Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunci literature v zvočni obliki.
Literarni program naslednjega tedna bo zaznamoval letošnji že 35. mednarodni literarni festival Vilenica. Prireditelji so ob tem med drugim zapisali:
»Letošnji jubilejni festival se […] ozira na svoje začetke v letu 1986, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, in reflektira svojo dosedanjo prehojeno pot. Ta je v 35. letih doživela mnoge pretrese in bila priča času vse od razdeljene Evrope do padca berlinskega zidu, rožljanju orožja in koncu hladne vojne, etičnim in družbenim konfliktom ter izgradnji svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.«
Seveda bo trenutnim epidemiološkim razmeram prilagojen tudi program Vilenice; letošnja bo med 8. in 13. septembrom potekala kot preplet živega in virtualnega stika, vseeno pa bo ponudila pester program, ki bo odmeval tudi v literarnem programu našega radia.
V Literarnih nokturnih bomo od torka do sobote predstavili literarna besedila letošnjih gostov in gostij Vilenice. Slovenski avtor v središču je Vinko Möderndorfer. Njegov literarni opus je opazen tako po kakovosti kot po obsegu: piše vse literarne zvrsti, za otroke in odrasle, objavil je prek 70 knjig in prejel številne nagrade. Za Literarni nokturno smo izbrali nekaj pesmi iz njegove letos izdane pesniške zbirke o minevanju Čuvaj sna.
Avstrijski pesnik, glasbenik, pisatelj, filmski ustvarjalec in multimedijski umetnik Thomas Antonic se ukvarja predvsem z eksperimentalno književnostjo in uporabo različnih medijev, za njegovo ustvarjanje je značilen preplet glasbe, vizualne umetnosti, poezije, improvizacije, proze in drugih umetniških zvrsti. Na festivalu Vilenica se predstavlja s kratkima besediloma iz cikla Združene države Absurdije. Prevedla ju je Tina Štrancar, interpretiral ju bo Blaž Šef.
Hrvaška pesnica, pisateljica in dramatičarka Sibila Petlevski je doslej izdala več kot dvajset knjig in prejela številne literarne nagrade. Na festivalu Vilenica sodeluje s pesmimi iz zbirke Umazani od prsti, pijani od zraka, ki naj bi v izvirniku izšla v nekaj tednih, v slovenščini pa bomo nekaj pesmi za pokušino spoznali v prevodu Đurđe Strsoglavec.
Litovska pesnica Aušra Kaziliunaite je izdala štiri pesniške zbirke, s predlani izdano Luna je tableta pa se je uvrstila med pet najboljših del književnosti iz baltskih držav. Nekaj pesmi iz zbirke v prevodu Klemena Piska smo izbrali za petkov Literarni nokturno.
Pesnik in pisatelj Miroslav Lajuk sodi med najbolj inovativne ukrajinske literarne ustvarjalce. Številne nagrade je prejel že za prvenec, priznanj pa je deležno tudi njegovo poznejše delo: roman Babornja je bil na primer uvrščen na BBC-jev literarni seznam, prejel pa je tudi nagrado bralcev Espressa in nagrado Litakcent. V oddaji Literarni nokturno bo nekaj njegovih pesmi s skupnim naslovom Pozabil sem interpretiral igralec Blaž Šef. Prevedla jih je Janja Vollmaier Lubej.
Z Vilenico bosta povezana oba Literarna večera naslednjega tedna. Torkov, na Tretjem programu, ima naslov Glasovi v zraku, namenjen pa bo islandski poeziji. Mednarodni literarni festival Vilenica namreč vsako leto pozornost nameni kateri izmed pri nas manj znanih književnosti. Letos bo to Islandija, država, ki ima le 300.000 prebivalcev, a se ne ukvarja s svojo tako imenovano majhnostjo. Pred devetimi leti je bila častna gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu, že leta 1955 pa je pisatelj Halldor Laxness prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pregled sodobne islandske literature je pripravila pesnica Lucija Stupica, ob islandskem pisatelju Sverrirju Norlandu sourednica ob tej priložnosti izdane antologije Raddir í loftinu - Glasovi v zraku. Pesmi in prozne odlomke so prevedli Miljana Cunta, Miriam Drev, Iva Klemenčič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski in Lucija Stupica.
