Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cikel petih oddaj premierno od 15. do 19. junija.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. Rodil se je 17. junija 1895 v Veržeju. Glasbeno se je izobraževal na mariborskem učiteljišču pri Emeriku Beranu, nekdanjem učencu Leoša Janačka. Med letoma 1922 in 1925 je bil najprej učitelj v Celju, v letih od 1925 do 1927 pa je nadaljeval študij na glasbenem konservatoriju v Pragi pri Vitezslavu Novaku, Karlu Boleslavu Jiraku in Aloisu Habi. Po vrnitvi v Ljubljano je začel poučevati na glasbenem konservatoriju, pozneje na akademiji za glasbo; tam je deloval vse do smrti, 23. maja 1941, ko je imel šele 45 let.
Med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, se je seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje, novimi postopki v neobaročni in neoklasicistični smeri, s tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike. Bil je navdušen zagovornik konstruktivizma in četrtstopenjske glasbe po zgledu Aloisa Habe, prepoznaven skladateljski slog razvil pa je razvil tudi z ekspresionističnimi značilnostmi. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen in opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, zborovske skladbe in samospevi.
Slavko Osterc je bil zelo dejaven tudi kot član odbora Mednarodnega združenja za sodobno glasbo – ISCM – in nekajkrat tudi član žirij za festivalske programe. Pogosto je sodeloval z drugimi ustvarjalci iz nekdanjega jugoslovanskega glasbenega prostora ter s skladatelji in poustvarjalci iz tujine.
Skladatelj tedna: Slavko Osterc od ponedeljka do petka ob 10.05
Cikel petih oddaj premierno od 15. do 19. junija.
Skladatelj Slavko Osterc, eden vodilnih ustvarjalcev slovenske glasbe 1. polovice 20. stoletja, je bil izrazit modernist. Rodil se je 17. junija 1895 v Veržeju. Glasbeno se je izobraževal na mariborskem učiteljišču pri Emeriku Beranu, nekdanjem učencu Leoša Janačka. Med letoma 1922 in 1925 je bil najprej učitelj v Celju, v letih od 1925 do 1927 pa je nadaljeval študij na glasbenem konservatoriju v Pragi pri Vitezslavu Novaku, Karlu Boleslavu Jiraku in Aloisu Habi. Po vrnitvi v Ljubljano je začel poučevati na glasbenem konservatoriju, pozneje na akademiji za glasbo; tam je deloval vse do smrti, 23. maja 1941, ko je imel šele 45 let.
Med študijem v Pragi, ki je bila v začetku 20. stoletja eno izmed središč evropske avantgarde, se je seznanil s sodobnimi pogledi na glasbeno ustvarjanje, novimi postopki v neobaročni in neoklasicistični smeri, s tehnikami atonalnosti in atematičnosti ter z elementi četrttonske tehnike. Bil je navdušen zagovornik konstruktivizma in četrtstopenjske glasbe po zgledu Aloisa Habe, prepoznaven skladateljski slog razvil pa je razvil tudi z ekspresionističnimi značilnostmi. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril zelo obsežen in opus z več kot 170-imi deli različnih zvrsti. Med njimi so številna komorna in simfonična dela, kantate, magnifikat, opere in baletna glasba, klavirske skladbe, zborovske skladbe in samospevi.
Slavko Osterc je bil zelo dejaven tudi kot član odbora Mednarodnega združenja za sodobno glasbo – ISCM – in nekajkrat tudi član žirij za festivalske programe. Pogosto je sodeloval z drugimi ustvarjalci iz nekdanjega jugoslovanskega glasbenega prostora ter s skladatelji in poustvarjalci iz tujine.
Skladatelj tedna: Slavko Osterc od ponedeljka do petka ob 10.05
V oddaji Glasba 20. stoletja bomo poslušali glasbo Hansa Wernerja Henzeja in Luciana Beria. Oba sodita med skladatelje, ki so se upirali zakoreninjenim omejitvam posameznih kompozicijskih usmeritev, in ki so predvsem iskali osebni glasbeni izraz, osvobojen zunanjih pritiskov. V oddaji bomo poslušali Simfonijo št. 4 Hansa Wernerja Henzeja in Ljudske pesmi Luciana Beria.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo nam pošljite do 8. junija 2021
Vsebine Programa Ars
V tokratni oddaji bomo spoznali glasbene estetike treh skladateljev, ki so delovali v polju glasbenega modernizma, vendar pa so do glasbenih idej pristopali povsem različno. Mauricio Kagel je glasbo povezoval z gledališčem, filmom, pogosto pa je prestopal tudi čez meje gledališča absurda. Pierre Boulez je glasbo dojemal kot umetnost pretanjenih zvočnih struktur, podkrepljenih z intelektualno vsebino, György Ligeti pa je deloval kot tenkočutni zvočni umetnik, ki je do glasbenih idejo prihajal prek sluha samega.
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov