Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Napačno naperjena upravičena jeza
O običajnem človeku, ki ga razčlovečujoči kapitalizem rine prek roba družbe, je kruto realistična igra Neskončni dnevi avtorja Andreja E. Skubica, 1. junija ob 22:05 na Arsu posvečena nedavno umrlemu glavnemu igralcu, nepozabnemu Petru Musevskemu
Brezizhodna ujetost človeka v vsakdanji eksistencialni brezup, tako imenovanega povprečnega oziroma običajnega predstavnika družbe, seveda ne pripadnika kakršnekoli družbene elite, ki ga brutalno razčlovečujoči kapitalizem rine na rob družbe in prek njega, je kruto realistična osnova radijske igre Neskončni dnevi v literarnem avtorstvu Andreja E. Skubica, tokrat predvajane 1. junija ob 22:05 na programu Ars v spomin na nepozabnega gledališkega in filmskega igralca Petra Musevskega, nepogrešljivega tudi v tej igri, a sredi marca letos na žalost veliko prezgodaj umrlega …
Prezgodnja smrt bi res samo kot skrajno tragična okoliščina, nikakor ne iščoč kakršnihkoli vzporednic med različnimi vzroki zanjo, morda lahko bila nekakšna skupna točka z glavno vlogo Musevskega v tej par minut manj kot enourni igri, realizirani leta 2008 v režiji Igorja Likarja, dramaturgiji Gorana Schmidta, zvočni upodobitvi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski uprizoritvi skupaj z Musevskim (Matjaž) predvsem Polone Juh (Nežika) in Milene Zupančič (novinarka) pa še Poldeta Bibiča (ata), Ljerke Belak (mamka), Milana Štefeta (agent) in Janeza Starine (inšpektor). Kajti tudi Matjaž Musevskega konča, čeprav iz popolnoma drugačnih razlogov, tragično veliko prezgodaj.
Na kruto realistični, že omenjeni osnovi zasnovana igra se začne s hipnim zvočnim poudarkom, kot da bi se za trenutek zaslišal gost promet, a je to le delček počasno ritmizirane, občutno usodno intonirane glasbe, katere uporabljeni odlomek se zaključi z zvočno obdelavo kot da težkega dihanja, v to pa se s prvo poročevalsko zvenečo pripovedjo, ki naj bi očitno pritegnila, oglasi ženska, pozneje prepoznana kot novinarka, pripovedujoča o natakarici Nežiki, odklonilni do pretiranega prijateljevanja kot vzroka samo za spletkarjenje in nepotrebne govorice, toda naklonjeni do njenih gostov, kar je tudi neposredno slišati. V to pa novinarka uvede pripoved o gostu, Nežikinem rojaku, na prvi »sluh« dobrodušnem Matjažu, ter začne predstavljati njuno tesnejše povezovanje.
Vztrajno »naj-bi-bilo-pritegujoče« novinarkino poročanje in neposredno uprizorjeno dogajanje potekata po nekakšnih sugestivno novinarsko naslovljenih poglavjih oziroma prizorih (Spoznanje …, Akcija …, Aktivist …). Stopnjevanje iz enega v drugo poglavje pa dodatno poudarjajo vznemirjajoči, intenzivni zvokovno-glasbeni inserti, bolj ali manj kompleksno zmontirani precej iz raznovrstne glasbe skupine Laibach in zvočnih efektov. Dogajanje je realistično in že kmalu po začetku celo zelo strastno med glavnima likoma iz mesa in krvi ter ju vodi v smeri skupne življenjske poti, kjer pa se Matjaž postopoma predstavlja tudi kot medčloveško nepredvidljivo problematičen, vzkipljiv, vendar se izkaže, da za to obstajajo določeni razlogi …
Problematično početje in ravnanje Matjaža, ki je medtem lahko tudi zelo ljubeč, se stopnjuje in to tako daleč, da on vzame Nežiko kar za talko in se z njo zabarikadira v njeno hišo, ki jo je celo miniral in jo obkolijo policijske enote, sam pa zahteva, da kapitalistične barabe vrnejo fabriko, v kateri je delal in ki so jo uničile … Skratka, vse je res kruto realistično, vendar obenem nekako, nekoliko odmaknjeno, saj je kar nekaj dogajanja oziroma njegovega psihičnega doživljanja podanega »insajdersko«, v sugestivnih miselnih monologih zlasti Nežike, razkrivajočih tudi razvoj njenega čustvovanja.