V četrtkovem Literarnem večeru na Prvem programu bomo predstavili ustvarjanje letošnje vileniške nagrajenke, slovaške pesnice Mile Haugove. Pesnica in esejistka Mila Haugová (roj. 1942), sodi med vodilne slovaške literarne glasove. Poezijo je začela revijalno objavljati v sredini sedemdesetih let, umetniški preboj pa ji je uspel leta 1990 s četrto knjigo poezije, naslovljeno Čisti dnevi. V štirih desetletjih aktivnega pesnikovanja je izdala 23 zbirk, zadnja je izšla pred štirimi leti. Mila Haugová s svojim pesniškim glasom, ki prehaja med intimno liriko in filozofsko poezijo, naslavlja teme narave, spomina, ljubezni, erotike in izgube, odnosov med moškim in žensko. Z novim tisočletjem je novo sidrišče njene poezije postal vrt kot prispodoba bivanja, govorice in sveta. Kot je med drugim zapisal avtor Literarnega večera Andrej Pleterski, ki je tudi poslovenil izbrane pesmi, poetiko Mile Haugove »zaznamujeta […] hkratna formalna krhkost in izpovedna silovitost. Številne njene pesmi so povezane s konkretno življenjsko izkušnjo, ki se dviga na občečloveško raven, dostopno ne toliko le intelektualnemu kot predvsem intuitivnemu bralcu.«
Med drugimi literarnimi oddajami tedna pa tokrat namenjamo pozornost le trem.
V nedeljski oddaji Spomini, pisma in potopisi bomo objavili odlomek iz Transverzale, novega potopisnega romana Jakoba J. Kenda. Gre za mozaik različnih vidikov Slovenije, kot se kaže iz perspektive naslovne poti. Ta je bila predlagana že leta 1951, in sicer kot krožna pot, ki bi zaobjela ves slovenski planinski svet. A žal jim je uspelo uresničiti samo polovico te zamisli. Tako je Kenda ob nekaj popravkih stare polovice določil tudi potek manjkajoče in leta 2019 prehodil celoten krog. Pri tem sta ga tudi na najbolj divjem delu trase, od Snežnika do Kočevskega roga, spremljala otroka zgodnjih najstniških let. Odlomek, ki govori o njihovih skupnih pripravah na pot, bo interpretiral Matej Puc.
V sredini Literarni matineji bo v pogovoru Tine Kozin s prevajalko Veroniko Rot tekla beseda med drugim tudi o tem, zakaj sta največja argentinska pisatelja 20. stoletja, Adolfo Bioy Casares in Jorge Luis Borges, Silvino Ocampo občudovala kot izredno pisateljico fantastične literature. Veronika Rot bo predstavila življenje in delo te velike argentinske pisateljice in spregovorila tudi o vlogi in položaju avtoric v argentinski literaturi v prvi polovici 20. stoletja.
Izbrana proza pa bo namenjena pisanju nizozemske prozaistke Marente de Moor (1972), ki je kljub razmeroma kratki pisateljski karieri že pustila pomemben pečat v sodobni nizozemski književnosti. V avtoričinih delih se zrcali vpliv študija slavistike in njenega večletnega življenja v Rusiji. Po več knjižnih zbirkah kratke proze je leta 2007 debitirala z romanom Prestopnik, leta 2010 pa je izšel drugi roman z naslovom Nizozemska devica. V romanu mlada sabljačica Janna pripotuje v Aachen k očetovemu mladostnemu prijatelju, izvrstnemu učitelju sabljanja. Znajde se v nenavadnem dvorcu z iznakaženim gospodarjem, v katerega se strastno zaljubi. Toda roman je veliko več kot le zgodba o prvi ljubezni, Jannine čustvene pretrese namreč spremljata negotovost in napetost, kakršni sta v Nemčiji vladali pred drugo svetovno vojno, in to zlovešče blizu meje dekletove domovine. Iniciacija mlade junakinje v svet odraslih tako sovpada s ključnimi premiki v tedanji družbi, ki bodo pod vprašaj postavili nekdanja načela visoke družbe, kot so čast, dostojanstvo in plemenitost, ter usodno zaznamovali zgodovino celotne Evrope. Roman bo izšel jeseni, prevaja ga Mateja Seliškar Kenda.
Literarne oddaje med 6. in 12. septembrom 2020
6. september
14.05 Humoreska tega tedna – Anton Pavlovič Čehov: Odlikovanje
18.05 Spomini, pisma in potopisi - Jakob J. Kenda: Transverzala
22.05 Literarni portret - Ivan Aralica
23.50 Literarni nokturno - John Donne: Pesmi7. september
23.50 Literarni nokturno - Franz Werfel: Med nebom in peklom8. september
21.00 Literarni večer - Vilenica 2020: Sodobna islandska literatura: Glasovi v zraku
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna9. september
11.05 Literarna matineja - Silvina Ocampo, pisateljica v senci (Pogovor z Veroniko Rot)
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Thomas Antonic: Združene države Absurdije10. september
21.05 Literarni večer - Vilenica 2020: Nagrajenka Mila Haugová
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Aušra Kaziliunaite: Luna je tableta11. september
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Sibila Petlevski: Umazani od prsti, pijani od zraka12. september
18.00 Izbrana proza - Marente de Moor: Nizozemska devica
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Miroslav Lajuk: Pozabil sem
Vrhunci literature v zvočni obliki.
Literarni program naslednjega tedna bo zaznamoval letošnji že 35. mednarodni literarni festival Vilenica. Prireditelji so ob tem med drugim zapisali:
»Letošnji jubilejni festival se […] ozira na svoje začetke v letu 1986, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, in reflektira svojo dosedanjo prehojeno pot. Ta je v 35. letih doživela mnoge pretrese in bila priča času vse od razdeljene Evrope do padca berlinskega zidu, rožljanju orožja in koncu hladne vojne, etičnim in družbenim konfliktom ter izgradnji svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.«
Seveda bo trenutnim epidemiološkim razmeram prilagojen tudi program Vilenice; letošnja bo med 8. in 13. septembrom potekala kot preplet živega in virtualnega stika, vseeno pa bo ponudila pester program, ki bo odmeval tudi v literarnem programu našega radia.
V Literarnih nokturnih bomo od torka do sobote predstavili literarna besedila letošnjih gostov in gostij Vilenice. Slovenski avtor v središču je Vinko Möderndorfer. Njegov literarni opus je opazen tako po kakovosti kot po obsegu: piše vse literarne zvrsti, za otroke in odrasle, objavil je prek 70 knjig in prejel številne nagrade. Za Literarni nokturno smo izbrali nekaj pesmi iz njegove letos izdane pesniške zbirke o minevanju Čuvaj sna.
Avstrijski pesnik, glasbenik, pisatelj, filmski ustvarjalec in multimedijski umetnik Thomas Antonic se ukvarja predvsem z eksperimentalno književnostjo in uporabo različnih medijev, za njegovo ustvarjanje je značilen preplet glasbe, vizualne umetnosti, poezije, improvizacije, proze in drugih umetniških zvrsti. Na festivalu Vilenica se predstavlja s kratkima besediloma iz cikla Združene države Absurdije. Prevedla ju je Tina Štrancar, interpretiral ju bo Blaž Šef.
Hrvaška pesnica, pisateljica in dramatičarka Sibila Petlevski je doslej izdala več kot dvajset knjig in prejela številne literarne nagrade. Na festivalu Vilenica sodeluje s pesmimi iz zbirke Umazani od prsti, pijani od zraka, ki naj bi v izvirniku izšla v nekaj tednih, v slovenščini pa bomo nekaj pesmi za pokušino spoznali v prevodu Đurđe Strsoglavec.
Litovska pesnica Aušra Kaziliunaite je izdala štiri pesniške zbirke, s predlani izdano Luna je tableta pa se je uvrstila med pet najboljših del književnosti iz baltskih držav. Nekaj pesmi iz zbirke v prevodu Klemena Piska smo izbrali za petkov Literarni nokturno.
Pesnik in pisatelj Miroslav Lajuk sodi med najbolj inovativne ukrajinske literarne ustvarjalce. Številne nagrade je prejel že za prvenec, priznanj pa je deležno tudi njegovo poznejše delo: roman Babornja je bil na primer uvrščen na BBC-jev literarni seznam, prejel pa je tudi nagrado bralcev Espressa in nagrado Litakcent. V oddaji Literarni nokturno bo nekaj njegovih pesmi s skupnim naslovom Pozabil sem interpretiral igralec Blaž Šef. Prevedla jih je Janja Vollmaier Lubej.
