Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
(Pre)pogosto zamujene modrosti življenja
Dramska miniatura z veliko začetnico, kratka radijska igra Dobr’ je avtorja Gorana Vojnovića, 30. maja 2020 ob 22:40 na Prvem programu nadvse plastično oživlja disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad
Izostrena, z veliko začetnico suvereno izvedena dramska miniatura praktično epskih, dramatičnih, življenjskih, medčloveških razsežnosti, ki učinkuje kot uprizorjena z minimalnimi izraznimi sredstvi, toda premišljenimi do efektivne skrajnosti, se odigra v kratki, nekaj manj kot četrturni, 30. maja ob 22:40 na Prvem programu predvajani radijski igri Dobr’ je (2009) po tekstovni predlogi priznanega mnogostranskega ustvarjalca Gorana Vojnovića ter s postopnim profiliranjem svojstvene situacije igrskega dogajanja in njegovih likov nadvse plastično oživi disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad.
Dobr’ je nedvomno je načrtno zelo dvoumen naslov, saj namreč igra v dramaturgiji in režiji Alena Jelena, zvočni upodobitvi tonskega mojstra Matjaža Mikliča in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski izvedbi Igorja Samoborja (oče), Minu Kjuder (mama), Jureta Henigmana (njun sin Marko) in Silvestra Božiča (paznik) takoj po kratkem, zvočno sugestivnem, tolkalno zvenečem uvodnem, a skoraj hkrati že v odmevu izzvenevajočem akcentu praktično pahne poslušalstvo v tisti hip še samo približno nakazano situacijo, ki pa vendar dovolj jasno učinkuje daleč od česarkoli dobr’ga.
Ne ser’i, je slišati njega, kako po rahlem vzdihu naveličano odgovori na njeno kratko, a vljudno in kot da skoraj nekoliko milo vprašanje, kako si, nakar dialog kmalu preide na temo njunih predhodnih solo pogovorov z odvetnikom, ob čemer je takoj pomisliti najprej na tovrstno reševanje partnerske oziroma zakonske krize … Ampak vsaj tisti hip ne gre ravno za to in je situacija, kot razjasni nadaljnji dialog, še bolj zapletena. Ona in on sta namreč starša in na obisku pri ravno 18-letnem sinu, ki je trenutno v zaporu.
Vsak po svoje obremenjena, potem ko ju poklicno strog paznik napoti na mesto za obiske in ko izzveni nov, zvočno kompleksnejši akcent, ki lahko asociira na zapor ali celo na nekakšno hišo strahov, sprašujeta – mama zaskrbljeno in oče navidezno suvereno, ko skuša obvladati situacijo – in nagovarjata zaprtega sina, ki pa zdaleč ni zgovoren. A ko se končno oglasi, je to po zvočniku, torej je očitno zaprt za stekleno steno, ter se z očetom začne sporekati, saj ga je – oziroma kar obeh staršev – naveličan, nanju jezen.
Privrele besede iz njega in njuni odzivi nanje razkrivajo, da razmerja med staršema že lep čas več ni, le da si tega dolgo nista priznala, da sta skrivala najprej pred sabo in potem pred njim, Markom, ampak zdaj pa da je kar pravi čas za družinski pogovor. Po še enem kompleksnem zvočnem akcentu, ki lahko asociira že na nakopičeno tolčenje po zaporniških vratih, je situacija napeta, nadvse pristno pa jo oživljajo vsi trije družinski člani, s tem da se zdi, da nekolikšen levji delež pri tem vendarle ima spet izvrstni Igor Samobor, recimo tudi ko s skupnimi starševskimi močmi s težavo izreka(ta) dejansko zelo pomembne, vendar (pre)pogosto prezrte, četudi naposled prepoznane, a tedaj že zamujene življenjske modrosti.
Recimo, da si se življenjsko predal, ko se počutiš prvič preveč utrujeno, da bi prisluhnil; ko se ti problemi sočloveka prvič ne zdijo problemi in jih ta zato zaupa komu drugemu; ali ko prvič utihneš in do konca ne izrečeš tistega, kar misliš; ali pa konec koncev, da je človek v življenju velikokrat pameten, ampak nikoli ob pravem času! In kaj je ob teh zamujenih spoznanjih “dobr’ga”? Najprej je to pogosta fraza v pogovarjanju družinske trojice na čelu z očetom. “Dobr'” pa je po svoje morda lahko, da se slaba medčloveška situacija končno razčisti, čeprav še zmerom tudi za rešetkami.
(Pre)pogosto zamujene modrosti življenja
Dramska miniatura z veliko začetnico, kratka radijska igra Dobr’ je avtorja Gorana Vojnovića, 30. maja 2020 ob 22:40 na Prvem programu nadvse plastično oživlja disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad
Izostrena, z veliko začetnico suvereno izvedena dramska miniatura praktično epskih, dramatičnih, življenjskih, medčloveških razsežnosti, ki učinkuje kot uprizorjena z minimalnimi izraznimi sredstvi, toda premišljenimi do efektivne skrajnosti, se odigra v kratki, nekaj manj kot četrturni, 30. maja ob 22:40 na Prvem programu predvajani radijski igri Dobr’ je (2009) po tekstovni predlogi priznanega mnogostranskega ustvarjalca Gorana Vojnovića ter s postopnim profiliranjem svojstvene situacije igrskega dogajanja in njegovih likov nadvse plastično oživi disfunkcionalno družinsko skupnost in njen propad.
