Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob državnem prazniku izpostavljamo nekaj avtorjev, posebej povezanih s Prekmurjem.
V Literarnem programu bomo ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni pozornost namenili trem opaznim slovenskim pisateljem, ki so življenjsko in ustvarjalno povezani s Prekmurjem: Dušanu Šarotarju, Vladimirju P. Štefanecu in Štefanu Kardošu. Opozorili bomo na ustvarjanje angleškega pesnika Teda Hughesa, ki se je rodil pred 90. leti. Ob smrti pomembnega hrvaškega pesnika, esejista in prevajalca, akademika Tonka Maroevića bomo ponovili Literarni nokturno, za katerega je drugi mojster besede Boris A. Novak lani prevedel nekaj njegovih sonetov.
Mineva 101 leto, odkar so se prekmurski Slovenci po prvi svetovni vojni združili z matičnim narodom. Lani smo okroglo obletnico zaznamovali zelo slovesno, tudi letos pa bomo ob državnem prazniku izpostavili nekaj avtorjev, posebej povezanih s Prekmurjem.
Prekmurski pisatelj Dušan Šarotar pravi, da ves čas piše eno knjigo in da so vse njegove knjige, četudi zvrstno različne, ena sama pesem. Kot Šarotar razkriva v svoji avtopoetični meditaciji z naslovom Ne morje ne zemlja, je ta pesem (ali pa vsaka posamezna avtorjeva knjiga) tudi svojevrsten, nujno okrnjen in nedokončan spomin ter opis poti po njegovih notranjih ali stvarnih pokrajinah. Neizbrisen pečat mu dajejo panonske ravnice, njihovi ljudje in njihova nemalokrat tragična zgodovina. V oddaji Spomini, pisma in potopisi bo Šarotarjevo besedilo interpretiral Matej Puc.
Literarni portret bo namenjen pisatelju Štefanu Kardošu. Doslej je napisal pet romanov in se z vsemi uvrstil v ožji izbor za nagrado kresnik, za roman Rizling polka pa jo je tudi dobil. V njegovih delih na različne načine živijo ljudje iz Prekmurja - večinoma naši sodobniki, segel pa je tudi generacijo ali dve v preteklost. Literarni portret je leta 2012 pripravil Marko Golja.
Da zgodovina ni ne črno-bela ne preprosta, razkriva tudi roman Republika jutranje rose pisatelja in likovnega kritika Vladimirja P. Štefaneca – odlomek bomo predvajali v Literarnemu nokturnu v ponedeljek, 17.8.. V leta 2006 objavljeni knjigi predstavlja prepišno naravo zgodovine, kot so jo doživeli prekmurski rojaki po prvi svetovni vojni. Odlomek bo interpretiral dramski igralec Lotos Vincenc Šparovec.
Pred 90 leti se je rodil Ted Hughes, eden najpomembnejših angleških pesnikov 20. stoletja. Na sprejem njegove poezije je opazno vplivalo dejstvo, da je bil poročen s pomembno ameriško pesnico Sylvio Plath, ki si je, potem ko sta se razšla, vzela življenje; nekateri kritiki in občudovalci Plathove prav njemu pripisujejo krivdo za njeno prezgodnjo in tragično smrt. Hughesovo zadnje pesniško delo Pisma za rojstni dan je izšlo v letu njegove smrti 1998 in je tematsko vezano na njegov odnos s Sylvio Plath. Literarni večer o Tedu Hughesu in njegovi zadnji zbirki je leta 2000 pripravila Barbara Zorman.
Z Literarnim nokturnom pa se bomo v četrtek, 20.8. poklonili nedavno preminulemu hrvaškemu pesniku, esejistu in prevajalcu Tonku Maroeviću. Rodil se je leta 1941 v Splitu, tam je obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Zagrebu iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, leta 1974 je tam tudi doktoriral. Najprej je bil asistent na katedri za zgodovino umetnosti srednjega veka, od 1970 do 2011, ko se je upokojil kot znanstveni svetnik, je deloval na Inštitutu za umetnostno zgodovino v Zagrebu. Bil je član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti in od leta 2011 dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, podpredsednik Matice hrvatske in njen urednik za literaturo. Prejel je vrsto nagrad za pesništvo, kritiko in italijanistiko na Hrvaškem in v tujini.
