Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
»Usoda pa je hotela, da sta me v kavarni blizu bikoborske šole opazila soseda iz Ashforda. Takoj po koncu tečaja je v hišo moje gostiteljice vstopil oče. Brez odvečnih razprav sem pospravil svoje stvari v kovčke. Na poti do avta mi je dejal, naj svojih bikoborskih poskusov nikoli ne omenjam materi. Že brez tega ima zaradi mene dovolj sivih las. Držal sem besedo.« - Frederick Forsyth, Izobčenec
»Če vid seže daleč, je uho in poslušanje prostor intime.« O zvočnih razglednicah in o tem, kako se spreminja naš glas in zvočna pokrajina okoli nas. Pa tudi o razvoju radia kot ustvarjalnega medija in o tem, da tako kot svet doživljamo s čutilom za vid, ga lahko doživljamo tudi z drugimi čutili. Oddajo so pripravili: filozof in fotograf Dddr. Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. na fotografiji: Ddr. Evgen Bavčar
O avtentični zvočnosti in Beethovnovi Patetični sonati, ki jo na klavir znamke Bösendorfer izvaja Paul Badura Skoda. O angelih tišine, velikih umetnikih, pokopanih na dunajskem osrednjem pokopališču. O glasbi kot občutku največje radosti in glasbi kot najvišji zvrsti umetnosti. Oddajo so pripravili: trojni doktor, filozof in fotograf Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. Na fotografiji: ddr. Evgen Bavčar
Neveljaven email naslov