Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V 92. letu starosti se je poslovil italijanski skladatelj Ennio Morricone, ikona filmske glasbe 20. stoletja.
Morricone je v skoraj 6 desetletij trajajoči karieri ustvaril glasbo za približno 400 filmskih del. Zaslovel je sicer z danes ponarodelimi skladbami za špageti vesterne iz 60. let prejšnjega stoletja, sicer pa se žanrsko ni nikoli omejeval in je glasbo pisal za široko paleto filmov. Nasploh je spretno uporabljal najrazličnejše glasbene vire, od ljudskih napevov in zabavnih melodij do klasične in sakralne glasbe ter jih, pogosto z različnimi zvoki in šumi, pretvoril v dramatično zvočno spremljavo filmskega dogajanja.
Sodeloval je s svetovno znanimi režiserji, s Sergijem Leonejem pa je tvoril enega najznamenitejših filmskih dvojcev vseh časov. Bil je prejemnik dolge vrste nagrad, med drugimi tudi dveh oskarjev.
Pisal pa je tudi klasično glasbo, njegov opus poleg filmske glasbe obsega tudi več kot 100 klasičnih del. Kar sicer ne preseneča, saj je glasbo študiral na Akademiji sv. Cecilije v Rimu, bil pa je tudi pomemben član ene prvih avantgardnih improvizacijskih skupin Nova Konsonanca, ki je izvajala dela tedaj sodobnih skladateljev.
Po značaju introvertirani Italijan je kljub bogati karieri raje ostajal v ozadju, glamur mu je bil tuj, zato je glasbo dolgo pisal pod psevdonimom in nagrade mu niso pomenile veliko. »Uspeh lahko prinese zadovoljstvo, vendar mora biti glasba vedno čista in korektna, ne sme postati le sredstvo za doseganje prepoznavnosti,« je med drugim zapisal v svoji knjigi spominov Glasba in še več.
V 92. letu starosti se je poslovil italijanski skladatelj Ennio Morricone, ikona filmske glasbe 20. stoletja.
Morricone je v skoraj 6 desetletij trajajoči karieri ustvaril glasbo za približno 400 filmskih del. Zaslovel je sicer z danes ponarodelimi skladbami za špageti vesterne iz 60. let prejšnjega stoletja, sicer pa se žanrsko ni nikoli omejeval in je glasbo pisal za široko paleto filmov. Nasploh je spretno uporabljal najrazličnejše glasbene vire, od ljudskih napevov in zabavnih melodij do klasične in sakralne glasbe ter jih, pogosto z različnimi zvoki in šumi, pretvoril v dramatično zvočno spremljavo filmskega dogajanja.
Sodeloval je s svetovno znanimi režiserji, s Sergijem Leonejem pa je tvoril enega najznamenitejših filmskih dvojcev vseh časov. Bil je prejemnik dolge vrste nagrad, med drugimi tudi dveh oskarjev.
Pisal pa je tudi klasično glasbo, njegov opus poleg filmske glasbe obsega tudi več kot 100 klasičnih del. Kar sicer ne preseneča, saj je glasbo študiral na Akademiji sv. Cecilije v Rimu, bil pa je tudi pomemben član ene prvih avantgardnih improvizacijskih skupin Nova Konsonanca, ki je izvajala dela tedaj sodobnih skladateljev.
Po značaju introvertirani Italijan je kljub bogati karieri raje ostajal v ozadju, glamur mu je bil tuj, zato je glasbo dolgo pisal pod psevdonimom in nagrade mu niso pomenile veliko. »Uspeh lahko prinese zadovoljstvo, vendar mora biti glasba vedno čista in korektna, ne sme postati le sredstvo za doseganje prepoznavnosti,« je med drugim zapisal v svoji knjigi spominov Glasba in še več.
Vsebine Programa Ars
Na frankfurtskem knjižnem sejmu so konec tedna nastopila nekatera osrednja imena letošnjega virtualnega sejma. Edward Snowden in Slavoj Žižek sta predstavljala svoji novi knjigi, glavna gostja Margaret Atwood pa je nastopila v enournem intervjuju. Zbrali smo nekaj utrinkov iz teh pogovorov.
Neveljaven email naslov