Dobr’ je nedvomno je načrtno zelo dvoumen naslov, saj namreč igra v dramaturgiji in režiji Alena Jelena, zvočni upodobitvi tonskega mojstra Matjaža Mikliča in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski izvedbi Igorja Samoborja (oče), Minu Kjuder (mama), Jureta Henigmana (njun sin Marko) in Silvestra Božiča (paznik) takoj po kratkem, zvočno sugestivnem, tolkalno zvenečem uvodnem, a skoraj hkrati že v odmevu izzvenevajočem akcentu praktično pahne poslušalstvo v tisti hip še samo približno nakazano situacijo, ki pa vendar dovolj jasno učinkuje daleč od česarkoli dobr’ga.
Ne ser’i, je slišati njega, kako po rahlem vzdihu naveličano odgovori na njeno kratko, a vljudno in kot da skoraj nekoliko milo vprašanje, kako si, nakar dialog kmalu preide na temo njunih predhodnih solo pogovorov z odvetnikom, ob čemer je takoj pomisliti najprej na tovrstno reševanje partnerske oziroma zakonske krize … Ampak vsaj tisti hip ne gre ravno za to in je situacija, kot razjasni nadaljnji dialog, še bolj zapletena. Ona in on sta namreč starša in na obisku pri ravno 18-letnem sinu, ki je trenutno v zaporu.
Vsak po svoje obremenjena, potem ko ju poklicno strog paznik napoti na mesto za obiske in ko izzveni nov, zvočno kompleksnejši akcent, ki lahko asociira na zapor ali celo na nekakšno hišo strahov, sprašujeta – mama zaskrbljeno in oče navidezno suvereno, ko skuša obvladati situacijo – in nagovarjata zaprtega sina, ki pa zdaleč ni zgovoren. A ko se končno oglasi, je to po zvočniku, torej je očitno zaprt za stekleno steno, ter se z očetom začne sporekati, saj ga je – oziroma kar obeh staršev – naveličan, nanju jezen.
Privrele besede iz njega in njuni odzivi nanje razkrivajo, da razmerja med staršema že lep čas več ni, le da si tega dolgo nista priznala, da sta skrivala najprej pred sabo in potem pred njim, Markom, ampak zdaj pa da je kar pravi čas za družinski pogovor. Po še enem kompleksnem zvočnem akcentu, ki lahko asociira že na nakopičeno tolčenje po zaporniških vratih, je situacija napeta, nadvse pristno pa jo oživljajo vsi trije družinski člani, s tem da se zdi, da nekolikšen levji delež pri tem vendarle ima spet izvrstni Igor Samobor, recimo tudi ko s skupnimi starševskimi močmi s težavo izreka(ta) dejansko zelo pomembne, vendar (pre)pogosto prezrte, četudi naposled prepoznane, a tedaj že zamujene življenjske modrosti.
Recimo, da si se življenjsko predal, ko se počutiš prvič preveč utrujeno, da bi prisluhnil; ko se ti problemi sočloveka prvič ne zdijo problemi in jih ta zato zaupa komu drugemu; ali ko prvič utihneš in do konca ne izrečeš tistega, kar misliš; ali pa konec koncev, da je človek v življenju velikokrat pameten, ampak nikoli ob pravem času! In kaj je ob teh zamujenih spoznanjih “dobr’ga”? Najprej je to pogosta fraza v pogovarjanju družinske trojice na čelu z očetom. “Dobr'” pa je po svoje morda lahko, da se slaba medčloveška situacija končno razčisti, čeprav še zmerom tudi za rešetkami.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Karantena je preizkus za duha in telo. Po mesecu dni izolacije se v družinsko življenje počasi zajeda monotonost, ki jo je dobro razbiti. Zakaj ne z lutkami, se sprašuje višja predavateljica za področje lutkovnega, gledališkega in filmskega izražanja na oddelku za predšolsko vzgojo na Pegagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Helena Korošec. "Lutke so tudi odličen medij za komunikacijo med staršem in otrokom ter med otroci samimi. Kot posrednik v komunikaciji celo izboljšujejo medsebojne odnose," pravi dr. Korošec in opozarja, da lahko marsikatero družinsko težavo v komunikacijskem smislu prenesemo na lutko, ki tako postane mediator družinskih odnosov. "Vem za primere, ko družine izdelajo lutke, potem pa se med seboj igrajo s pomočjo videopovezave, kar je otrokom zelo všeč. "Za domačo igro z lutkami ni treba v trgovino, dovolj je, da pobrskamo po predalih in omarah ter sami izdelamo raznovrstne lutke. Z njimi se lahko igramo, postorimo kaj po hiši, se učimo ali delamo domače naloge.
O individualno-kolektivnem spominu oziroma o zvočnem spominu, ki prek čustvovanja preplete sedanjost s preteklostjo Glasba: Ježek iz zgodnjega obdobja, Jožek in Ježek, Lili Marlen (Vlado Kreslin in Beltinška banda), Donna Clara, Valerija Heybal in drugi.
Glasba: Kje je moj mili dom, Če se bom ženil, Peščalka ali Sv. Konstantin, Lani sem možila se / Pozim, polet
Vabimo vas na potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, babic in dedkov. O glasbi kot multimodialnem spodbujevalcu, ki vpliva na naš spomin, čustva in o različnih načinih uporabe glasbe – od samopomoči z glasbo do glasbene terapije in uporabe glasbe v medicinske namene.
Neveljaven email naslov