Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Dr. Miha Kovač je redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim smo pretresali knjige in teme, ki jih bere v času epidemije. Med njimi so točke preloma, umetna inteligenca, digitalni nadzor in družbene posledice naštetega.
Pisatelj, prevajalec, urednik in profesor Andrej Blatnik spremlja in soustvarja literaturo tudi v dneh koronavirusa. Več o založniškem in univerzitetnem utripu ter ustvarjanju v teh drugačnih dneh, pa tudi o dilemi po koncu epidemije je povedal v kratkem pogovoru.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20:20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija. V filmu Muzej norosti poleg domačinov, nekdanjih oskrbovancev zaposlenih v gradu Cmurek, literatov in drugih, sodelujejo tudi predstavniki stroke, ki opominjajo, da dandanes takih totalnih ustanov ne potrebujemo več. Magda Tušar se je z režiserjem filma Amirjem Muratovićem o vsebini filma že pogovarjala v oddaji Kulturni fokus, v kateri spremljamo tudi zgodbe o tem živečih ljudeh in portretu samega kraja.
Bodo nova, digitalna vrata, skozi katera kultura zdaj vstopa v naše življenje, ostala odprta tudi, ko vse hudo mine? In kako bo to spremenilo svet? Če se gledališče od filma loči prav po živosti izkušnje, pa je oder na zaslonu prav gotovo boljši kot noben oder. In oder lahko postane kar domači kavč. V ljubljanski Drami so 18. marca ob 116. obletnici rojstva našega pesnika Srečka Kosovela začeli novo programsko platformo "Drama od doma". V mesecu slovenske dramatike pa bo nocoj na tretjem programu, programu ARS, ob 22h in pet minut nova radijska igra z naslovom Tih vdih Nejca Gazvode v priredbi Maše Pelko. V njej nastopajo igralci: Jana Zupančič, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc in Vesna Pernarčič. Glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, lektorica je bila Maja Cerar, tonska mojstrica pa Sonja Strenar. Radijski Tih vdih je režiral Alen Jelen, dramaturginja je bila Vilma Štritof.
V nagovoru nadškof Stanislav Zore poziva ljudi, naj še naprej dosledno spoštujejo ukrepe za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Izraža veliko zahvalo vsem, ki v teh dneh požrtvovalno skrbijo in delajo, da družba normalno deluje.
V Mariboru bi moral te dni do 29. marca, potekati 3. Festival sprehodov. Iz znanih razlogov so ga v Društvu Hiša! prestavili za nedoločen čas. Ker pa se zavedajo, da v teh dneh potrebujemo nekaj sprostitve in počitka od vsebin, ki jih zaznamuje novi koronavirus, so sprehode pripravili v virtualni obliki z naslovom Festival sprehodov od doma. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
27. marec je svetovni dan gledališča. V teh čudnih časih ponuja drugačen premislek kot sicer. Kaj nam pomeni, koliko ga pogrešamo? O tem govorita slovenska in mednarodna poslanica. Drugo je napisal pakistanski dramatik Šahid Nadim, slovenska poslanica pa je tokrat pesem Saše Pavček, ki je tudi gostja našega pogovora. Pripravila ga je Tadeja Krečič
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Parlamentarni odbor za kulturo je v petek potrdil novega ministra za kulturo, Vaska Simonitija. Simoniti, ki je bil kulturni minister tudi v prvi Janševi vladi med letoma 2004 in 2008, je napovedal, da se bo posvetil pripravi Nacionalnega programa za kulturo, strateškega dokumenta kulturne politike. Letos mineva tretje leto, odkar slovenska kultura nima programa, ki si ga je tudi prejšnji minister Zoran Poznič postavil med prednostne naloge in novi vladi zapustil osnutek njegovega predloga. Razprava odbora se ni izognila posledicam epidemije koronavirusa, zaradi katere so do nadaljnjega vrata zaprle kulturne ustanove po vsej Sloveniji, medtem pa so številni samozaposleni ostali brez naročil. Več v prispevku.
Da bi zajezili širjenje koronavirusa, so od torka do nadaljnjega prepovedane prireditve v zaprtih prostorih z več kot 100 udeleženci. Inšpekcijska služba Ministrstva za zdravje spremlja razmere na terenu 24 ur na dan in v primeru kršitev izdaja globe. V kulturnih ustanovah in podjetjih se ves teden vrstijo odpovedi napovedanih dogodkov. V svetu založništva in literature odpovedujejo promocijske dejavnosti, odpovedani so dogodki v knjižnicah, medtem ko kinodvorane ter galerije in muzeji ostajajo odprti. Omogočeni so ogledi razstav posameznim obiskovalcem oziroma manjšim skupinam. Kulturne ustanove ob kriznem dogajanju, ki je v zadnjih dnem zajelo kulturno dogajanje pri nas, pričakujejo zajetno finančno škodo.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov