Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Na vrsti je 76. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo obiskali nekaj krajev na južnih obronkih večnega mesta, danes pa se bomo najprej odpravili do bližnjih obalnih mest v Kampaniji, od tam pa bomo odpluli na vulkanski otok Ischia, otok milega podnebja, termalnih vrelcev in številnih starodavnih obrambnih stolpov. V oddaji boste lahko med drugim slišali posnetka madrigalov Philippa de Monteja in Pietra Vincija, ki sta uglasbila besedilo pesnice Vittorie Colonne, na sporedu pa bo še glasba Orlanda di Lassa, Igorja Stravinskega, Williama Waltona, Huga Wolfa in Alessandra Scarlattija.
Na vrsti je 75. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo izpostavili prestižno rimsko glasbeno tekmovanje Prix de Rome in štiri vidnejše italijanske skladatelje, ki so zaznamovali rimsko glasbeno življenje v 20. stoletju. V prvem delu današnje oddaje bomo predstavili še nekaj skladateljev iz naslednje generacije, ki so pustili pečat v drugi polovici 20. stoletja, v drugem delu pa bomo zapustili Rim in obiskali nekaj krajev na južnih obronkih Rima. Na sporedu bo glasba, pod katero so se podpisali Franco Evangelisti, Domenico Guaccero, Michelle Dall’Ongaro, Anton Webern, Ennio Morricone, Luigi Dallapiccola, Muzio Clementi, Franz Liszt, Gioseffo Zamponi in Henry Purcell.
V imenu Estonskega radia bomo slišali zanimivo zvočno mešanico: harmonikarja Tiita Kallusteja in 100-članski Akademski moški zbor Talinske tehniške univerze. Obljubljata nam glasbo zimskega razpoloženja in božičnega duha: natančneje, estonske božične pesmi v obdelavah estonskih že uveljavljenih in rosno mladih skladateljev. Sledil bo posnetek koncerta Bavarskega radia, ki nam bo postregel z “nebeškimi baročnimi darovi” v zvoku ‘kraljice kljunaste flavte’ Dorothee Oberlinger in njenega Ansambla 1700, pa tudi nenavadne kombinacije Dmitrija Sinkovskega, ki v sebi združuje dar violinista in kontratenorista. Darovi pa bodo doneli v znamenju najbolj priljubljenih in virtuoznih Bachovih, Vivaldijevih, Corellijevih in Händlovih koncertov.
74. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere bo razdeljena na dva dela. V prvem bomo izpostavili dva francoska skladatelja, zmagovalca prestižnega rimskega glasbenega tekmovanja Prix de Rome, ki je predstavljalo najvišji cilj domala vsakega francoskega umetnika. Drugi del oddaje bo v znamenju štirih pomembnih italijanskih skladateljev, ki so odločilno zaznamovali rimsko glasbeno življenje v 20. stoletju. Na sporedu bo glasba Hectorja Berlioza, Clauda Debussyja, Ottorina Respighija, Alfreda Caselle, Goffreda Petrassija in Giacinta Scelsija.
Na vrsti je je 73. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo v oddaji osvetlili čas, ki sta ga v Rimu preživela Felix Mendelssohn in Franz Liszt, danes pa bomo spoznali Rim, kot so ga v svojih besedilih doživeli John Keats, Giacomo Leopardi, Nikolaj Gogolj, Hans Christian Andersen in Bjornstjern Bjornson. Slišali bomo odlomke iz njihovih del v uglasbitvah Francesca La Licate, Goffreda Petrassija, Alfreda Šnitkeja in Edvarda Griega, na sporedu pa bo tudi glasba Giovannija Sgambatija.
72. oddajo iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere v celoti namenjamo glasbi Felixa Mendelssohna in Franza Liszta. Osvetlili bomo nekatere dogodke, skladbe in pisma iz časa, ki sta ga skladatelja prebila v večnem mestu, slišali pa boste tudi glasbo Fanny Mendelssohn Hensel.
Vsebine Programa Ars
Iz Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani smo neposredno prenašali slovesno odprtje 33. Slovenskega knjižnega sejma. Na prireditvi, ki jo je povezoval Boštjan Gorenc Pižama, so podelili dve nagradi, najvišjo nagrado s področja založništva – Schwentnerjevo nagrado, prejela jo je Stanka Golob, in posebno nagrado, ki jo je za prispevek k širjenju bralne kulture v Sloveniji prejela Manca Košir. Posebni gostje otvoritve so bili avtorji iz nemško govorečih dežel – držav v fokusu letošnjega sejma: Maja Haderlap, Peter Stamm in Wolf Biermann.
Potem, ko smo prejšnjo soboto izpostavili nekaj baročnih mojstrov, ki so v Večnem mestu pustili trajnejšo sled, si bomo v 70. oddaji iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere pobliže ogledali razvoj rimske opere in drugih glasbeno-scenskih del v 17. in 18. stoletju. Na sporedu bodo odlomki iz del, pod katera so se podpisali Paolo Quagliati, Stefano Landi, Domenico Mazzochi, Michelangelo Rossi, Alessandro Stradella, Alessandro Scarlatti, Georg Friedrich Händel, Nicola Porpora, Nicola Piccinni in Gioachino Rossini.
V nizu oddaj Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre se bomo poklonili Arturju Schnablu. Pianist je bil prvi v zgodovini, ki je v celoti izvajal in v letih od 1932 do 1935 tudi posnel vseh 32 Beethovnovih sonat. Te izvedbe ostajajo temelj in ključ dojemanja Bethovnovega velikega dela, tako imenovane Nove zaveze klavirske literature. Svežina Schnablovega igranja še vedno dehti z nezmanjšano močjo. Njegova najslavnejša učenka, pianistka Lili Kraus, je o njem zapisala: “Tisto za kar se je zavzemal, ob predpostavki, da je študent dosegel določen vpogled, strast in ponižnost, je bilo priklicati bistvo dela, ki je skrito pod lupino. Schnablovo najvišje prepričanje je bilo, da je še tako briljantna izvedba popolnoma brez vrednosti, če ji ni uspelo projicirati umetniške podobe kompozicije”.
V najnovejši, 69. oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere, ki smo jo poimenovali Rimski baročni mojstri, se nahajamo v Rimu. Mestu in njegovi okolici smo že posvetili nekaj oddaj, tokrat pa bomo izpostavili pomembnejše baročne skladatelje, ki so v Večnem mestu pustili trajnejšo sled. Na sporedu bo glasba Girolama Frescobaldija, Stefana Landija, Luigija Rossija, Marc’ Antonia Pasqualinija, Arcangela Corellija, Bernarda Pasquinija, Francesca Gasparinija, Domenica Scarlattija in Georga Friedricha Händla. Zadnji del oddaje bomo posvetili mlademu Wolfgangu Amadeusu Mozartu, ki je obiskal Rim že kot najstnik in tam zložil nekaj nadvse zanimivih skladb.
52. Festival Borštnikovo srečanje je v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije priredil simpozij, na temo (Ne)pretočnost: vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih. V okviru simpozija je potekala tudi okrogla miza, ki jo je Radio Slovenija - program Ars neposredno prenašal. Okroglo mizo v prostorih Alma Mater Europaea Maribor je vodila Alja Lobnik, kot gosti so sodelovali: Marko Bratuš, Maruša Majer, Nina Šorak, Petra Veber in Nenad Jelesijević. Med občinstvom so sedeli tudi Rok Vevar, Tea Rogelj in Maja Šorli, ki so se oglasili z lastnimi premisleki in komentarji. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matej Kristovilč
Zadnja, enainosemdeseta oddaja iz obsežnega ciklusa oddaj o Marii Callas, ki je nastal leta 2008 ob 85. obletnici rojstva te znamenite operne pevke. Avtor oddaj je Renato Horvat.
Osemdeseta oddaja iz obsežnega ciklusa oddaj o Marii Callas, ki je nastal leta 2008 ob 85. obletnici rojstva te znamenite operne pevke. Avtor oddaj je Renato Horvat.
Neveljaven email naslov