Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.

Film Corpus Christi, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca

Dvajsetletnemu Danielu se izteka bivanje v poboljševalnici, kjer so ga sredi brutalnega okolja prevzeli verski obredi in ministrira službujočemu župniku, ki navdušuje s svojim nekonvencionalnim pristopom. A kot nekdanji obsojenec ne more v semenišče in Daniela pošljejo na delo v lesni obrat v odročnem kraju. Po spletu naključij se tam predstavi za duhovnika in kmalu z velikim uspehom prevzame vodenje župnije ter pomaga krajanom pri njihovem soočenju s travmatično preteklostjo. A ves čas grozi, da ga bo ulovila tudi njegova lastna ...

Vzorec zgodbe o tujcu, ki pride v neko skupnost, in jo začne počasi spreminjati, oziroma razkrivati njeno pravo naravo, je poznan od Moliera in Gogolja do Pasolinija. Poljski celovečerec Corpus Christi, ki temelji na nekaj primerih iz resničnega življenja, ta vzorec seveda zelo dobro pozna, a hkrati upodobi realnost s tako svežino in energijo, kot da zgodbo gledamo prvič in kot da je v njej nekaj, kar sega še globlje od navedenih avtorskih izpeljav. Hkrati gledamo potovanje prestopnika Daniela, ki se po notranjem klicu prelevi v očeta Tomaža, in parabolo o življenjsko presežnem; provokativno upodobitev konfliktne, tudi grobe in nasilne vsakdanjosti ter značaja okostenelega delovanja institucij, majhnih krajev ter priliko o osebni veri, upanju in odrešitvi in o naravi religije nasploh.

Film Corpus Christi je po izvrstnem scenariju Mateusza Pacewicza režiral zanimiv poljski avtor mlajše generacije Jan Komasa in je lani doma pobral vse najvidnejše nagrade. Tudi sam bi se težko spomnil naslova, ki bi me letos bolj prevzel. Corpus Christi me je sem in tja spomnil na genialen ukrajinski film Pleme, ki je bil postavljen v zavod za gluhoneme mladoletnike, čeprav se bojim, da delam s primerjavo obema krivico, saj gre za povsem samosvoji deli. Morda jima je skupen predvsem izjemen avtorski talent in popolnoma prepričljivo obvladovanje prikazane snovi, časa in prostora. Pa to, da jima ni tuje nič človeškega, nasprotno, prav v tem najdeta misterij presežnega.

Delo vrhunsko krmari med lokalnim in univerzalnim, med humorjem in grozo, telesnim in duhovnim. Čeprav s svojim fizisom glavni igralec Bartosz Bielenia dobesedno nosi ves film, so odlično izbrani in vodeni tudi stranski liki in igralci. Gre skratka za celostno delo, ki navdušuje toliko bolj, ker bi lahko ostalo zgolj na ravni cenene anekdote.