Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Amerika in pandemija

11.08.2020


Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo.

Združene države Amerike so država z najslabšo pandemično statistiko na svetu. Število okužb je preseglo 5,2 milijona, število smrti zaradi diagnoze covid-19 165 tisoč. Pandemija je različne dele ZDA prizadela na različne načine. Javno življenje je v dobršni meri še zmeraj ohromljeno in medtem, ko se Američani pripravljajo na volitve, tehtajo, do katere mere naj odprejo gospodarstvo, ali naj pošljejo otroke v šolo, le ožji krogi glasno razmišljajo, kako je pohod novega koronavirusa vplival na kulturno-umetniško sceno v ZDA. Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo. Obenem pa v nasprotju z Evropo glede kulture v ZDA ni družbenega dogovora in država v to sfero ne posega tako odločilno, kot pri nas.

Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi.

Združene države Amerike so, tudi kar zadeva kulturo, zgodba zase. Pa vendar, paradoksalno, prav pandemija kaže, kako pomemben je (lahko) družbeni dogovor tudi na tej strani Atlantika. Govoriti v isti sapi o New Yorku, Washingtonu, Los Angelesu, Chicagu, Dallasu, Denverju, Jacksonu in Tallahaseeju na primer ni prav zelo plodovito početje. A nekaj skupnih potez, ki jih pandemija pušča na obrazu ameriške kulture, je mogoče videti brez posebnega napora. Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi. Kdor se je lahko, se je v teh časih znebil zunanjih sodelavcev. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav pomeni v ZDA široko razumljeno področje kulture, umetnosti in zabave, je zgovoren primer New Yorka. Po podatkih županstva področje filma, televizije, glasbe, oglaševanja, založništva in digitalnih vsebin samo v mestu New York ustvari 305 tisoč delovnih mest in 104 milijarde dolarjev dobička letno. Zgolj Broadway v tem pogledu prispeva skoraj 97 tisoč delovnih mest in skoraj 15 milijarde dolarjev. V enem letu. Zaprtje gledaliških, opernih, plesnih, koncertnih in drugih dvoran, popolnoma enako kot opustele ulice ter zaprti prostori newyorških galerij in muzejev učinkuje kot šok. Ustanova Smithsonian v Washingtonu, ki z devetnajstimi muzeji, enaindvajsetimi knjižnicami, številnimi raziskovalnimi središči in živalskim vrtom predstavlja največji tovrstni kompleks na svetu, je leta 2019 preštela 23,3 milijona obiskovalcev. Delna ustavitev in preusmeritev dela takšne ustanove in selitev Kennedyjevega centra, osrednjega prizorišča uprizoritvenih umetnosti v ameriškem glavnem mestu, v virtualno razsežnost, pomeni seveda popolno ohromitev kulturnega življenja. Osem muzejev, živalski vrt in arboretum so deloma sicer odprli svoja vrata, a vsaj kar zadeva muzeje, le-ti sprejemajo omejeno število obiskovalcev, ki si morajo vstopnice rezervirati vnaprej po spletu.

Raziskava Američani za umetnost (American for the Arts), ki je zajela vzorec 11 tisoč umetnikov, je pokazala, da je 62 odstotkov vprašanih zaradi pandemije izgubilo zaposlitev, 94. odstotkom se je občutno zmanjšal dohodek.

Nekateri so svojo dejavnost skušali prilagoditi novim razmeram. Predstave potekajo pred kamerami iz dnevnih sob umetnikov, ateljejev, performansi nimajo živega občinstva, pogovori, predstavitve knjig so virtualni, nekateri muzeji in galerije so odprli svoje zbirke na spletu. Pandemija v ZDA namreč ne odnaša le sanj in eksistence posameznikov, ampak tudi ustanov. Kritik in Pulitzerjev nagrajenec Jerry Saltz opozarja, da številne ustanove preprosto nimajo dovolj sredstev, da bi lahko prebrodile daljše obdobje v latentnem stanju. Ugledne umetniške šole, kot je San Francisco Art Institute s 150-letno tradicijo, jeseni ne bodo vpisovale novih študentov. Kultura in umetnost v tem okolju ne nosita odločujočega pečata nacionalne samobitnosti, da bi v to zgodbo opazno vstopala država. Konec koncev, ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Kar v Evropi razumemo kot področje ministrstva za kulturo, si v ZDA deli množica institucij, od nacionalnih ustanov za umetnost in humanistiko do oddelkov za umetniške programe na ministrstvih za zunanje zadeve in izobraževanje. Zvezna vlada recimo financira Ustanovo Smithsonian, Nacionalno umetniško galerijo in Ameriški spominski muzej holokavsta. Mesta in zvezne države so v sklopu pomoči zaradi pandemije tudi kulturnim institucijam ponudili ugodna posojila, čeprav praksa teh mesecev kaže na izrazito pomanjkanje preglednosti pri dodeljevanju pomoči.  Ponekod pomagajo tudi z nepovratnimi sredstvi. Tako je recimo ponovno zaživel program ulične umetnosti v Washingtonu po tem, ko ga je mesto prav zaradi pandemične krize zamrznilo, a nato našlo sredstva, ker je konec junija želelo tudi vizualno poudariti pomen sprejemanja zakona o Zveznem okrožju Kolumbija kot o 51. zvezni državi ZDA v predstavniškem domu kongresa. Razlog za podporo uličnim muralistom je bil torej političen.

Ampak v ameriški naravi je, da ljudje, ki jih je usoda podrla na tla, vstanejo, otresejo prah in gredo naprej. Tudi Jerry Saltz v svojem razmišljanju ostaja optimist. Priznava, da bo življenje po pandemiji zelo drugačno, a se ob ugotovitvi, da smo priče zadnjim dnem umetniškega sveta, kot ga poznamo, takoj vpraša, ali nismo morda že priče prvim dnevom novega, še neznanega sveta umetnosti. Tržišče in podporniki bodo znova oblikovali priložnosti, če ne, pa bodo razsežnosti prostora in ponudbe zakrili »krivico« in škodo. Razkošje, ki si ga je drugje težko privoščiti, in sistem, ki glede dosežkov vzbuja zavist, a v katerem je preveč stvari prepuščenih naključju in zasebnim vzgibom, da bi ga bilo v drugih okoljih dobro posnemati.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Amerika in pandemija

11.08.2020


Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo.

Združene države Amerike so država z najslabšo pandemično statistiko na svetu. Število okužb je preseglo 5,2 milijona, število smrti zaradi diagnoze covid-19 165 tisoč. Pandemija je različne dele ZDA prizadela na različne načine. Javno življenje je v dobršni meri še zmeraj ohromljeno in medtem, ko se Američani pripravljajo na volitve, tehtajo, do katere mere naj odprejo gospodarstvo, ali naj pošljejo otroke v šolo, le ožji krogi glasno razmišljajo, kako je pohod novega koronavirusa vplival na kulturno-umetniško sceno v ZDA. Podobno kot zdravje, je kultura v Ameriki dobrina, ki si jo ljudje privoščijo v skladu s svojo kupno močjo. Obenem pa v nasprotju z Evropo glede kulture v ZDA ni družbenega dogovora in država v to sfero ne posega tako odločilno, kot pri nas.

Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi.

Združene države Amerike so, tudi kar zadeva kulturo, zgodba zase. Pa vendar, paradoksalno, prav pandemija kaže, kako pomemben je (lahko) družbeni dogovor tudi na tej strani Atlantika. Govoriti v isti sapi o New Yorku, Washingtonu, Los Angelesu, Chicagu, Dallasu, Denverju, Jacksonu in Tallahaseeju na primer ni prav zelo plodovito početje. A nekaj skupnih potez, ki jih pandemija pušča na obrazu ameriške kulture, je mogoče videti brez posebnega napora. Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na deset tisoče ljudi. Kdor se je lahko, se je v teh časih znebil zunanjih sodelavcev. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav pomeni v ZDA široko razumljeno področje kulture, umetnosti in zabave, je zgovoren primer New Yorka. Po podatkih županstva področje filma, televizije, glasbe, oglaševanja, založništva in digitalnih vsebin samo v mestu New York ustvari 305 tisoč delovnih mest in 104 milijarde dolarjev dobička letno. Zgolj Broadway v tem pogledu prispeva skoraj 97 tisoč delovnih mest in skoraj 15 milijarde dolarjev. V enem letu. Zaprtje gledaliških, opernih, plesnih, koncertnih in drugih dvoran, popolnoma enako kot opustele ulice ter zaprti prostori newyorških galerij in muzejev učinkuje kot šok. Ustanova Smithsonian v Washingtonu, ki z devetnajstimi muzeji, enaindvajsetimi knjižnicami, številnimi raziskovalnimi središči in živalskim vrtom predstavlja največji tovrstni kompleks na svetu, je leta 2019 preštela 23,3 milijona obiskovalcev. Delna ustavitev in preusmeritev dela takšne ustanove in selitev Kennedyjevega centra, osrednjega prizorišča uprizoritvenih umetnosti v ameriškem glavnem mestu, v virtualno razsežnost, pomeni seveda popolno ohromitev kulturnega življenja. Osem muzejev, živalski vrt in arboretum so deloma sicer odprli svoja vrata, a vsaj kar zadeva muzeje, le-ti sprejemajo omejeno število obiskovalcev, ki si morajo vstopnice rezervirati vnaprej po spletu.

Raziskava Američani za umetnost (American for the Arts), ki je zajela vzorec 11 tisoč umetnikov, je pokazala, da je 62 odstotkov vprašanih zaradi pandemije izgubilo zaposlitev, 94. odstotkom se je občutno zmanjšal dohodek.

Nekateri so svojo dejavnost skušali prilagoditi novim razmeram. Predstave potekajo pred kamerami iz dnevnih sob umetnikov, ateljejev, performansi nimajo živega občinstva, pogovori, predstavitve knjig so virtualni, nekateri muzeji in galerije so odprli svoje zbirke na spletu. Pandemija v ZDA namreč ne odnaša le sanj in eksistence posameznikov, ampak tudi ustanov. Kritik in Pulitzerjev nagrajenec Jerry Saltz opozarja, da številne ustanove preprosto nimajo dovolj sredstev, da bi lahko prebrodile daljše obdobje v latentnem stanju. Ugledne umetniške šole, kot je San Francisco Art Institute s 150-letno tradicijo, jeseni ne bodo vpisovale novih študentov. Kultura in umetnost v tem okolju ne nosita odločujočega pečata nacionalne samobitnosti, da bi v to zgodbo opazno vstopala država. Konec koncev, ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Kar v Evropi razumemo kot področje ministrstva za kulturo, si v ZDA deli množica institucij, od nacionalnih ustanov za umetnost in humanistiko do oddelkov za umetniške programe na ministrstvih za zunanje zadeve in izobraževanje. Zvezna vlada recimo financira Ustanovo Smithsonian, Nacionalno umetniško galerijo in Ameriški spominski muzej holokavsta. Mesta in zvezne države so v sklopu pomoči zaradi pandemije tudi kulturnim institucijam ponudili ugodna posojila, čeprav praksa teh mesecev kaže na izrazito pomanjkanje preglednosti pri dodeljevanju pomoči.  Ponekod pomagajo tudi z nepovratnimi sredstvi. Tako je recimo ponovno zaživel program ulične umetnosti v Washingtonu po tem, ko ga je mesto prav zaradi pandemične krize zamrznilo, a nato našlo sredstva, ker je konec junija želelo tudi vizualno poudariti pomen sprejemanja zakona o Zveznem okrožju Kolumbija kot o 51. zvezni državi ZDA v predstavniškem domu kongresa. Razlog za podporo uličnim muralistom je bil torej političen.

Ampak v ameriški naravi je, da ljudje, ki jih je usoda podrla na tla, vstanejo, otresejo prah in gredo naprej. Tudi Jerry Saltz v svojem razmišljanju ostaja optimist. Priznava, da bo življenje po pandemiji zelo drugačno, a se ob ugotovitvi, da smo priče zadnjim dnem umetniškega sveta, kot ga poznamo, takoj vpraša, ali nismo morda že priče prvim dnevom novega, še neznanega sveta umetnosti. Tržišče in podporniki bodo znova oblikovali priložnosti, če ne, pa bodo razsežnosti prostora in ponudbe zakrili »krivico« in škodo. Razkošje, ki si ga je drugje težko privoščiti, in sistem, ki glede dosežkov vzbuja zavist, a v katerem je preveč stvari prepuščenih naključju in zasebnim vzgibom, da bi ga bilo v drugih okoljih dobro posnemati.


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov