V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.

Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.

Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:

»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«

Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.

»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«

Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.

»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«

Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?

»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«

In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?

»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«