Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
S koncertom naslovljenim Akord na robčku se odpira še eden od abonmajskih ciklov Slovenske filharmonije, ki je naslovljen Same mogočne skladbe. Kronološka odprtost cikla s šestimi koncerti vključuje mogočna orkestrska dela pozne romantike in dvajsetega stoletja domačih in tujih skladateljev. Naslov koncerta se navezuje na solistično skladbo večera, Koncert za violino v D Igorja Stravinskega, ko je skladatelj solistu, ki je premierno izvajal koncert, uvodni akord na napisal kar na robec, nakar mu je solist odvrnil, da je akord dejansko neizvedljiv. Kasneje je akord poizkusil zaigrati na violini in se takoj navdušil nad njegovo zvočnostjo. Solistično mesto uvodnega koncerta cikla Same mogočne skladbe pripada Jonianu Iliasu Kadeshi, priznanemu violiniste mlajše generacije, ki je do zdaj nastopil med drugim s Komornim orkestrom Evrope pod vodstvom sira Andrása Schiffa, Novim ruskim državnim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Jurija Bašmeta, Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Londona, Škotskim komornim orkestrom, Münchenskim radijskim orkestrom, idr.
Vsebine Programa Ars
Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. Kino Šiška, Zavod Stripolis in Forum Ljubljana – revija Stripburger so prestolnico preplavili s še eno izdajo mednarodnega festivala stripa Tinta. Z razstavami in dogodki predstavljajo domače in tuje stripovske dosežke in novosti, pa tudi projekte, ki to zvrst potiskajo že na mejo z drugimi umetniškimi praksami. V središču sta letos med drugimi dva stripovska virtuoza: Francoz Emanuel Guibert in Američan Peter Kuper. Letošnja Tinta bo razlita, pravijo, ker toliko dežuje. Pa nič za to, glavno nas čaka v galerijah. Kresija ob ljubljanskem Tromostovju je neke vrste festivalsko središče z zloženkami, značkami, majicami in plakatnimi predstavitvami letošnjih gostov. Tu so tudi novi izvirni in prevedeni stripi, ki se potegujejo za nagrado zlatirepec. Tej so letos dodali novo kategorijo izdaj za otroke. Kar polovico stene pa so zavzeli Zlati osli, pove Izar Lunaček. Emanuel Guibert, ki so si ga privoščili Zlati osli, se bo predstavil v nekaj minut hoje oddaljeni galeriji Equrna na razstavi Narisano življenje. Gre za enega najpomembnejših stripovskih scenaristov in risarjev francoskega novega vala, poznamo ga po omenjenem Ariolu, modrem osličku z velikimi očali in dolgimi ušesi, zdaj bomo v prevodu dobili še Sardino v vesolju. V Franciji je najbolj uveljavljen z deli za odrasle, navdihujejo ga prijateljstva – kot v Alanovi vojni, ki jo je pripravil po spominih upokojenega ameriškega vojaka. Stripovski roman Fotograf pa je prijateljeva izkušnja v Afgánistanski vojni. V fokusu letošnje Tinte je še eno veliko ime, Američan Peter Kuper, ki strip in ilustracijo prodorno izrablja za družbeno in politično kritiko v revijah The New Yorker in MAD. Znan je po tem, da v strip mojstrsko pretaplja književne klasike. Med drugim se je na sodoben način spopadel z arhaično kritiko kolonializmu v kontroverznem romanu Josepha Conrada Srce teme, po katerem je bil navdahnjen znameniti hollywoodski film Apokalipsa zdaj. V Vodnikovi domačiji pa so na ogled izvirniki iz njegove zbirke Kafka, v kateri je uporabil tehniko praskanke. Ta spominja na lesorez, kar se z močnimi črno-belimi kontrasti ujame z občutkom tesnobe, z absurdnostjo in čudaškostjo. In če vas iz Šiške zanese spet nazaj v središče prestolnice še v DobroVago, si tam lahko ogledate izdaje majhne Berlinske umetniške, družbeno in izobraževalno angažirane založbe z imenom Colorama. V soboto se v Kinu Šiška v Ljubljani obeta tudi tradicionalni sejem s številni delavnicami in pogovori ter zvečer še s podelitvijo nagrad zlatirepec in seveda glasbo.
Po filmih Adria Blues in Igram, sem je Sanremo tretji celovečerec režiserja in scenarista Miroslava Mandića. Z glavnima igralcema Sandijem Pavlinom in Silvo Čušin in z močno simboliko prikazuje ljubezen, ki se zgodi protagonistoma Brunu in Duši v jeseni življenja, v domu starostnikov, kjer skrbijo za ljudi z demenco. Film govori o starostnikih Brunu in Duši, ki živita v domu starejših občanov. Občasno se srečujeta, skupaj preživljata čas, a vedno sproti pozabljata, da se poznata. Kljub temu se z vsakim novim dnevom drug drugega razveselita. Režiser se v filmu osredotoča predvsem na čustveni svet protagonistov in njuno subtilno zaznavanje okolice ter intimnih impulzov, ki jih iz nje prejemata. Film, ki naslavlja temo izgube spomina, predvsem iz danes na jutri, občutenja junakov pogosteje bolj kot dialoško poudarja prav na vizualni ravni. Režiser spregovori o tem, kako si je zamišljal notranji svet osrednjega junaka, ki sproti pozablja srečevanja prejšnjega dne. Sanremo je slovensko-italijanska koprodukcija s podporo RTV Slovenija in pred nocojšnjo premiero je uspešno gostoval na tujih festivalih; je tudi slovenski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Za filmsko fotografijo je poskrbel Peter Zeitlinger (med drugim sodelovalec Wernerja Herzoga in Ulricha Seidla), za glasbo Darko Rundek in za montažo Andrej Nagode. Prihodnji teden se bo Sanremo potegoval tudi za nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma.
Annette Krauss v ljubljanski galeriji Škuc razmišlja o nenamernih dejavnikih v vzgoji Učenci se v šoli ne učijo le v času učnih ur, temveč nanje pomembno vpliva tudi tako imenovani prikriti kurikulum, ki opisuje vse nenamerne dejavnike v vzgoji. Ti segajo od ustaljenih nenapisanih pravil in navad, do organizacije prostora in arhitekture. Kdaj, kako in koga izobraževanje emancipira in kdaj, kako in koga zatira, se sprašuje nizozemska umetnica, pedagoginja in piska Annette Krauss. V ljubljanski galeriji Škuc bodo v okviru festivala Mesto žensk nocoj odprli njeno razstavo Prikriti kurikulum, ki odstira vpogled v istoimenski projekt. Ko se je umetnica srečala s terminom prikriti kurikulum in se o njem izobraževala, je pri tem pogrešala glas učencev, zato že od leta 2007 vstopa v šolsko okolje in sodeluje z mladimi na večmesečnih delavnicah, na katerih nastanejo dela, s katerimi učenci predstavijo svoj pogled na prikriti kurikulum. Ti pogosto izhajajo iz arhitekture in fizičnega okolja, je povedala umetnica in izpostavila delo ene od učenk: »Zanimala jo je moč šolskega pohištva – raziskovala je različne stole. Kdo sedi na kakšnem stolu v kakšni situaciji? Učenci sedijo na preprostih, nepremičnih stolih, ko pa greš na primer v ravnateljevo pisarno, pa ta sedi na pisarniškem stolu s koleščki. Naredila je drobno intervencijo – učitelja je prosila za sestanek v kabinetu, še pred tem pa je zamenjala stole. Zanimivo, številnim ostalim učencem se to ni zdelo pomembno, stole so razumeli kot zgolj malenkost. Tu se je razvila neverjetna debata o naši povezanosti z vsakdanjim okoljem in o tem, kako objekti odsevajo razmerja moči.« Pomemben poudarek razstave so taktike, s katerimi si mladi lajšajo šolsko življenje – nekatere med njimi za gledalca ostanejo skrivnost, a so jih učenke in učenci pripravljeni posredovati skupini, ki bo z umetnico ustvarjala naslednjič. Spopadanje s šolskimi izzivi je tudi v osredju najnovejših del na razstavi – slovenski dijaki in dijakinje so namreč v sodelovanju ustvarili Pesmi izgovorov. Del ene od njih gre takole: »Pes mi jo je pojedel, mačka mi jo je pojedla, nosorog mi jo je pojedel.«
Je prihodnost lahko drugačna od preteklosti in sedanjosti? Po skoraj treh desetletjih obstoja, na pragu 27. izvedbe festivala Mesto žensk organizatorji ugotavljajo, da izbire ni: prihodnost mora biti drugačna. Od danes do 18. oktobra bo potekal raznolik in obširen program, ki vključuje več kot 130 sodelujočih.
Pravzaprav ni nikogar med nami, ki ne bi sam izkusil motenj v delovanju živčevja (od kroničnih bolečin do motenj čustvovanja) ali imel med svojimi bližnjimi bolnika, ki mu katera od bolezni živčevja krni kakovost življenja. Skoraj vsi poznamo koga, ki ga je prizadela možganska kap, je paraplegik po poškodbi hrbtenjače, ga mučita tesnobnost in depresija, ali postopno tone v demenco. Zato je morda pogovor s Sonio Vallabh priložnost, da se vsak pri sebi vpraša, ali lahko kako prispeva k napredku znanosti, preprečevanja, prepoznave in zdravljenja teh bolezni, katerih prevalenca se s staranjem prebivalstva dokaj naglo povečuje. Zaradi izjemne motiviranosti in osredotočenosti je namreč dr. Sonii Vallabh in soprogu uspelo premakniti dokaj ohromljeno znanstveno raziskovalno sfero prionskih bolezni v smeri tvornejšega iskanja odgovorov na premnoga znanstvena vprašanja. Ker so (sicer dokaj redke) prionske bolezni po svojih temeljnih molekularnih mehanizmih zelo podobne ostalim nevrodegenerativnim boleznim, so prioni pomemben raziskovalni model za številne bolezni od Alzheimerjeve, Parkinsonove, Huntingtonove bolezni, frontotemporalne demence do amiotrofične lateralne skleroze. Zato bi napredek na področju raziskovanja prionov lahko pomenil dragocen preboj in zgled za raziskave vseh naštetih, trenutno neozdravljivih in neogibno smrtnih bolezni. Dogodek Nevroznanost in družba je del Sinapsine nevroznanstvene konference. Predavanje je sprotno prevajano v slovenščino.
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov