Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov