Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Helena Korošec je doktorica znanosti, kot visokošolska učiteljica je zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Po končanem študiju v okviru nemškega inštituta za zvočno terapijo je pridobila certifikat praktičarka zvočne masaže Peter Hess® in certificirana strokovnjakinja Peter Hess KliK® na področju komunikacije z zvokom za otroke. Metode dela z zvokom in njegove učinke študira v okviru Britanske akademije za terapijo z zvokom oziroma The British Academy for Sound Therapy. Z dr. Heleno Korošec smo se pogovarjali o glasbi in lutki v pedagoškem procesu, pa tudi o delovanju zvočnih posod na človekovo celostno počutje. Potovali smo na Miklavževo goro v Tuhinjski dolini, se spomnili na ljudsko muziciranje in tradicijo pritrkavanja ter razmišljali o povezavi med zvokom gonga in zvenom zvonov. foto:dr. Helena Korošec (osebni arhiv)
Ob 8.02 se nam bo po telefonski zvezi pridružila lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer. Spomnili se bomo Zvezdice Zaspanke in drugih marionet, ki so v mali dvoranici v kotu Levstikovega trga nastopale v lutkovnih predstavah, tudi Žogice Marogice češkega avtorja Jana Malika v režiji Jožeta Pengova, ki je aktualna še danes. »Dedek in babica pripadata odpisani generaciji, kljub temu pa skupaj z otroki odpihneta papirnatega zmaja.« Potovali bomo v preddverje Križank, ko vreme še ni bilo tako turbulentno in je ob toplih večerih izvedbo operne predstave zmotilo le oddaljeno brnenje mopeda znamke Tomos, in razmišljali o prepletu likovne umetnosti in glasbe v umetniškem opusu in življenju. Tudi to sobotno jutro vas vabimo, da skupaj z nami zapojete, zaplešete, obudite spomin in z nami delite zgodbo iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, babic in dedkov. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Na fotografiji: lutkovna oblikovalka in akademska slikarka Agata Freyer (osebni arhiv)
»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene.« (dr. Maja Derlink) Učinki poslušanja glasbe so raznovrstni, glavni mehanizem delovanja pa je prek vzbujenih čustev in s tem povezane aktivacije različnih možganskih omrežij. Fiziološki učinki se kažejo v srčno-žilnih spremembah, spremembi dihanja, izločanju hormonov, v imunskem sistemu in mišični napetosti. Psihološki učinki glasbe so vidni na področju psihomotoričnega, čustvenega, miselnega in socialnega delovanja posameznika. »Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Poslušanje glasbe je nefarmakološka, cenovno dostopna in neinvazivna metoda zdravljenja, njeni začetki segajo do prvih civilizacij. Starejši so danes v tem smislu odrinjeni, saj danes poslušanje glasbe temelji na uporabi tehnologije, ki je starejšim manj dostopna. Po drugi strani poslušanje glasbe posamezno, predvsem pa v skupini omogoča povezovanje med ljudmi, kar je osnova dobrega razvoja in ohranjanja zdravja vsakega posameznika, tudi starostnikov. Program S skritim leskom se oglaša zakopan spomin nastaja v sodelovanju s strokovnimi sodelavci in z mislijo na učinke poslušanja glasbe na psihofizično počutje, pa tudi v želji snovati skupaj in prispevati k vidnosti že obstoječih raziskav s področja vpliva glasbe na psihofizično počutje. Saj – kot je zapisala dr. Isabelle Peretz s kanadske katedre za raziskave nevrokognitivnih funkcij glasbe: »Glasba zmanjšuje stres in tesnobo. Lajša bolečino in v telesu sprošča molekule užitka. To je znanstveno dokazano. Zakaj bi se torej temu odrekali?« Program soustvarjajo: dr. Maja Derlink (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), lutkovna oblikovalka in pedagoginja Agata Freyer, Katarina Habe (Akademija za glasbo, Univerza v Ljubljani), glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, dr. Helena Korošec (Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani), prof. Uroš Kovačič (Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. mag. Špela Loti Knoll (Inštitut Knoll za glasbeno terapijo in supervizijo), režiser, lutkar, pedagog in violončelist Edi Majaron, dr. Rajko Muršič (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. med. spec. Igor M. Ravnik, študentka socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti Veronika Rogelj in sodelavci Radia Slovenija (Mojca Blažej Cirej, Urban Gruden, Darja Hlavka Godina, Alen Jelen, Tina Ogrin, Gregor Pirš, Saška Rakef in drugi).
Neveljaven email naslov