Vsekakor skrajno napačno pa je na žalost naperjena Matjaževa sicer upravičena jeza zaradi krivice, ki jo je doživel kot žrtev pogoltnega kapitalizma …
Napačno naperjena upravičena jeza
O običajnem človeku, ki ga razčlovečujoči kapitalizem rine prek roba družbe, je kruto realistična igra Neskončni dnevi avtorja Andreja E. Skubica, 1. junija ob 22:05 na Arsu posvečena nedavno umrlemu glavnemu igralcu, nepozabnemu Petru Musevskemu
Brezizhodna ujetost človeka v vsakdanji eksistencialni brezup, tako imenovanega povprečnega oziroma običajnega predstavnika družbe, seveda ne pripadnika kakršnekoli družbene elite, ki ga brutalno razčlovečujoči kapitalizem rine na rob družbe in prek njega, je kruto realistična osnova radijske igre Neskončni dnevi v literarnem avtorstvu Andreja E. Skubica, tokrat predvajane 1. junija ob 22:05 na programu Ars v spomin na nepozabnega gledališkega in filmskega igralca Petra Musevskega, nepogrešljivega tudi v tej igri, a sredi marca letos na žalost veliko prezgodaj umrlega …
Prezgodnja smrt bi res samo kot skrajno tragična okoliščina, nikakor ne iščoč kakršnihkoli vzporednic med različnimi vzroki zanjo, morda lahko bila nekakšna skupna točka z glavno vlogo Musevskega v tej par minut manj kot enourni igri, realizirani leta 2008 v režiji Igorja Likarja, dramaturgiji Gorana Schmidta, zvočni upodobitvi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski uprizoritvi skupaj z Musevskim (Matjaž) predvsem Polone Juh (Nežika) in Milene Zupančič (novinarka) pa še Poldeta Bibiča (ata), Ljerke Belak (mamka), Milana Štefeta (agent) in Janeza Starine (inšpektor). Kajti tudi Matjaž Musevskega konča, čeprav iz popolnoma drugačnih razlogov, tragično veliko prezgodaj.
Na kruto realistični, že omenjeni osnovi zasnovana igra se začne s hipnim zvočnim poudarkom, kot da bi se za trenutek zaslišal gost promet, a je to le delček počasno ritmizirane, občutno usodno intonirane glasbe, katere uporabljeni odlomek se zaključi z zvočno obdelavo kot da težkega dihanja, v to pa se s prvo poročevalsko zvenečo pripovedjo, ki naj bi očitno pritegnila, oglasi ženska, pozneje prepoznana kot novinarka, pripovedujoča o natakarici Nežiki, odklonilni do pretiranega prijateljevanja kot vzroka samo za spletkarjenje in nepotrebne govorice, toda naklonjeni do njenih gostov, kar je tudi neposredno slišati. V to pa novinarka uvede pripoved o gostu, Nežikinem rojaku, na prvi »sluh« dobrodušnem Matjažu, ter začne predstavljati njuno tesnejše povezovanje.
