Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.
Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.
Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:
»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«
Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.
»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«
Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.
»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«
Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?
»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«
In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?
»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«
V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.
Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.
Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:
»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«
Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.
»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«
Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.
»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«
Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?
»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«
In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?
»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«
Naslovi treh nagrajenih zgodb natečaja so že nekaj časa znani, na slovesnem dogodku v Studiu 26 Radia Slovenija pa bomo razkrili še avtorje besedil. Dogodek bo pospremila glasba v interpretaciji Klemna Golnerja, zmagovalno zgodbo pa bomo slišali v interpretaciji Branka Jordana, Tadeja Piška in Line Akif. Letošnja strokovna žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten (predsednica), Tatjana Jamnik in Gašper Troha je izbirala med 734 zgodbami, kar je najvišje število v zgodovini natečaja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Minila so tri desetletja, odkar je Babica šla na jug. Vinci Vogue Anžlovar je medtem posnel več filmov in pri vseh šel z glavo skozi zid: zanje je zbiral sredstva v tujini, vmes pa se boril notranjimi demoni in opravljal raznolike službe. Njegova zadnja zaposlitev, preden je znova poprijel za režijsko taktirko, je bila vožnja taksija. Avgusta je padla prva klapa njegovega novega celovečerca Dedek gre na jug. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom, gre ekipa znova z glavo skozi zid: kljub zamrznitvi javnega sofinanciranja s strani Filmskega centra oziroma kulturnega ministrstva, je filmska ekipa že imela deset snemalnih dni; producent Branislav Srdić pa je, da bi se snemanje vendarle začelo, celo dvignil kredit in zanj zastavil svojo hišo, garažo in kolo. Vinci Vogue Anžlovar pojasnjuje, kako je film Dedek gre na jug povezan z Babico.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v pogovoru s Teso Drev Juh govori o trenutni finančni situaciji, v kateri se je znašel slovenski film (in z njim njegovi ustvarjalci).
Prejšnjo soboto se je zaključil 77. Beneški filmski festival – na dogodku, na katerem ni bilo velikih ameriških produkcij kot je bilo v navadi v zadnjih letih, je vseeno zmagal ameriški film, in sicer intimna družbenokritična drama Nomadland (Dežela nomadov) režiserke Chloe Zhao, v kateri glavno vlogo odigra Frances McDormand. Več o letošnji Mostri v komentarju Ingrid Kovač Brus
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
V komediji Vojna z dedkom vlogo dedka igra Robert De Niro. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.
Sinoči je celjsko gledališče otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, Lutza Hübnerja z naslovom Marjetka, stran 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof.
V Mariboru so se začeli »Dnevi zaganjanja EKO 8«, tridnevno dogajanje, s katerim mariborska umetnostna galerija opominja na Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki ga bo po 15 letih premora znova organizirala v Mariboru. Zaradi nevarnosti virusne okužbe so večmesečno dogajanje prestavili na prihodnjo pomlad. Brigita Mohorič.
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Celoten pogovor z državno sekretarko Tino Bregant, ki je doktorirala iz nevropediatrije, lahko poslušate v oddaji Jezikovni pogovori. Vir fotografije: Pixabay
Neveljaven email naslov