Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
V naših kinodvoranah od četrtka vrtijo francosko-belgijski film Zlati časi, po žanru romantično komedijo z zvezdnikoma francoskega filma Fanny Ardant in Danielom Auteuilom. Film ocenjuje Tina Poglajen.
Film je bil vedno povezan z nostalgijo. Veliko cinefilov je pravzaprav nostalgikov; nostalgija je vpisana v samo naravo današnjega digitalnega medija, ki ga preganja njegova zgodovina filmskega traku; še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z eskapizmom: v »zlate čase«, v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.
Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.
Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: »Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku.«
In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metatekstualnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metatekstualnega preučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.
Otvoritveni koncert 34-tih Slovenskih glasbenih dni v izvedbi Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo in Simona Dvoršaka: Koncert v počastitev 80-letnice Akademije za glasbo in 100-letnice Univerze v Ljubljani
Dogodek je nastal v sodelovanju Društva slovenskih pisateljev, Združenja dramskih umetnikov Slovenije in 3. programa Radia Slovenija – programa Ars. Z njim zaznamujemo Svetovni dan poezije in 70. obletnico smrti Otona Župančiča. Pred Prešernovim spomenikom so brali Iva Babić, Ervin Fritz, Katja Gorečan, Stanka Hrastelj, Jure Jakob, Aljaž Koprivnikar, Miha Maurič, Nina Valič, Iztok Osojnik, Nežka Struc, Jure Vuga in drugi. Dogodek sta povezovala Tibor Hrs Pandur in Anja Novak.
V oddaji Medenina in patina bomo tokrat predstavili zgoščenko Luka z (z)godbo, ki sta jo lani posnela in izdala evfonist Luka Einfalt in Godba Domžale pod vodstvom dirigenta Damjana Tomažina. Slišali boste krajši pogovor z Einfaltom, ki je predstavil svoje glasbilo, njegovo uporabnost, vsebinski koncept nove plošče in nekaj skladb z nje.
Posebna oddaja - ponseli smo jo kot Literarni večer - je namenjena poeziji Franceta Prešerna. Slišali boste njegovih sedem gazel; Prešeren jih je napisal v drugi polovici leta 1832 in jih naslednje leto objavil v posebni prilogi časopisa Illyrisches Blatt. V gazelah je pesnik povezal ljubezensko in pesniško temo. Pesmi sta leta 1989 interpretirala dramska igralca Silva Čušin in Boris Juh. Glasbo je izbral Pavel Mihelčič, režiser je bil Gregor Tozon.
Pred prenosom 2. koncerta cikla Sozvočje svetov poslušajte pogovor urednice in novinarke Neve Zajc z dr. Mojco Marjano Kovač z Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Pirana, ki bo predstavila značilnosti in znamenitosti Tartinijevega trga v Piranu, tudi spomenik skladatelja Giuseppeja Tartinija. Glasbena urednica Tjaša Krajnc pa je pred mikrofon povabila violinista Črtomirja Šiškoviča, ki bo na 2. koncertu Sozvočje svetov s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije izvedel violinska koncerta Angela Morigija in Johanna Gottlieba Naumanna.
Gosta oddaje sta nekdanja dolgoletna urednika za komorno glasbo Leon Engelman in dr. Franc Križnar.
Ob jubileju, 90-letnici Radia Slovenija, smo v studio programa Ars povabili legendarnega slovenskega glasbenika, Mojmirja Sepeta. O njegovih začetkih, prvih uspehih, povezavi z radijem, kot tudi o današnji glasbeni sceni in še čem, se je z njim pogovarjal urednik za jazz Hugo Šekoranja.
Devetdeseto obletnico Radia Slovenija bomo obeležili s slavnostnim koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Slovenski filharmoniji in na Prvem ter Tretjem programu našega radia, devetdesetletnika. Ob glasbi iz opusov slovenskih skladateljev in izletov v radijsko preteklost nas čaka še nekaj radiofonskih daril in pravljičnih presenečenj.
Neveljaven email naslov