi umorjenih otrok obsedene animatronske pošasti v filmu Pet noči pri Freddyju. A tudi tukaj ne gre za izvirno delo, temveč za priredbo serije grozljivih računalniških iger. Te imajo veliko oboževalcev in film bo zaradi njih bržkone uspešen, čeprav si ne zasluži. Robotski medvedek in njegovi prijatelji so sicer nekoliko strašljivi, a bistveno manj kot v igri, razvlečena zgodba nima nobenega tempa ali logike, človeški junaki pa so tako zelo brez karizme, da jih animatronika zlahka prehiti. Novembra pride v kino še ena grozljivka, Govori z mano. Gre za izvirno zgodbo o skupini prijateljev, ki s stiskom balzamirane roke pridejo v stik z onostranstvom, kjer pa jih seveda ne čaka nič dobrega. Kritiki so navdušeni, napovednik je tudi videti sveže in srhljivo, tako da morda jesenska grozljiva scena le ne bo tako klavrna kot trenutno kaže.
Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.
V 83. letu življenja se je v noči na torek, 3. oktobra, na Dunaju poslovil skladatelj, duhovnik in dirigent Avgust Ipavec (foto BoBo).
Tinta bo do nedelje ponudila razstave, pogovore, delavnice, predavanja, konferenco in otroški program, odprli bodo tudi sejem stripov. Festival se bo v nedeljo tradicionalno sklenil v Kinu Šiška s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta ter z risanim koncertom, na katerem bosta moči združila priljubljeni zagrebški glasbenik Miki Solus in Izar Lunaček. Več o programu letošnjega festivala pa Pia Nikolič iz programske ekipe festivala.
V ljubljanski Cukrarni se nocoj začenja že osmi »festival Indigo«, ki se bo v soboto zaključil z gostujočo bralno-gledališko predstavo «Zarotniki«. Letošnjega so organizatorji zasnovali z osrednjim vprašanjem: »Ali gre zares?«.
Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.
S projekcijo celovečernega igranega filma Šterkijada se odpira 26. Festival slovenskega filma Portorož. Film je režiser Igor Šterk posvetil svoji družini in očetu Juretu Šterku, prvemu Slovencu, ki je sam objadral svet. Na otvoritveni slovesnosti, ki se je bo po napovedih udeležila ministrica za kulturi Asta Vrečko, bodo podelili nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki se odslej imenuje nagrada Milke in Metoda Badjure. Izročili jo bodo direktorju fotografije in filmskemu snemalcu Radu Likonu.
Gre za projekt skupine študentov in absolventov Akademije za gledališče radio, film in televizijo, zbranih v kolektivu Reaktor. Načrtujejo niz predstav s krovnim naslovom Krik; prva je imela podnaslov Prvi glas, v njej so se dotaknili spolnih zlorab otrok in se z njo predstavili tudi na Borštnikovem srečanju, drugo pa napovedujemo zdaj.
Lale Gül v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom prevprašuje svoje odraščanje znotraj konservativne, verne družine. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščini pa jo lahko beremo v prevodu Stane Anželj. Ob obisku v Ljubljani se je z njo pogovarjala Petra Meterc.
Čeprav bo Slovenija na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu kot častna gostja nastopila z več kot 250 dogodki, to še ne pomeni, da bomo oktobra v ospredju. Kurator častnega gostovanja Miha Kovač je ob razgrnitvi programa poudaril, da se je zadnji dve leti v Sloveniji ustvarila iluzija, da je pozornost slovenskim avtorjem v Frankfurtu zagotovljena, zato so ves čas v ospredju njihovih skrbi vidnost, vidnost in še enkrat vidnost. Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos pa je na sredini novinarski konferenci v Frankfurtu povedal, da je zadnji čas veliko potoval, in da je povsod je čutiti globoko negotovost, ki je povezana z umetno inteligenco (foto: Frankfurtski knjižni sejem / Nurettin Çiçek).
V atriju Znanstveno raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani so predstavili knjigo z naslovom Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Gre za monumentalno, več kot šesto strani dolgo knjižno delo urednika in prevajalca Tiborja Hrs Pandurja, ki je nastajalo več let in ki ga je izdala založba Litera v sodelovanju z založbo omenjenega raziskovalnega centra. Kot pove že naslov, gre za izbor pisem, ki je Tesla pošiljal na začetku 20. stoletja nekaterim ameriškim bankirjem, da bi pridobil finančna sredstva za svoje projekte. A v njih je mogoče razbrati mnogo več, tudi njegov svetovni nazor in psihološki profil, pa zgodovinsko ozadje v Ameriki v začetku 20. stoletja. Foto: Wikipedija
V Mariboru se je v četrtek začel mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, ki pa prvič v 12-letni zgodovini ni prejel javnih sredstev, zato je filmska ponudba letos precej skromna. Prispevek o letošnji ediciji festivala, ki jo lahko obiščete do nedelje, je pripravila Brigita Mohorič.
S septembrom se je v Kinodvoru v Ljubljani začela nova sezona programa Kinobalon, namenjenega otrokom in mladim, izšel je tudi novi šolski katalog. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Petro Slatinšek, vodjo programa Filmska vzgoja in mlada občinstva pri Kindvoru.
V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani smo organizirali natečaj za priložnostni plakat, s katerim smo želeli opozoriti na poseben pomen Arsa v radijskem in širšem medijskem prostoru, v katerega prinaša poročanja, avtorske oddaje in intervjuje o kulturni, umetnosti in znanosti, hkrati pa ustvarja tudi veliko lastne produkcije, kot so radijske igre, koncerti in literarni program. Kako torej vse to zajeti v podobo na plakatu? Ne toliko informirati, kot bolj vizualno izraziti Arsovo srž? Na natečaj z naslovom Ars 60 – Umetnost poslušanja je prispelo 18 predlogov, strokovna žirija jih je na TAM-TAM-ovo ulično razstavo na Čufarjevi v Ljubljani uvrstila 11. 3. mesto je pripadlo Janu Hostniku, posebni omembi Zali Reberc in Žigu Anderliču, 1. mesto pa sta si za svoja plakata razdelila Ana Govc in Urban Šelj. Pogovarjali smo se z njima in s članico žirije, sicer novinarko na Arsu, Izo Pevec.
Nagrajenec Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojeni madžarski pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Ottó Tolnai, v svoji literaturi asociativno niza podobe, poezijo odkriva v podrobnostih, vsakdanjih predmetih, osebnem in družbenem dogajanju, stvarnost in fantastika se nenehno prepletata. Jutka Rudaš ga je v utemeljitvi nagrade označila za mojstra »osupljivih podob, še toliko bolj impresivnih, ker jih evocira s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških prijemov«.
Osrednji dogodek praznovanja 60-letnice programa Ars bo koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s šefom dirigentom Rossenom Milanovom pod častnim pokroviteljstvom predsednice države dr. Nataše Pirc Musar. Koncert bo v četrtek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, sicer pa bomo v okviru praznovanja pripravili še druge dogodke, med drugim bomo podelili nagrado lastovka 32. natečaja za najboljšo kratko zgodbo in odprli razstavo plakatov študentov akademije za likovno umetnost in oblikovanje, posvečeno posebnemu pomenu programa Ars. O prazničnem programu se je z odgovorno urednico Ingrid Kovač Brus pogovarjal Aleksander Čobec.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci. Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
Neveljaven email naslov