Z Vilenico bosta povezana oba Literarna večera naslednjega tedna. Torkov, na Tretjem programu, ima naslov Glasovi v zraku, namenjen pa bo islandski poeziji. Mednarodni literarni festival Vilenica namreč vsako leto pozornost nameni kateri izmed pri nas manj znanih književnosti. Letos bo to Islandija, država, ki ima le 300.000 prebivalcev, a se ne ukvarja s svojo tako imenovano majhnostjo. Pred devetimi leti je bila častna gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu, že leta 1955 pa je pisatelj Halldor Laxness prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pregled sodobne islandske literature je pripravila pesnica Lucija Stupica, ob islandskem pisatelju Sverrirju Norlandu sourednica ob tej priložnosti izdane antologije Raddir í loftinu - Glasovi v zraku. Pesmi in prozne odlomke so prevedli Miljana Cunta, Miriam Drev, Iva Klemenčič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski in Lucija Stupica.
V četrtkovem Literarnem večeru na Prvem programu bomo predstavili ustvarjanje letošnje vileniške nagrajenke, slovaške pesnice Mile Haugove. Pesnica in esejistka Mila Haugová (roj. 1942), sodi med vodilne slovaške literarne glasove. Poezijo je začela revijalno objavljati v sredini sedemdesetih let, umetniški preboj pa ji je uspel leta 1990 s četrto knjigo poezije, naslovljeno Čisti dnevi. V štirih desetletjih aktivnega pesnikovanja je izdala 23 zbirk, zadnja je izšla pred štirimi leti. Mila Haugová s svojim pesniškim glasom, ki prehaja med intimno liriko in filozofsko poezijo, naslavlja teme narave, spomina, ljubezni, erotike in izgube, odnosov med moškim in žensko. Z novim tisočletjem je novo sidrišče njene poezije postal vrt kot prispodoba bivanja, govorice in sveta. Kot je med drugim zapisal avtor Literarnega večera Andrej Pleterski, ki je tudi poslovenil izbrane pesmi, poetiko Mile Haugove »zaznamujeta […] hkratna formalna krhkost in izpovedna silovitost. Številne njene pesmi so povezane s konkretno življenjsko izkušnjo, ki se dviga na občečloveško raven, dostopno ne toliko le intelektualnemu kot predvsem intuitivnemu bralcu.«
Med drugimi literarnimi oddajami tedna pa tokrat namenjamo pozornost le trem.
V nedeljski oddaji Spomini, pisma in potopisi bomo objavili odlomek iz Transverzale, novega potopisnega romana Jakoba J. Kenda. Gre za mozaik različnih vidikov Slovenije, kot se kaže iz perspektive naslovne poti. Ta je bila predlagana že leta 1951, in sicer kot krožna pot, ki bi zaobjela ves slovenski planinski svet. A žal jim je uspelo uresničiti samo polovico te zamisli. Tako je Kenda ob nekaj popravkih stare polovice določil tudi potek manjkajoče in leta 2019 prehodil celoten krog. Pri tem sta ga tudi na najbolj divjem delu trase, od Snežnika do Kočevskega roga, spremljala otroka zgodnjih najstniških let. Odlomek, ki govori o njihovih skupnih pripravah na pot, bo interpretiral Matej Puc.
V sredini Literarni matineji bo v pogovoru Tine Kozin s prevajalko Veroniko Rot tekla beseda med drugim tudi o tem, zakaj sta največja argentinska pisatelja 20. stoletja, Adolfo Bioy Casares in Jorge Luis Borges, Silvino Ocampo občudovala kot izredno pisateljico fantastične literature. Veronika Rot bo predstavila življenje in delo te velike argentinske pisateljice in spregovorila tudi o vlogi in položaju avtoric v argentinski literaturi v prvi polovici 20. stoletja.