Veliko je prevajal, največ iz italijanščine in iz francoščine, španščine in katalonščine. Pomembno je bil povezan tudi s slovensko kulturo, predvsem na likovnem in literarnem področju, ki ju je odlično poznal. V Literarnem nokturnu boste slišali sonete Tonka Maroevića, ki jih je prepesnil Boris A. Novak. Oddajo smo posneli lani aprila. Takrat je Maroevićevo poezijo interpretiral dramski igralec Primož Pirnat.
Literarne oddaje med 16. in 22. avgustom 2020
16. avgust
14.05 Humoreska tega tedna – Guy de Maupassant: Pepček
18.05 Spomini, pisma in potopisi - Dušan Šarotar: Ne morje ne zemlja
22.05 Literarni portret - Štefan Kardoš
23.50 Literarni nokturno - Charles Bukowski: Pošta17. avgust
23.50 Literarni nokturno - Vladimir P. Štefanec: Republika jutranje rose18. avgust
21.00 Literarni večer - Ted Hughes: Pisma za rojstni dan
23.50 Literarni nokturno - Honoré de Balzac: Obup iz ljubezni19. avgust
11.05 Literarna matineja - Denis Diderot: Rameaujev nečak
23.50 Literarni nokturno - Jure Jakob: Sajenci20. avgust
21.05 Literarni večer - Julian Tuwim: Poljski plešoči Sokrat
23.50 Literarni nokturno - Tonko Maroević: Sonetna stroka21. avgust
23.50 Literarni nokturno - Mark Twain: O brivcih22. avgust
18.00 Izbrana proza - Andrej Morovič: Pol ducata ljudi
23.50 Literarni nokturno - Irvine Welsh: Poljubljanje in pobotanje
Ob državnem prazniku izpostavljamo nekaj avtorjev, posebej povezanih s Prekmurjem.
V Literarnem programu bomo ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni pozornost namenili trem opaznim slovenskim pisateljem, ki so življenjsko in ustvarjalno povezani s Prekmurjem: Dušanu Šarotarju, Vladimirju P. Štefanecu in Štefanu Kardošu. Opozorili bomo na ustvarjanje angleškega pesnika Teda Hughesa, ki se je rodil pred 90. leti. Ob smrti pomembnega hrvaškega pesnika, esejista in prevajalca, akademika Tonka Maroevića bomo ponovili Literarni nokturno, za katerega je drugi mojster besede Boris A. Novak lani prevedel nekaj njegovih sonetov.
Mineva 101 leto, odkar so se prekmurski Slovenci po prvi svetovni vojni združili z matičnim narodom. Lani smo okroglo obletnico zaznamovali zelo slovesno, tudi letos pa bomo ob državnem prazniku izpostavili nekaj avtorjev, posebej povezanih s Prekmurjem.
Prekmurski pisatelj Dušan Šarotar pravi, da ves čas piše eno knjigo in da so vse njegove knjige, četudi zvrstno različne, ena sama pesem. Kot Šarotar razkriva v svoji avtopoetični meditaciji z naslovom Ne morje ne zemlja, je ta pesem (ali pa vsaka posamezna avtorjeva knjiga) tudi svojevrsten, nujno okrnjen in nedokončan spomin ter opis poti po njegovih notranjih ali stvarnih pokrajinah. Neizbrisen pečat mu dajejo panonske ravnice, njihovi ljudje in njihova nemalokrat tragična zgodovina. V oddaji Spomini, pisma in potopisi bo Šarotarjevo besedilo interpretiral Matej Puc.
Literarni portret bo namenjen pisatelju Štefanu Kardošu. Doslej je napisal pet romanov in se z vsemi uvrstil v ožji izbor za nagrado kresnik, za roman Rizling polka pa jo je tudi dobil. V njegovih delih na različne načine živijo ljudje iz Prekmurja - večinoma naši sodobniki, segel pa je tudi generacijo ali dve v preteklost. Literarni portret je leta 2012 pripravil Marko Golja.
