Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov