Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobitnika nagrade kresnik in Cankarjeve nagrade.
V preteklem tednu sta bili podeljeni dve pomembni literarni nagradi: novoustanovljeno Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj, trideseto Delovo nagrado kresnik pa Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Ob tem so izbrali tudi najboljši roman zadnjega desetletja, to je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.
Veronika Simoniti, avtorica dveh romanov in treh knjig kratke proze, je v svojih delih izoblikovala prepoznaven slog: pripoveduje na videz mirno, v izbranem jeziku; dogajalni ali doživljajski nemir se bolj kaže v notranji napetosti, neredko s tistim, kar ni povedano, z neizrečenim, ki ustvarja poseben ritem. Neizrečenega je precej tudi v romanu Ivana pred morjem, zahteva ga protagonistkino brskanje po babičini skrivnostni preteklosti, ki pa se razkriva le po drobcih. Jezik je pri tem učinkovito orodje.
Petčlanska žirija je v uvodu izpostavila premikanje v prostoru in času, tisto dejansko in v človekovi notranjosti »Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« piše v utemeljitvi in v nadaljevanju še: »Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Žiriji je predsedovala Mimi Podkrižnik.
V ožjem izboru za nagrado kresnik je bil tudi pisatelj Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi. A le dva dni pred tem je prejel letos prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, ki so jo skupaj ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, namenjena pa je avtorjem literarnih zvrsti, v katerih je pisal Ivan Cankar, torej praktično vsem. Roman V Elvisovi sobi je pripoved o odraščanju protagonista iz avtorjeve generacije in o razpadanju nekdanje skupne države, torej o osebnem zorenju in hkrati razkroju neke skupnosti.
In če dodamo še nekaj izsekov iz utemeljitve:
“Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo »večnega sedanjika« avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva. /…/ Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati.”
Dobitnika nagrade kresnik in Cankarjeve nagrade.
V preteklem tednu sta bili podeljeni dve pomembni literarni nagradi: novoustanovljeno Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj, trideseto Delovo nagrado kresnik pa Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Ob tem so izbrali tudi najboljši roman zadnjega desetletja, to je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.
Veronika Simoniti, avtorica dveh romanov in treh knjig kratke proze, je v svojih delih izoblikovala prepoznaven slog: pripoveduje na videz mirno, v izbranem jeziku; dogajalni ali doživljajski nemir se bolj kaže v notranji napetosti, neredko s tistim, kar ni povedano, z neizrečenim, ki ustvarja poseben ritem. Neizrečenega je precej tudi v romanu Ivana pred morjem, zahteva ga protagonistkino brskanje po babičini skrivnostni preteklosti, ki pa se razkriva le po drobcih. Jezik je pri tem učinkovito orodje.
Petčlanska žirija je v uvodu izpostavila premikanje v prostoru in času, tisto dejansko in v človekovi notranjosti »Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« piše v utemeljitvi in v nadaljevanju še: »Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Žiriji je predsedovala Mimi Podkrižnik.
V ožjem izboru za nagrado kresnik je bil tudi pisatelj Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi. A le dva dni pred tem je prejel letos prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, ki so jo skupaj ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, namenjena pa je avtorjem literarnih zvrsti, v katerih je pisal Ivan Cankar, torej praktično vsem. Roman V Elvisovi sobi je pripoved o odraščanju protagonista iz avtorjeve generacije in o razpadanju nekdanje skupne države, torej o osebnem zorenju in hkrati razkroju neke skupnosti.
In če dodamo še nekaj izsekov iz utemeljitve:
“Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo »večnega sedanjika« avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva. /…/ Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati.”
V 88. letu je danes preminila slovenska plesalka in plesna pedagoginja Lojzka Žerdin. Rodila se je v Ljubljani, Študirala pa je pri Mary Wigman v Berlinu in leta 1968 diplomirala iz umetniškega plesa in plesne pedagogike. Svoje znanje je izpopolnjevala v Dresdnu, Moskvi, takratnem Leningradu, na Dunaju in v Gradcu. Kot plesna pedagoginja se je nato zaposlila v ljubljanskem Pionirskem domu in na Srednji glasbeni in baletni šoli, kar dvajset let je nato na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poučevala umetnost giba in s plesno kulturo vplivala na več igralskih generacij. Delovala je v samostojnih nastopih in recitalih, kot koreografinja plesnih skupin na akademiji, v gledaliških predstavah ter pri televizijskih oddajah in na filmu. Kot plesalka sodobnega plesa in koreografinja je ustvarila samostojen slog v plesnem ekspresionizmu.
Vsebine Programa Ars
Razlikovanje med resnico in lažjo je bilo težko v vseh totalitarnih režimih, zdaj pa je še težje zaradi količine informacij in splošne brezbrižnosti. Kako ta nezmožnost razlikovanja oblikuje domači in tuji prostor, je osrednja tema 4. festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki se je začel v četrtek pred tivolsko Švicarijo v Ljubljani. Glasbeni del festivala pa gre spet v smer drznih elektronskih nastopov, postklubske in eksperimentalne elektronske glasbe, ki temelji na iskanju novih zvokov in zaporedij.
Projekt Živih dvorišč v Mariboru je program celoletnega oživljanja mesta Maribor, pri njem pa sodelujejo stanovalci, študenti, dijaki in ustvarjalci iz Društva Hiša! Projekt je tokrat del programa Festivala Lent, ker pa praznujejo letos desetletnico, bodo nekakšna rdeča nit letošnjih dvorišč tudi pogovori o teh mestnih prostorih, ki so pogosto skriti očem in zaznavi.
Neveljaven email naslov