Da zgodovina ni ne črno-bela ne preprosta, razkriva tudi roman Republika jutranje rose pisatelja in likovnega kritika Vladimirja P. Štefaneca – odlomek bomo predvajali v Literarnemu nokturnu v ponedeljek, 17.8.. V leta 2006 objavljeni knjigi predstavlja prepišno naravo zgodovine, kot so jo doživeli prekmurski rojaki po prvi svetovni vojni. Odlomek bo interpretiral dramski igralec Lotos Vincenc Šparovec.
Pred 90 leti se je rodil Ted Hughes, eden najpomembnejših angleških pesnikov 20. stoletja. Na sprejem njegove poezije je opazno vplivalo dejstvo, da je bil poročen s pomembno ameriško pesnico Sylvio Plath, ki si je, potem ko sta se razšla, vzela življenje; nekateri kritiki in občudovalci Plathove prav njemu pripisujejo krivdo za njeno prezgodnjo in tragično smrt. Hughesovo zadnje pesniško delo Pisma za rojstni dan je izšlo v letu njegove smrti 1998 in je tematsko vezano na njegov odnos s Sylvio Plath. Literarni večer o Tedu Hughesu in njegovi zadnji zbirki je leta 2000 pripravila Barbara Zorman.
Z Literarnim nokturnom pa se bomo v četrtek, 20.8. poklonili nedavno preminulemu hrvaškemu pesniku, esejistu in prevajalcu Tonku Maroeviću. Rodil se je leta 1941 v Splitu, tam je obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Zagrebu iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, leta 1974 je tam tudi doktoriral. Najprej je bil asistent na katedri za zgodovino umetnosti srednjega veka, od 1970 do 2011, ko se je upokojil kot znanstveni svetnik, je deloval na Inštitutu za umetnostno zgodovino v Zagrebu. Bil je član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti in od leta 2011 dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, podpredsednik Matice hrvatske in njen urednik za literaturo. Prejel je vrsto nagrad za pesništvo, kritiko in italijanistiko na Hrvaškem in v tujini.
Veliko je prevajal, največ iz italijanščine in iz francoščine, španščine in katalonščine. Pomembno je bil povezan tudi s slovensko kulturo, predvsem na likovnem in literarnem področju, ki ju je odlično poznal. V Literarnem nokturnu boste slišali sonete Tonka Maroevića, ki jih je prepesnil Boris A. Novak. Oddajo smo posneli lani aprila. Takrat je Maroevićevo poezijo interpretiral dramski igralec Primož Pirnat.
Literarne oddaje med 16. in 22. avgustom 2020
16. avgust
14.05 Humoreska tega tedna – Guy de Maupassant: Pepček
18.05 Spomini, pisma in potopisi - Dušan Šarotar: Ne morje ne zemlja
22.05 Literarni portret - Štefan Kardoš
23.50 Literarni nokturno - Charles Bukowski: Pošta17. avgust
23.50 Literarni nokturno - Vladimir P. Štefanec: Republika jutranje rose18. avgust
21.00 Literarni večer - Ted Hughes: Pisma za rojstni dan
23.50 Literarni nokturno - Honoré de Balzac: Obup iz ljubezni19. avgust
11.05 Literarna matineja - Denis Diderot: Rameaujev nečak
23.50 Literarni nokturno - Jure Jakob: Sajenci20. avgust
21.05 Literarni večer - Julian Tuwim: Poljski plešoči Sokrat
23.50 Literarni nokturno - Tonko Maroević: Sonetna stroka21. avgust
23.50 Literarni nokturno - Mark Twain: O brivcih22. avgust
18.00 Izbrana proza - Andrej Morovič: Pol ducata ljudi
23.50 Literarni nokturno - Irvine Welsh: Poljubljanje in pobotanje
Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi
Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.
"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.
Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.
Neveljaven email naslov