Izbrana proza pa bo namenjena pisanju nizozemske prozaistke Marente de Moor (1972), ki je kljub razmeroma kratki pisateljski karieri že pustila pomemben pečat v sodobni nizozemski književnosti. V avtoričinih delih se zrcali vpliv študija slavistike in njenega večletnega življenja v Rusiji. Po več knjižnih zbirkah kratke proze je leta 2007 debitirala z romanom Prestopnik, leta 2010 pa je izšel drugi roman z naslovom Nizozemska devica. V romanu mlada sabljačica Janna pripotuje v Aachen k očetovemu mladostnemu prijatelju, izvrstnemu učitelju sabljanja. Znajde se v nenavadnem dvorcu z iznakaženim gospodarjem, v katerega se strastno zaljubi. Toda roman je veliko več kot le zgodba o prvi ljubezni, Jannine čustvene pretrese namreč spremljata negotovost in napetost, kakršni sta v Nemčiji vladali pred drugo svetovno vojno, in to zlovešče blizu meje dekletove domovine. Iniciacija mlade junakinje v svet odraslih tako sovpada s ključnimi premiki v tedanji družbi, ki bodo pod vprašaj postavili nekdanja načela visoke družbe, kot so čast, dostojanstvo in plemenitost, ter usodno zaznamovali zgodovino celotne Evrope. Roman bo izšel jeseni, prevaja ga Mateja Seliškar Kenda.
Literarne oddaje med 6. in 12. septembrom 2020
6. september
14.05 Humoreska tega tedna – Anton Pavlovič Čehov: Odlikovanje
18.05 Spomini, pisma in potopisi - Jakob J. Kenda: Transverzala
22.05 Literarni portret - Ivan Aralica
23.50 Literarni nokturno - John Donne: Pesmi7. september
23.50 Literarni nokturno - Franz Werfel: Med nebom in peklom8. september
21.00 Literarni večer - Vilenica 2020: Sodobna islandska literatura: Glasovi v zraku
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna9. september
11.05 Literarna matineja - Silvina Ocampo, pisateljica v senci (Pogovor z Veroniko Rot)
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Thomas Antonic: Združene države Absurdije10. september
21.05 Literarni večer - Vilenica 2020: Nagrajenka Mila Haugová
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Aušra Kaziliunaite: Luna je tableta11. september
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Sibila Petlevski: Umazani od prsti, pijani od zraka12. september
18.00 Izbrana proza - Marente de Moor: Nizozemska devica
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Miroslav Lajuk: Pozabil sem
V atriju ZRC SAZU so predstavili monografijo dr. Damjana Prelovška z naslovom Narodna in univerzitetna knjižnica. Avtor je v njej prvič na enem mestu zbral in predstavil obsežno gradivo o zgodovini te stavbe. Izid monografije pa je – s strani založbe Znanstveno raziskovalnega centra SAZU – sklepno dejanje lanskoletnega praznovanja Plečnikovega leta. Foto:Gregor Podlogar
Voda nam omogoča preživetje, preveč ali premalo vode vodi v naravne katastrofe, z njo so povezani rituali številnih kultur. To je le nekaj vidikov razstave Valovanje: Vizualni dnevnik vode v ljubljanski Galeriji Jakopič. Kuratorja Marija Skočir in Stefano Carini, kreativni direktor nizozemske agencije NOOR Images na ogled postavljata izbor fotografij iz arhiva agencije. O vodi je težko govoriti na kratko, pa tudi na široko, pravi Marija Skočir, ki poudarja njen pomen za naša življenja. Tudi zato sta s sokuratorjem razmišljala o galerijskih postavitvah v kontekstu trajnosti in za razstavo uporabila številne odpadne materiale in gradivo preteklih razstav. Poleg tega so nekatere fotografije na primer natisnili na trajnosten rižev papir ali celo rabljena jadra. Dela dvanajstih fotografov in fotografinj iz arhiva agencije NOOR Images, ki se osredtoča na dokumentarno fotografijo in vizualno pripovedovanje, s sokuratorjem predstavljata v osmih sklopih. Ti segajo vse od krajinskih fotografij do spremljanja konfliktov in katastrof, tu pa je tudi uživanje v vodi in z njo povezani rituali. Ključno sporočilo, tudi odprtja na današnji dan, pa je, da voda povezuje vse nas in da je prava ljubezen v njenem ohranjanju za prihodnje rodove. Foto: © Benedicte Kurzen / NOOR Images, izrez fotografije; vir: spletna stran Galerije Jakopič
V Slovenski kinoteki v Ljubljani se odpira retrospektiva filmov švedskega direktorja fotografije Svena Nykvista, slavnega Bergmanovega snemalca. Sven Nykvist je bil od 60. let prejšnjega stoletja tesen sodelavec švedskega cineasta, s katerim sta si delila, kot je povedal sam Ingmar Bergman, podoben pogled na stvari, pa tudi občutke glede osvetlitve kadra in moralna stališča glede postavitve filmske kamere. Bergman in Nykvist sta ustvarila številne mojstrovine sedme umetnosti, v Kinoteki pa bodo prikazali tudi dela, pod katera se Sven Nykvist podpisuje kot režiser. Retrospektiva bo potekala do 16. marca. Predstavlja jo urednik kinotečnega programa Igor Prassel.
Pomurje velja za agrarno pokrajino, ki danes predstavlja območje najboljših kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Prav zato se kmečki način življenja odraža tudi v zbirkah Pomurskega muzeja Murska Sobota, v katerem bo do konca tega leta na ogled razstava z naslovom Kmečko delo v umetnostni in etnološki podobi. Likovnim in kiparskim delom pomurskih umetnikov sta avtorici razstave Tamara Andrejek in Jelka Pšajd dodali še kmečko orodje in predmete, katerih uporabo prikazujejo tudi dokumentarni etnološki filmčki in pa umetniško-dokumentarne fotografije Jožeta Kološe. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota
Festival gorniškega filma med 13. in 18. februarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavlja najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17. po vrsti. V ponedeljek ga odpira slovenski film Ena za reko: zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas v spremstvu štirih kajakašev popelje po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas popelje alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo. Foto: prizor iz filma Ena za reko: Zgodba Save, vir: spletna stran Festivala gorniškega filma, izrez fotografije
Ste že prebrali roman letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca? Štirinajst večerov boste pripoved o zaporniških letih pisateljevega očeta Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev protifašistične organizacije TIGR, lahko poslušali v Odprti knjigi na Arsu. Naslovna pojma Šumenje nevidnega morja, torej valovanje, ki ga je bilo iz zaporniške celice mogoče le slišati, ne pa videti; ob tem pa ponavljajoča se grožnja, da bi bila druga možnost prav lahko tudi strelski vod s svojimi dvanajstimi tabletami svinca, sta le dva iz nabora motivov, ki si jih je Zorko Jelinčič v celici skrivaj zapisoval na lističe in pozneje zapisal v spominih, ob katerih je Dušan Jelinčič zgradil kratek roman o človekovi vrženosti v mlin institucionaliziranega fašističnega nasilja. Foto: zajem zaslona na RTV365
Čeprav se ideja romantične ljubezni dandanes morda zdi zastarela, njene nedosegljive ideale in predstave v sodobni družbi še vedno marsikdaj ohranjamo in jih reproduciramo. Roman Ljubimki Elfride Jelinek, avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke, ki se neposredno ukvarja prav z romantično ljubeznijo, se bo v posodobljeni in dramatizirani obliki utelesil na odru Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Nine Ramšak Marković. Roman, ki ga je za potrebe gledališke uprizoritve priredil dramaturg Milan Ramšak Marković, v ospredje postavlja življenje dveh žensk, Brigite in Pavle. Čeprav Brigita prihaja iz mestnega, Pavla pa iz vaškega okolja, se njuni zgodbi povežeta prav pri vprašanju ljubezni. Ta pa je tudi ekonomsko in materialno pogojena. Romantična ljubezen, ki jo dandanes lahko najdemo v raznoraznih filmih in televizijskih serijah, je aktualna tema, s katero se je poistovetila igralska zasedba in v katero je režiserka vpela tudi kontekst kapitalizma in razrednih razlik. Kritični pogled na romantično ljubezen, ki ni več razumljena zgolj kot nedolžno čustvo, bo mogoče videti na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Foto: Ivian Kan Mujezinović, vir: Slovensko mladinsko gledališče, izrez fotografije
Danes opoldne se je na podstrehi staro meščanske vile v Rožni dolini v Ljubljani za Radio Slovenija, 3. program – program Ars in naše poslušalce zgodil pomemben dogodek. Emilija Soklič, dolgoletna tehnična vodja Triglav filma in Badjurova nagrajenka, se je odločila, da je pri njenih častitljivih 104. letih čas, da se poslovi od zvočnega zapisa, ki ji ga je v hrambo in skrb zapustil Rudi Omota, tonski mojster in inovator, s katerim sta bila neločljiva prijatelja. Gre za original posnetka koncerta Akademskega pevskega zbora, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, ki je bil 12. decembra 1941 posnet v Unionski dvorani v Ljubljani tik pred kulturnim molkom. Gre za neverjetno tonsko dediščino, ki bo od zdaj v hrambi Radia Slovenija, njen skrbnik pa bo 3. program Radia Slovenija – program Ars. Emilija Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta, denimo, skupaj razvila tudi magnetni zapis zvoka. Ločitev od posnetka za gospo Soklič pa seveda nikakor ni bila lahka. Bo pa posnetek in z njim košček naše nadvse pomembne zgodovine zdaj našel svoje trajno mesto v arhivu RTV Slovenija, ki ga bo skrbno hranil za naše zanamce. Tudi na filmski celulojdni trak ujet s čustvi nabit trenutek med nastopajočimi in publiko, ko je davnega leta 1941 presunljivo zadonela Jenkova Lipa zelenela je s čisto posebnim sporočilom. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija
Inženirka zvoka in inovatorka Emilija Soklič, tudi dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2021, je programu Ars Radia Slovenija podarila znameniti posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom leta 1941. Posnetek, na katerem je v interpretaciji skrita prerokba slovenskega naroda - slutnja prelitih solza in krvi, ki so spremljale Slovence od kulturnega molka, ki je nastopil naslednji dan, pa vse do osvoboditve - je nastal 12. decembra leta 1941: z mikrofonom, skritim v lestencu nad pevci Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta v Unionski dvorani v Ljubljani. Ta trenutek večnosti, esenco glasbe in besede, je na prepolovljeni filmski trak ujel Rudi Omota, tonski mojster in pionir slovenskega zvočnega filma. Posnetek je pozneje podaril sodelavki in prijateljici, inženirki zvoka Emiliji Soklič in ta ga je 9. 2. 2023 izročila 3. programu Radia Slovenija, programu Ars. Avtor fotografije: Amir Muratović
Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom. Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito. »V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus. Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini. »Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.« A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni … »Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka. Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije. »Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.« Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni. In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran. Foto: Iz filma Prizori z očetom
Po raznih kulturnih ustanovah je praznično vzdušje ob Prešernovem dnevu preverila Iza Pevec. Vir foto: Bobo (izrez fotografije)
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas. Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe. Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič: "Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno." Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor. Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže … Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo. Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd: Nevidna se zdi zla runa Na vodno gladino napisana A to ni več ista voda Nevidna se zdi zla runa V severni veter zarisana A to ni več isti veter Nevidna se zdi zla runa Na vrata napisana A ta vrata ne držijo več v isto hišo S polnimi usti peska govori Kdor se opravičuje A opravičilo ničesar ne izbriše
Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let.
V teh dneh že potekajo vaje pred torkovo Prešernovo proslavo. Letos je njen avtor Matjaž Farič, ki se podpisuje pod režijo, koreografijo, scenarij in animacije. Naslov ima Svet se nagnil je naprej. Povzet je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost in označuje osrednjo temo prireditve – odnos med umetnikom in okoljem, v katerem deluje. Kar je zanimivo naključje. Scenarij proslave je Matjaž Farič začel pisati že pred meseci. V zadnjih dneh in tednih pa je naneslo tako, da prav družbeno dogajanje grozi, da bo zasenčilo samo slovesnost, Prešernove nagrajence in nagrajenke ter njihovo delo. »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iztečejo tako, kot se morajo,« pravi Matjaž Farič. Vir fotografije: Cankarjev dom
Svetovno premiero je v Rotterdamu doživel novi film Damjana Kozoleta, biografski portret pokojnega Petra Musevskega. Ta je bil na festivalu na sporedu v sekciji Cinema Regained, ki ponuja restavrirane klasike, drzne dokumentarne filme o filmski kulturi in filmski dediščini. Intimen dokumentarni portret je do neke mere rekonstrukcija filma, ki sta ga režiser in pokojni igralec snovala pred njegovo smrtjo. Film Pero se tako začne s sekvenco, s katero naj bi se omenjeni film končal: psihodramo, v kateri skupina igralskih kolegov spregovori o svojih občutenjih ob smrti Musevskega. Kasneje se film posveti tudi njegovim filmskim vlogam in temi duševnega zdravja. Glavna tekmovalna sekcija na rotterdamskem festivalu, v kateri tekmujejo režiserji in režiserki na začetku svoje kariere, se imenuje Tiger. V omenjeni sekciji je bil prikazan tudi igrani celovečerec libanonskega režiserja Karima Kassema z naslovom Tretji, s katerim je režiser sklenil svojo bejrutsko trilogijo. V vasi na obrobju Bejruta, sredi odpadnega železa, kokoši in koz, ima tihi Fouad mehanično delavnico. Svoje stranke, stare in mlade, vedno povabi, da medtem ko čakajo na popravilo svojih vozil, z njim posedijo in popijejo kavo. Delavnica tako postane zatočišče za ljudi, kjer lahko izrazijo občutke brezizhodnosti ob gospodarskem zlomu po eksploziji v Bejrutu. Fouad se v filmu poda na simbolično, transcendentno potovanje, da bi našel drugo stran, onkraj obupa in teme. V rotterdamski sekciji Harbour oz. Pristanišče, ki je posvečena raznolikosti sodobne filmske krajine, izstopa film Trgovina Ami Ro Sköld. Eleni, osrednja junakinja filma, ki je zaposlena v večji živilski trgovini, napreduje na mesto vodje trgovine. Zaveda se, da bo odslej prisiljena svoje sodelavce vse bolj priganjati, da v vedno krajšem času naredijo čim več, tudi če to pomeni, da prodajalka morda ne bo mogla na stranišče, ker je vrsta na blagajni predolga. Zgodba filma Trgovina, ki je umeščena v bližnjo prihodnost, zagrebe v srž vedno bolj surovega kapitalizma, v katerem so ljudje uporabni zgolj, če prinašajo dobiček.
Bil je zaslužni profesor Akademije za glasbo in je zaznamoval slovenski umetniški prostor, predvsem pa je bil glasbenik, ki je na svojem rogu izvabljal čarobno pojoč zvok.
V Arhivu Republike Slovenije so predstavili obsežno publikacijo o dr. Albinu Šmajdu, pravniku in politiku, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot eden najvidnejših organizatorjev protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno. Rodil se je leta 1904 v Kranju, študiral pravo in postal odvetnik v Radovljici. Politično je deloval v Slovenski ljudski stranki. Med vojno je bil gonilna sila protirevolucionarnega tabora. Bil je v obveščevalni službi, sodeloval pri organizaciji vaških straž, po kapitulaciji Italije je bil med organizatorji domobranstva. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in nato v Italijo; februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili pripadniki tajne službe, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili. Recenzent dr. Zdenko Čepič je opozoril, da objava Šmajdovega gradiva predstavlja pomemben prispevek k raziskovanju druge svetovne vojne na Slovenskem. Razumeti jo je treba predvsem, če ne izključno, kot prispevek k zgodovinopisju in ne kot ideološko orožje. Grafika (izrez): Arhiv Republike Slovenije
Svetlani Makarovič Prešernova nagrada, ki jo je leta 2000 javno zavrnila, na letošnji državni proslavi na večer pred kulturnim praznikom ne bo izročena, je sporočil upravni odbor Prešernovega sklada in poudaril, da umetnica nagrado lahko dobi pozneje, če bo sprožila uradni postopek za vročitev in se zakon spremeni. Svetlana Makarovič se je medtem že odzvala na to odločitev za portal N1. Povedala je: »Na oder bom prišla ob koncu proslave, ko bodo že vse nagrade podeljene, tudi če pridem po vseh štirih.«
Leta 2020 nas je Feri Lainšček v romanu Kurji pastir preselil v pozna petdeseta leta na Goričkem. Popisoval je namreč svoje rojstvo in mesece pred njim in po njem, zdaj pa v novem romanu Petelinje jajce spremljamo bodočega pisatelja kot predšolskega fantiča s svojevrstnim pogledom na svet.
S tremi knjižnimi novostmi so tokrat segli v bližnjo in daljno zgodovino družbeno-političnega dogajanja v našem, pa tudi širšem prostoru, in vsaka ima svoj pristop. Dimitrij Rupel je s Podobami resničnosti tako dokumentarno kot esejistično opisal slovensko osamosvajanje in čas po njem. V zborniku, ki ga je uredil Gregor Antoličič, so se posvetili ljubljanskemu kongresu, katerega 200-letnica je bila pred dvema letoma, zgodovinar Sašo Jerše pa je pripravil knjigo Sociodiceja predmoderne, v kateri ob petih likovnih umetninah razpravlja o ustvarjanju družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Foto: Slovenska matica
Neveljaven email naslov