Prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.

Ameriški komik Pete Davidson je na popularno sceno prodrl leta 2014, ko se je pri rosnih 20 letih pridružil ekipi NBC-jeve satirične oddaje Saturday Night Live. A tisti pravi bliskovit vzpon na estradno sceno se mu je v resnici zgodil 4 leta pozneje, ko je v tabloidnih medijih odjeknila novica, da sta s pevsko divo Ariano Grande postala novopečeni par, nato mu je slednja celo posvetila pesem na svojem albumu Sweetener (2018). Če je bil Davidson pred tem zgolj nadarjen komik, je s tem nase povlekel oči večmilijonske oboževalske baze in nenadoma postal tarča paparačev ter zvezdniških govoric.

S tega vidika je potrebno tudi videti nastanek filma Kralj Staten Islanda, v katerem danes 26-letni igralec prvič stopa v glavno vlogo v kakšnem odmevnejšem komercialnem filmu. Vloga Peta Davidsona v tem celovečercu namreč ni tista najetega igralca, ki se prelevi v kožo izmišljenega protagonista, temveč gre za njegov lastni film v vseh pomenih besede. V filmu, v katerem je prevzel tudi vlogo soscenarista in izvršnega producenta, je namreč meja med resničnimi potezami njegovega značaja in fiktivnimi pripovednimi nastavki v veliki meri zabrisana.

Davidson v filmu igra Scotta Carlina, nekoliko izgubljenega mladeniča, ki dneve preživlja ob kajenju marihuane in sanjarjenju o boljši prihodnosti. Davidson se pri tem izkaže kot karizmatičen frontman, pri katerem pa so igralske pomanjkljivosti vendarle še vedno očitne. Njegov lik je neposreden podaljšek Davidsonove lastne predstavitve samega sebe kot mentalno nestabilnega, a dobrodušnega flegmatika, kakršne redno uprizarja na svojih stand up nastopih in predvsem komičnih monologih v oddaji Saturday Night Live. Režiser, scenarist in glavni producent filma Judd Apatow pa je namesto neposredne biografske pripovedi to podlago vendarle ukrojil po nekaterih pogosto uporabljenih nastavkih ameriških neodvisnih filmov, od motiva razpadle družine, osebne krize do socialne stiske delavskega razreda. Kralj Staten Islanda s svojimi impozantnimi  136 minutami trajanja tako vseskozi prehaja od klasičnih potez najstniških komedij do resnejše značajske študije s temačnejšimi socialnimi odtenki. S tem se je Apatow tudi nekoliko oddaljil od neposredne komike njegovih prebojnih filmov 40-letni devičnik (2005) in Napumpana (2007).

Ob vsem tem pa je najbolj zgovorno produkcijsko ozadje filma. Če film po eni strani morda res daje vtis neodvisnega filma, pa gre vseeno za produkcijo studia Universal kot enega največjih medijskih podjetij na svetu. S tega vidika je film težko videti zunaj konteksta eksploatacije Davidsonove zvezdniške znamke, ki je v tem trenutku očitno dovolj zrela za obširnejšo pol-biografsko filmsko predstavitev. Dejstvo, da so dogodki in značajske poteze v njem nastavljeni tako, da jih je hkrati mogoče tako potrditi kot ovreči kot biografske, izvrstno ponazarja logiko zvezdništva v dobi družbenih omrežij, v kateri je kriterij odziva javnosti pomembnejši od njihovega statusa resničnosti. Prav to večinsko osredotočenje na Davidsona kot gonilo filma pa je hkrati tudi ovira do boljšega izdelka, ki je v svojih žanrskih namenih precej neodločen. Kralj Staten Islanda je predvsem prisrčna zgodba o novem življenjskem začetku, ki pa se vendarle pretirano zanaša na velikokrat videne pripovedne izpeljave iz ameriške neodvisne produkcije.