Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.
Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.
A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.
Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.
Oddaja bo v znamenju 3. koncerta cikla Carpe Artem, ki ga prireja društvo za komorno glasbo Amadeus. V Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor so nastopili godalci komornega ansambla, sicer člani Simfoničnega orkestra SNG Maribor, z gostujočimi glasbeniki: pianistka Tjaša Šulc Dejanović, violinista Matej Haas in Miladin Batalović, violistka Ana Pravdič in violončelist Nikolaj Sajko. Na koncertu z naslovom Cesarjeva nova oblačila so predstavili Klavirski kvintet v E-duru, op. 15, Ericha Wolfganga Korngolda, edini dokončani stavek Klavirskega kvarteta v a-molu Gustava Mahlerja, Železno brigado Arnolda Schönberga in Cesarski valček Johanna Straussa mlajšega v priredbi Arnolda Schönberga. Oddajo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc.
Pred nami je enainpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. V oddaji z naslovom Provansalski umetniki in Marseille bomo predstavili nekaj velikih imen iz sveta umetnosti, ki so delovali ali prebivali v provansalskih mestih, kot so Paul Cézanne, Darius Milhaud, Arthur Rimbaud in drugi. Slišali boste tudi zanimiv odlomek iz Matvejevićevega Mediteranskega brevirja, v katerem je pisatelj slikovito opisal značilnosti in značaj ljudi te južnofrancoske pokrajine, pa tudi glasbo dveh manj znanih marsejskih skladateljev preteklega časa – Folqueta in Gauthierja iz Marseilla. Na sporedu bo še glasba Dariusa Milhauda, Franza Liszta, Bruna Maderne, Hectorja Berlioza, Benjamina Brittna in Gilberta Amyja.
V petdeseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere bomo najprej predstavili dve uglasbitvi stare francoske pravljice Aucassin in Nicolette, se nato pomudili v gradu Tarascon, kjer je po pripovedi Alphonsa Daudeta domoval neustrašni Tartarin in v drugem delu oddaje obiskali še nekaj znamenitih provansalskih krajev, kot so Arles, Salon-de-Provence in Aix-de-Provence. Na sporedu bo glasba Paula Le Flema, Andréja Grétryja, Jeana Gillesa, Einojuhanija Rautavaare, Cesareja Negrija, Pierra Certona, Clémenta Janequina in Dariusa Milhauda.
Na 2. koncertu komornega cikla Carpe artem so v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor nastopili godalci komornega ansambla, sicer člani Simfoničnega orkestra SNG Maribo: violinist Miladin Batalović, violist Levente Gidro in violončelist Gorazd Strlič. Pridružil se jim je pianist Denys Masliuk iz Ukrajine, ki živi in dela v Kopru. Glasbeniki so na koncertu z naslovom L’art pour l’art / Umetnost za umetost izvedli Preludije in fuge v d-molu, g-molu in F-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta, nastale po zgledu preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha, št. 853, 883 in 882. Sodobna skladba v sporedu je bila Igra štirih – L’art pour l’art za violino, violo, violončelo in klavir Igorja Štuheca iz leta 2004. Drugi del koncerta so posvetili izvedbi Klavirskega tria št. 1 v B-duru, op. 99, D 898, Franza Schuberta. Oddajo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc-
Pred nami je devetinštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo predstavili katare v zahodni Evropi, danes pa bomo obiskali nekaj očarljivih in zgodovinsko pomembnih mest, kot so Narbonne, Béziers, Avignon in Nîmes. V oddaji z naslovom Provansalska mesta in poezija bomo predvajali glasbo Edmonda Audrana, Yvesa Nata, Francisa Poulenca, Johannesa Brahmsa, Jacopa da Bologne, Claudia Monteverdija, Georgesa Bizeta in Francesca Cilee, slišali pa boste tudi nekaj pesemskih odlomkov Georgesa Brassensa, Paula Valéryja, Ludwiga Tiecka in Francesca Petrarce.
Pred nami je oseminštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo predstavili viteško ljubezensko liriko oksitanskih trubadurjev, danes pa bomo raziskali katarstvo – družbeno in versko gibanje, ki se je širilo po Evropi od XI. do XIV. stoletja. Posebej se bomo osredotočili na preganjanje katarov v južni Franciji, ki ga je leta 1208 z napovedjo križarske vojne sprožil papež Inocenc III. Predvajali bomo trubadurske pesmi, ki opevajo vzpon in padec katarov, na koncu oddaje pa boste slišali tudi glasbeni odlomek Jeana-Josepha de Mondonvilla.
Na vrsti je sedeminštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo obiskala dva znamenita glasbena festivala Pabla Casalsa in Jordija Savalla, današnja oddaja pa bo v znamenju trubadurske lirike, ki je od konca XI. do začetka XIII. stoletja cvetela v Oksitaniji, deželi na jugu Francije. Predvajali bomo izbor trubadurskih pesmi Guilhelma de Peitieusa, Raimona de Miravala, Comtesse de Dia, Bernarta de Ventadorna, Girauta de Bornelha in drugih, manj znanih ustvarjalcev viteške ljubezenske lirike, na sporedu pa bo tudi glasba Charlesa Gounoda in Richarda Wagnerja.
Pred nami je šestinštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo zapustili Barcelono in se odpravili proti francoski meji, danes pa se bomo zadržali predvsem v Pradesu in v opatiji Saint-Marie de Fontfroide. V Pradesu je legendarni violončelist Pablo Casals dolga leta vodil odmevni mednarodni festival komorne glasbe, ki so ga leta 1982 preimenoval v Mednarodni Casalsov festival, v opatiji Saint-Marie de Fontfroide pa sta Jordi Savall in Montserrat Figueras ustanovila danes cenjeni festival Glasba in zgodovina v medkulturnem dialogu, posvečen glasbi starejših obdobij. Na sporedu bodo dela Clauda Debussyja, Césarja Francka, Xavierja Benguerela, Johanna Sebastiana Bacha, Ludwiga van Beethovna in Hectorja Berlioza, slišali pa boste tudi glasbo romov iz Perpignana in katalonsko ljudsko z naslovom Ptičje petje.
Na vrsti je petinštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Pretekla oddaja je bila v znamenju operne tradicije Barcelone, tokratno pa posvečamo glasbi skladateljev iz 20. stoletja, ki so v tem katalonskem mestu pustili večji pečat. V Barceloni so med drugim delovali Enrique Granados, Roberto Gerhard, Miguel Llobet, Federico Mompou, Osvaldo Golijov in Mauricio Sotelo, na sporedu pa bo še glasba Arnolda Schönberga, Ernesta Halffterja in Alberta Guinovarta.
Na 9. Festivalu Maribor je 7. septembra 2016 nastopil mednarodno priznani nemško-francoski violončelist Nicolas Altstaedt, ki se posveča izvajanju glasbe različnih obdobij. Skladbe iz obdobja poznega baroka igra tudi na baročni violončelo, izvaja klasičen in romantičen repertoar ter se posveča izvajanju sodobne glasbe za violončelo. Na koncertu v Minoritski cerkvi v Mariboru se je posvetil izvajanju suit za violončelo Johanna Sebastiana Bacha, v spored pa je vključil tudi skladbo Tri kitice na Sacherjevo ime francoskega skladatelja iz 20. in začetka 21. stoletja Henrija Dutilleuxa. Altstaedt je v oddaji, ki jo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc, izvedel štiri suite Johanna Sebastiana Bacha: Prvo suito v G-duru, z oznako Bachovih del 1007, Drugo suito v d-molu, z oznako del 1008, Tretjo suito v C-duru, z oznako del 1009, in Suito za violončelo št. 5 v c-molu, z oznako del 1011, Johanna Sebastiana Bacha.
Pred nami je štiriinštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnjo soboto smo raziskali Barcelono, kjer se bomo zadržali tudi tokrat, ko bo v ospredju operna tradicija te katalonske metropole. Mesto premore nekaj odličnih glasbenih institucij, kot sta Gran teatre del Liceu in Palau de la Música, v Barceloni pa so se med drugimi rodili imenitni operni pevci, kot so Mercedes Capsir, Victoria de Los Angeles, Montserrat Caballé in José Carreras Na sporedu bo glasba, pod katero so se podpisali Gaetano Donizetti, Giuseppe Verdi, Richard Wagner, Josep Anselm Clavé in Christopher Rouse.
Na vrsti je triinštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo raziskali širše območje Katalonije, današnjo oddajo pa v celoti posvečamo Barceloni. Predstavili bomo njena znamenita gledališča, operne hiše in koncertne dvorane ter izpostavili nekaj najpomembnejših glasbenikov, ki so zaznamovali katalonsko prestolnico. Na sporedu bo glasba Antonia Caldare, Domenica Scarlattija, Antonia Solerja, Domeneca Terradellasa, Fernanda Sora, Antonia Martina Y Colla, Francisca Guerrera in Joana Aranésa.
Dvainštirideseto oddajo iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere posvečamo glasbi, ki je skozi stoletja nastajala v Kataloniji; na ulicah Barcelone, v starodavnih sakralnih objektih te prestolnice, samostanih, pa tudi v njeni širši okolici. V oddaji bomo najprej predvajali odlomek speva Congaudeant Catholici – najstarejšega ohranjenega primera triglasne polifonije. Nato bomo slišali nekaj primerov viteške in ljubezenske lirike provansalskih in katalonskih trubadurjev, Ave Mario iz srednjeveškega kodeksa Llibre Vermell, na sporedu pa bodo še dela, ki so jih podpisali Johannes Cornago, Juan de Urrede, Fracesc Valls, Juan Pau Pujol, Luigi Boccherini in drugi…
Na vrsti je enainštirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnjo soboto smo se dlje časa zadržali v Valencii, kjer začenjamo tudi današnjo oddajo. Najprej bomo spoznali skladatelje Enriqueja Granadosa, Luisa de Pabla in Tomása Marca, nato pa se bomo odpravili proti Saguntu, kjer so pred leti obnovili antično gledališče in zdaj prirejajo vrhunske dramske predstave in koncerte. V nadaljevanju oddaje bomo obiskali še starodavni templjarski grad nad Peniscolo, mesteci Tarragona in El Vendrell, kjer je sedež Mednarodnega glasbenega festivala Pabla Casalsa, predstavili pa bomo še Bizetovo Carmen in Lisztovo koncertno turnejo po Španiji.
Štirideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere je v celoti posvečena Valencii in njeni bogati zgodovini. V prvem delu bomo spoznali kastiljskega viteza El Cida Campeadorja, ki je v enajstem stoletju zavzel Valencio in premagal mavrsko vojsko. Osrednji del oddaje bo v znamenju glasbe Richarda Wagnerja, ki je v svojem delu povzel legendo o Parsifalu Wolframa von Eschenbacha, v zadnjem delu pa bomo spoznali nekaj skladateljev, ki so skozi zgodovino zaznamovali to mesto na jugu Španije. Na sporedu bo glasba pod katero so se podpisali Marc-Antoine Charpentier, Jules Massenet, Juan Cabanilles, Richard Wagner, Vincente Martín y Soler, Jose Serrano in Manuel Palau Boix.
Ugledni italijanski muzikolog in skladatelj Carlo de Incontrera v zadnjem času tesno sodeluje s tretjim programom Radia Slovenija. Za program ARS je v zadnjih letih adaptiral dva ciklusa radijskih oddaj – Zlato Donave in Popotovanje po Renu, ki ju je izvorno pripravil za Italijanski radio, na pobudo odgovornega urednika programa ARS Mateja Venierja pa ekskluzivno za Radio Slovenija nastaja izjemno obsežen ciklus oddaj z naslovom Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. V pogovoru bo avtor predstavil genezo zadnjega ciklusa, ki temelji na njegovih zapiskih s popotovanj po deželah Sredozemskega morja. Govori o zgodovini in umetniški atmosferi izjemno raznovrstnih kultur, krajev ter mitoloških in ljudskih izročilih. S Carlom de Incontrero se bo pogovarjal odgovorni urednik tretjega programa Radia Slovenija, programa ARS – Matej Venier. Za prevajanje bo poskrbela Saša Grahovac Fabbri.
V oddaji bomo predstavili glasbo italijanskih skladateljev 16. in 17. stoletja, ki je povezana s slovenskim Primorjem in koprsko stolnico. Poslušali bomo glasbo slepega renesančnega lutnjista Giacoma Gorzanisa, ki je živel v Trstu in muziciral plemičem na Kranjskem, posvetili se bomo frančiškanskemu menihu in organistu koprske stolnice Gabriellu Pulitiju, ki so mu rekli »l’Allegro«, in predstavili nekaj biserov iz bogatega repertoarja duhovne glasbe, ki se je ohranil v stolnem arhivu.
Ars na 32. Slovenskem knjižnem sejmu Operni libreto – blagoslov ali prekletstvo? Pogovor z dirigentom Lorenzom Castrioto in urednikom Dejanom Juravićem Prevajalka: Saša Grahovac Fabbri Zgodovina pozna nekaj zares dobrih libretov, ki poudarjajo glasbeno plat opere in jo izboljšujejo; toda še več je takih, ki bi brez »prave« glasbe že zdavnaj utonili v pozabo. Kako libreto ohranja iluzijo in pravljičnost? Je poglavitna sposobnost pisca ali skladateljeva nadarjenost? Je samo glasba tista, ki ohranja operna dela pri življenju? Odgovore na ta in druga vprašanja bosta iskala dirigent Lorenzo Castriota in urednik Dejan Juravić.
V prvem delu 39. oddaje iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere bomo spoznali skladatelja Frédérica Chopina in slikarja Juana Mirója, ki sta del življenja preživela na Palmi de Mallorca. Nato se bomo odpravili v pristanišče Dénia, od tam v zgodovinsko pomembna kraja Gandio in Xativo, kjer se je začel vzpon dinastije Borgia, naš končni cilj pa je Valencia. Poleg Chopinove glasbe bodo na sporedu še dela Francisa Poulenca, Georgesa Bizeta, Johna Cagea, Pierra Bouleza, Sylvana Bussottija, Josquina Despreza, Francesca Borgie, Luysa Milána in Bartomeuja Carceresa.
Program Ars že 25 let razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Nagrajena dela lahko zdaj prebirate v knjigi Valovi kratkih zgodb, ki je izšla pri LUD-u Literatura, poslušate v interpretaciji igralcev in igralk na 1. in 3. programu Radia Slovenija v oddaji Literarni nokturno, med vožnjo na mestnih in primestnih avtobusih LPP-ja, Saška Rakef in Alen Jelen s sodelavci pa sta jih ob izidu knjige predstavila v Literarnem večeru na 32. Slovenskem knjižnem sejmu. Scenarij: Saška Rakef Perko, režiser: Alen Jelen, glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina, tonski mojster: Nejc Zupančič, igralci: Nejc Cijan Garlatti, Robert Prebil, Lara Janković in Vesna Jevnikar.
Neveljaven email naslov