Napačno naperjena upravičena jeza

O običajnem človeku, ki ga razčlovečujoči kapitalizem rine prek roba družbe, je kruto realistična igra Neskončni dnevi avtorja Andreja E. Skubica, 1. junija ob 22:05 na Arsu posvečena nedavno umrlemu glavnemu igralcu, nepozabnemu Petru Musevskemu

Brezizhodna ujetost človeka v vsakdanji eksistencialni brezup, tako imenovanega povprečnega oziroma običajnega predstavnika družbe, seveda ne pripadnika kakršnekoli družbene elite, ki ga brutalno razčlovečujoči kapitalizem rine na rob družbe in prek njega, je kruto realistična osnova radijske igre Neskončni dnevi v literarnem avtorstvu Andreja E. Skubica, tokrat predvajane 1. junija ob 22:05 na programu Ars v spomin na nepozabnega gledališkega in filmskega igralca Petra Musevskega, nepogrešljivega tudi v tej igri, a sredi marca letos na žalost veliko prezgodaj umrlega …
Prezgodnja smrt bi res samo kot skrajno tragična okoliščina, nikakor ne iščoč kakršnihkoli vzporednic med različnimi vzroki zanjo, morda lahko bila nekakšna skupna točka z glavno vlogo Musevskega v tej par minut manj kot enourni igri, realizirani leta 2008 v režiji Igorja Likarja, dramaturgiji Gorana Schmidta, zvočni upodobitvi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski uprizoritvi skupaj z Musevskim (Matjaž) predvsem Polone Juh (Nežika) in Milene Zupančič (novinarka) pa še Poldeta Bibiča (ata), Ljerke Belak (mamka), Milana Štefeta (agent) in Janeza Starine (inšpektor). Kajti tudi Matjaž Musevskega konča, čeprav iz popolnoma drugačnih razlogov, tragično veliko prezgodaj.
Na kruto realistični, že omenjeni osnovi zasnovana igra se začne s hipnim zvočnim poudarkom, kot da bi se za trenutek zaslišal gost promet, a je to le delček počasno ritmizirane, občutno usodno intonirane glasbe, katere uporabljeni odlomek se zaključi z zvočno obdelavo kot da težkega dihanja, v to pa se s prvo poročevalsko zvenečo pripovedjo, ki naj bi očitno pritegnila, oglasi ženska, pozneje prepoznana kot novinarka, pripovedujoča o natakarici Nežiki, odklonilni do pretiranega prijateljevanja kot vzroka samo za spletkarjenje in nepotrebne govorice, toda naklonjeni do njenih gostov, kar je tudi neposredno slišati. V to pa novinarka uvede pripoved o gostu, Nežikinem rojaku, na prvi »sluh« dobrodušnem Matjažu, ter začne predstavljati njuno tesnejše povezovanje.
Vztrajno »naj-bi-bilo-pritegujoče« novinarkino poročanje in neposredno uprizorjeno dogajanje potekata po nekakšnih sugestivno novinarsko naslovljenih poglavjih oziroma prizorih (Spoznanje …, Akcija …, Aktivist …). Stopnjevanje iz enega v drugo poglavje pa dodatno poudarjajo vznemirjajoči, intenzivni zvokovno-glasbeni inserti, bolj ali manj kompleksno zmontirani precej iz raznovrstne glasbe skupine Laibach in zvočnih efektov. Dogajanje je realistično in že kmalu po začetku celo zelo strastno med glavnima likoma iz mesa in krvi ter ju vodi v smeri skupne življenjske poti, kjer pa se Matjaž postopoma predstavlja tudi kot medčloveško nepredvidljivo problematičen, vzkipljiv, vendar se izkaže, da za to obstajajo določeni razlogi …
Problematično početje in ravnanje Matjaža, ki je medtem lahko tudi zelo ljubeč, se stopnjuje in to tako daleč, da on vzame Nežiko kar za talko in se z njo zabarikadira v njeno hišo, ki jo je celo miniral in jo obkolijo policijske enote, sam pa zahteva, da kapitalistične barabe vrnejo fabriko, v kateri je delal in ki so jo uničile … Skratka, vse je res kruto realistično, vendar obenem nekako, nekoliko odmaknjeno, saj je kar nekaj dogajanja oziroma njegovega psihičnega doživljanja podanega »insajdersko«, v sugestivnih miselnih monologih zlasti Nežike, razkrivajočih tudi razvoj njenega čustvovanja.
Vsekakor skrajno napačno pa je na žalost naperjena Matjaževa sicer upravičena jeza zaradi krivice, ki jo je doživel kot žrtev pogoltnega kapitalizma …