Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Živahni in raznovrstni simfonični plesi iz muzikala Zgodba z zahodne strani Leonarda Bernsteina in oddaljeni zvočni svetovi Mehike, Kanade, Misisipija ...
Prelet ozemlja Združenih držav Amerike bo zaznamovalo kulturno pojmovanje optimizma in pesimizma; skoznju pa bomo poskusili razumeti tudi zanimiv fenomen novoletnih zaobljub. In ker prestop iz starega v novo v prihodnjih urah čaka še dežele v Severni, Srednji in Južni Ameriki, bodo prvo januarski jutranji glasbeni program spletala tudi dela skladateljev iz Kanade, ZDA, Mehike, Brazilije in Argentine.
Oddaljeni zvočni svetovi Brazilije, Gvajane, Bolivije in klasična glasba Kube ...
Albert Ginastera, Astor Piazolla, Claudio Arrau ... ob njih pa glasba oddaljenih zvočnih svetov Grenlandije, Francoske Gvajane, Brazilije ...
In morje … morje … morje … Potovanje iz starega v novo, z umetniško besedo. In glasbo.
Praznovanje novega leta je danes po vsem svetu povezano z glasnimi zvoki, svetlobo in ognjem. 'Novoletni let' nad mirom Atlantika pa je priložnost za razmislek o tem, kakšno vlogo ima in je predvsem nekoč imela v ritualu novega leta – voda.
Štirje časovni pasovi združujejo Afriko in Evropo – dva bogata, vsak zase raznolika svetova, ki ju poleg časa druži (in tudi razdvaja) zgodovina osvajanj, kolonializma, gibanja neuvrščenih, migracijskih valov in tako naprej. Ob tej burni zgodovinski dinamiki bomo odprli vprašanje, kako razumeti različne oblike praznovanja novega leta skozi prizmo kulturnega stika. Glasbo britanskega skladatelja Geralda Finzija in irskega skladatelja Johna Fielda bodo dopolnjevali oddaljeni zvočni svetovi Irske, Portugalske, Maroka, Slonokoščene obale, Malija. Januar se imenuje po rimskem bogu Janusu – bogu z dvema obrazoma, od katerih eden gleda naprej in drugi nazaj. V prvih urah tega meseca bomo zato razmislili tudi o moči kolektivnega spomina in kolektivne pozabe, zaustavili pa se bomo tudi ob običaju pregledov leta, ki jih v prazničnem obdobju pripravljajo posamezniki, ustanove in mediji.
Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo.
Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo.
Iz starega v novo se je skupaj z Irakom, Jemnom in Savdsko Arabijo zavrtela tudi Armenija. Iz njenega ljudskega izročila in bogate tradicije ruske romantične glasbe je črpal tudi skladatelj Aram Hačaturjan. Slišali bomo njegov valček iz orkestralne suite Maškarada, nadaljevali bomo z glasbo velikega ruskega poeta Petra Iljiča Čajkovskega, zaustavili se bomo tudi ob ruskem novem letu, naše potovanje v novo leto okoli sveta pa bodo tokrat bogatili tudi oddaljeni zvočni svetovi Iraka, Jemna, Turčije ...
Pri preletu ozemelj držav nekdanje Sovjetske zveze se bomo vprašali, kako so ideološki aparati velikih ekonomskih paradigem na eni in tehnološki napredek na drugi strani v preteklosti preoblikovali dojemanje in pojmovanje časa. Ob glasbi Aleksandra Porfirjeviča Borodina, Nikolaja Andrejeviča Rimskega Korsakova in Cezarja Antonoviča Cuija pa bomo poslušali tudi oddaljene zvočne svetove Gruzije, Armenije, Azerbajdžana, Irana, Omana ...
V časovnem pasu UTC +4 bodo glasbene podobe Claudea Debussyja dopolnjevali oddaljeni zvočni svetovi Pakistana, Afganistana, Turkmenistana, Uzbekistana; ob širokogrudnih obdarovalskih navadah Srednje Azije pa bomo poleg razmišljanja o tem, zakaj se sploh obdarujemo, si pošiljamo voščilnice in si částimo pijačo, poskušali odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj čutimo obvezo, da podarjeno vrnemo.
V časovnem pasu UTC +5 lahko prisluhnete oddaljenim zvočnim svetovom Kirgizistana, Nepala, Butana, Indije; ob izjemno pestrih prazničnih letnih ciklih v Indiji pa se bomo vprašali o različnih oblikah koledarja in o tem, kako so skupnosti v davni preteklosti koledar vzpostavile in ga uporabljale za usmerjanje in osmišljanje življenja.
Na našem dosedanjem sprehodu po časovnih pasovih smo v novo leto že vstopili s prebivalci pacifiških otoških dežel, Avstralije in azijskega Daljnega vzhoda. Zdaj se čez Indijo, Srednjo Azijo, Bližnji vzhod in sibirska prostranstva počasi približujemo Evropi in Afriki, kjer v novo leto vstopi največ držav hkrati. Z glasbo skladateljev in interpretov, ki prihajajo iz dežel posameznega časovnega pasu, jih bomo v družbi z oddaljenimi zvočnimi svetovi vsakič znova pospremili iz starega v novo. Novoletno potovanje pa bo tudi v nadaljevanju prepleteno z esejskimi razmišljanji o najrazličnejših kulturnih vidikih novoletnega praznovanja. …
V časovnem pasu UTC +7 lahko prisluhnete oddaljenim zvočnim svetovom Tibeta in Kitajske, govorili pa bomo tudi o ognjemetu in novoletni zvočni krajini - ognjemet so namreč iznašli na Kitajskem in prav izdelava pirotehnike je ena najstarejših neprekinjenih obrti oziroma industrij v tej deželi.
Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. V časovnem pasu UTC +8 lahko v oddaji MUsica noster amor prisluhnete koncertu Sinfoniette iz Hongkonga, v družbi oddaljenih zvočnih svetov lahko potujete v Mongolijo, Tajvan, Sibirijo, na Japonsko in Bali; in ker smo s sprehodom po časovnih pasovih prišli do prvih držav t. i. Daljnega vzhoda, kjer bodo konec januarja oziroma v začetku februarja novo leto praznovali še enkrat, bomo govorili tudi o luninem koledarju in lunarnem novem letu.
Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. V časovnem pasu UTC +9 lahko prisluhnete sodobni aboriginski poeziji, operi Voss - priredbi istoimenskega romana avstralskega pisatelja Patricka Whitea in oddaljenim zvočnim svetovom Papuanske Nove Gvineje in Sibirije.
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Neveljaven email naslov