Vztrajno »naj-bi-bilo-pritegujoče« novinarkino poročanje in neposredno uprizorjeno dogajanje potekata po nekakšnih sugestivno novinarsko naslovljenih poglavjih oziroma prizorih (Spoznanje …, Akcija …, Aktivist …). Stopnjevanje iz enega v drugo poglavje pa dodatno poudarjajo vznemirjajoči, intenzivni zvokovno-glasbeni inserti, bolj ali manj kompleksno zmontirani precej iz raznovrstne glasbe skupine Laibach in zvočnih efektov. Dogajanje je realistično in že kmalu po začetku celo zelo strastno med glavnima likoma iz mesa in krvi ter ju vodi v smeri skupne življenjske poti, kjer pa se Matjaž postopoma predstavlja tudi kot medčloveško nepredvidljivo problematičen, vzkipljiv, vendar se izkaže, da za to obstajajo določeni razlogi …
Problematično početje in ravnanje Matjaža, ki je medtem lahko tudi zelo ljubeč, se stopnjuje in to tako daleč, da on vzame Nežiko kar za talko in se z njo zabarikadira v njeno hišo, ki jo je celo miniral in jo obkolijo policijske enote, sam pa zahteva, da kapitalistične barabe vrnejo fabriko, v kateri je delal in ki so jo uničile … Skratka, vse je res kruto realistično, vendar obenem nekako, nekoliko odmaknjeno, saj je kar nekaj dogajanja oziroma njegovega psihičnega doživljanja podanega »insajdersko«, v sugestivnih miselnih monologih zlasti Nežike, razkrivajočih tudi razvoj njenega čustvovanja.
Vsekakor skrajno napačno pa je na žalost naperjena Matjaževa sicer upravičena jeza zaradi krivice, ki jo je doživel kot žrtev pogoltnega kapitalizma …
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Mariborsko dvorišče se v štirih letnih časih zvrsti na slikarskih podobah Roka Predina. Njegov pogled z višine razkrije prebivalce v sodobni urbani krajini, pri čemer se naslanja na starejšo tradicijo Breuglovih motivov družabnega življenja ali Canalettovih beneških vedut. Mariborčan se z razstavo v Kiblinem razstavišču artKIT prvič predstavlja v svojem mestu, z rastavljenimi deli pa se naslanja na svoje spomine iz otroštva.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Po Cankarju in Reformatorjih v stripu je pri Škrateljcu, zavodu za kulturo, izobraževanje in šport, izšel še strip Pod svobodnim soncem. Eno izmed največjih slovenskih knjig, ki jo je Fran Saleški Finžgar napisal pred več kot 100 leti, sta v stripovsko obliko prelevila Damijan Stepančič in Goran Vojnovič. Strip ni zgolj preslikava literarne klasike, ki je v knjižni obliki prvič izšla leta 1912, od takrat pa imela 40 različnih ponatisov oz. izdaj. Po besedah ilustratorja Damijana Stepančiča gre za avtonomen izdelek, ki se ga lahko bere samostojno, hkrati pa ohranja večino dogajanja in likov iz romana. Preleviti epsko zgodbo v strip, ki deluje v 21. stoletju, je bil torej velik izziv, Stepančič in Vojnović pa sta se ga lotila skoraj na filmski način, pravi avtor priredbe Goran Vojnović. V stripu je veliko prostora namenjenega akciji, bojem in odnosom med liki, bralce pa nagovarja v jeziku, ki je preplet modernega in Finžgarjevega jezika, za njegovo aktualnost pa poskrbi že sama zgodba. Cilji založnika so, da bi Pod svobodnim soncem v prihodnosti zaživel tudi kot gledališka predstava in celo animirani film, januarja pa v Cankarjevem domu načrtujejo tudi razstavo ilustracij.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Na čem je mogoče danes graditi politične spremembe? Ali je lahko jeza njihov sprožilec? Varufakis zavrača jezo kot osrednje gonilo sprememb, saj vodi v fašizem, lahko pa jo preusmerimo v premislek in kolektivno odločanje. Glede upanja pravi, da ga je potrebno ločiti od optimizma. Sam ni optimist, je pa upajoč človek. V pogovoru smo se osredotočili še na politične trende na levici in na njegovo razmišljanje, da smo vstopili v dobo tehnološkega fevdalizma. Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji je prišel v Ljubljano na povabilo festivala Indigo. Sinoči je na njem sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek. Foto: Reuters.
Neveljaven email naslov