Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo.

Združene države Amerike so država z najslabšo pandemično statistiko na svetu. Število okužb je preseglo 5,2 milijona, število smrti zaradi diagnoze covid-19 165 tisoč. Pandemija je različne dele ZDA prizadela na različne načine. Javno življenje je v dobršni meri še zmeraj ohromljeno in medtem, ko se Američani pripravljajo na volitve, tehtajo, do katere mere naj odprejo gospodarstvo, ali naj pošljejo otroke v šolo, le ožji krogi glasno razmišljajo, kako je pohod novega koronavirusa vplival na kulturno-umetniško sceno v ZDA. Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo. Obenem pa v nasprotju z Evropo glede kulture v ZDA ni družbenega dogovora in država v to sfero ne posega tako odločilno, kot pri nas.

Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi.

Združene države Amerike so, tudi kar zadeva kulturo, zgodba zase. Pa vendar, paradoksalno, prav pandemija kaže, kako pomemben je (lahko) družbeni dogovor tudi na tej strani Atlantika. Govoriti v isti sapi o New Yorku, Washingtonu, Los Angelesu, Chicagu, Dallasu, Denverju, Jacksonu in Tallahaseeju na primer ni prav zelo plodovito početje. A nekaj skupnih potez, ki jih pandemija pušča na obrazu ameriške kulture, je mogoče videti brez posebnega napora. Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi. Kdor se je lahko, se je v teh časih znebil zunanjih sodelavcev. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav pomeni v ZDA široko razumljeno področje kulture, umetnosti in zabave, je zgovoren primer New Yorka. Po podatkih županstva področje filma, televizije, glasbe, oglaševanja, založništva in digitalnih vsebin samo v mestu New York ustvari 305 tisoč delovnih mest in 104 milijarde dolarjev dobička letno. Zgolj Broadway v tem pogledu prispeva skoraj 97 tisoč delovnih mest in skoraj 15 milijarde dolarjev. V enem letu. Zaprtje gledaliških, opernih, plesnih, koncertnih in drugih dvoran, popolnoma enako kot opustele ulice ter zaprti prostori newyorških galerij in muzejev učinkuje kot šok. Ustanova Smithsonian v Washingtonu, ki z devetnajstimi muzeji, enaindvajsetimi knjižnicami, številnimi raziskovalnimi središči in živalskim vrtom predstavlja največji tovrstni kompleks na svetu, je leta 2019 preštela 23,3 milijona obiskovalcev. Delna ustavitev in preusmeritev dela takšne ustanove in selitev Kennedyjevega centra, osrednjega prizorišča uprizoritvenih umetnosti v ameriškem glavnem mestu, v virtualno razsežnost, pomeni seveda popolno ohromitev kulturnega življenja. Osem muzejev, živalski vrt in arboretum so deloma sicer odprli svoja vrata, a vsaj kar zadeva muzeje, le-ti sprejemajo omejeno število obiskovalcev, ki si morajo vstopnice rezervirati vnaprej po spletu.

Raziskava Američani za umetnost (American for the Arts), ki je zajela vzorec 11 tisoč umetnikov, je pokazala, da je 62 odstotkov vprašanih zaradi pandemije izgubilo zaposlitev, 94. odstotkom se je občutno zmanjšal dohodek.

Nekateri so svojo dejavnost skušali prilagoditi novim razmeram. Predstave potekajo pred kamerami iz dnevnih sob umetnikov, ateljejev, performansi nimajo živega občinstva, pogovori, predstavitve knjig so virtualni, nekateri muzeji in galerije so odprli svoje zbirke na spletu. Pandemija v ZDA namreč ne odnaša le sanj in eksistence posameznikov, ampak tudi ustanov. Kritik in Pulitzerjev nagrajenec Jerry Saltz opozarja, da številne ustanove preprosto nimajo dovolj sredstev, da bi lahko prebrodile daljše obdobje v latentnem stanju. Ugledne umetniške šole, kot je San Francisco Art Institute s 150-letno tradicijo, jeseni ne bodo vpisovale novih študentov. Kultura in umetnost v tem okolju ne nosita odločujočega pečata nacionalne samobitnosti, da bi v to zgodbo opazno vstopala država. Konec koncev, ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Kar v Evropi razumemo kot področje ministrstva za kulturo, si v ZDA deli množica institucij, od nacionalnih ustanov za umetnost in humanistiko do oddelkov za umetniške programe na ministrstvih za zunanje zadeve in izobraževanje. Zvezna vlada recimo financira Ustanovo Smithsonian, Nacionalno umetniško galerijo in Ameriški spominski muzej holokavsta. Mesta in zvezne države so v sklopu pomoči zaradi pandemije tudi kulturnim institucijam ponudili ugodna posojila, čeprav praksa teh mesecev kaže na izrazito pomanjkanje preglednosti pri dodeljevanju pomoči.  Ponekod pomagajo tudi z nepovratnimi sredstvi. Tako je recimo ponovno zaživel program ulične umetnosti v Washingtonu po tem, ko ga je mesto prav zaradi pandemične krize zamrznilo, a nato našlo sredstva, ker je konec junija želelo tudi vizualno poudariti pomen sprejemanja zakona o Zveznem okrožju Kolumbija kot o 51. zvezni državi ZDA v predstavniškem domu kongresa. Razlog za podporo uličnim muralistom je bil torej političen.

Ampak v ameriški naravi je, da ljudje, ki jih je usoda podrla na tla, vstanejo, otresejo prah in gredo naprej. Tudi Jerry Saltz v svojem razmišljanju ostaja optimist. Priznava, da bo življenje po pandemiji zelo drugačno, a se ob ugotovitvi, da smo priče zadnjim dnem umetniškega sveta, kot ga poznamo, takoj vpraša, ali nismo morda že priče prvim dnevom novega, še neznanega sveta umetnosti. Tržišče in podporniki bodo znova oblikovali priložnosti, če ne, pa bodo razsežnosti prostora in ponudbe zakrili »krivico« in škodo. Razkošje, ki si ga je drugje težko privoščiti, in sistem, ki glede dosežkov vzbuja zavist, a v katerem je preveč stvari prepuščenih naključju in zasebnim vzgibom, da bi ga bilo v drugih okoljih dobro posnemati.