Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobitnika nagrade kresnik in Cankarjeve nagrade.
V preteklem tednu sta bili podeljeni dve pomembni literarni nagradi: novoustanovljeno Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj, trideseto Delovo nagrado kresnik pa Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Ob tem so izbrali tudi najboljši roman zadnjega desetletja, to je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.
Veronika Simoniti, avtorica dveh romanov in treh knjig kratke proze, je v svojih delih izoblikovala prepoznaven slog: pripoveduje na videz mirno, v izbranem jeziku; dogajalni ali doživljajski nemir se bolj kaže v notranji napetosti, neredko s tistim, kar ni povedano, z neizrečenim, ki ustvarja poseben ritem. Neizrečenega je precej tudi v romanu Ivana pred morjem, zahteva ga protagonistkino brskanje po babičini skrivnostni preteklosti, ki pa se razkriva le po drobcih. Jezik je pri tem učinkovito orodje.
Petčlanska žirija je v uvodu izpostavila premikanje v prostoru in času, tisto dejansko in v človekovi notranjosti »Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« piše v utemeljitvi in v nadaljevanju še: »Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Žiriji je predsedovala Mimi Podkrižnik.
V ožjem izboru za nagrado kresnik je bil tudi pisatelj Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi. A le dva dni pred tem je prejel letos prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, ki so jo skupaj ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, namenjena pa je avtorjem literarnih zvrsti, v katerih je pisal Ivan Cankar, torej praktično vsem. Roman V Elvisovi sobi je pripoved o odraščanju protagonista iz avtorjeve generacije in o razpadanju nekdanje skupne države, torej o osebnem zorenju in hkrati razkroju neke skupnosti.
In če dodamo še nekaj izsekov iz utemeljitve:
“Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo »večnega sedanjika« avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva. /…/ Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati.”
Dobitnika nagrade kresnik in Cankarjeve nagrade.
V preteklem tednu sta bili podeljeni dve pomembni literarni nagradi: novoustanovljeno Cankarjevo nagrado je za roman V Elvisovi sobi prejel Sebastijan Pregelj, trideseto Delovo nagrado kresnik pa Veronika Simoniti za roman Ivana pred morjem. Ob tem so izbrali tudi najboljši roman zadnjega desetletja, to je roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.
Veronika Simoniti, avtorica dveh romanov in treh knjig kratke proze, je v svojih delih izoblikovala prepoznaven slog: pripoveduje na videz mirno, v izbranem jeziku; dogajalni ali doživljajski nemir se bolj kaže v notranji napetosti, neredko s tistim, kar ni povedano, z neizrečenim, ki ustvarja poseben ritem. Neizrečenega je precej tudi v romanu Ivana pred morjem, zahteva ga protagonistkino brskanje po babičini skrivnostni preteklosti, ki pa se razkriva le po drobcih. Jezik je pri tem učinkovito orodje.
Petčlanska žirija je v uvodu izpostavila premikanje v prostoru in času, tisto dejansko in v človekovi notranjosti »Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« piše v utemeljitvi in v nadaljevanju še: »Zamolk povzroči nered med spomini, intimnimi in kolektivnimi, ter nič manj med sentimentalnimi reminiscencami na drugo svetovno vojno, že leta pred njo in predvsem desetletja po njej. Niso vsi časi lepi, tudi stari časi niso bili le dobri. V izbornem jeziku Veronike Simoniti je mehko brati o grobem zlu, ki mu včasih ni mogoče ubežati … Pripovedovalkina babica Ivana spozna, kakšno ogledalo je lahko ljudem mirno jezero, doživi ljubezenski nemir reke in hrepeni po plivkajočem Jadranu. Morju se približa, a doseže ga ne; kakor pravi naslov, za zmeraj ostane pred njim. Žiriji je predsedovala Mimi Podkrižnik.
V ožjem izboru za nagrado kresnik je bil tudi pisatelj Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi. A le dva dni pred tem je prejel letos prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, ki so jo skupaj ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, namenjena pa je avtorjem literarnih zvrsti, v katerih je pisal Ivan Cankar, torej praktično vsem. Roman V Elvisovi sobi je pripoved o odraščanju protagonista iz avtorjeve generacije in o razpadanju nekdanje skupne države, torej o osebnem zorenju in hkrati razkroju neke skupnosti.
In če dodamo še nekaj izsekov iz utemeljitve:
“Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo »večnega sedanjika« avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva. /…/ Njegova pisava je artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati.”
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov