Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Poslovil se je Goran Paskaljević

02.10.2020


Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.

Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.

Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.

Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V  njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!

Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Poslovil se je Goran Paskaljević

02.10.2020


Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.

Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.

Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.

Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V  njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!

Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.


15.01.2021

Glasba na vodi - družinski abonma 3

Vsebine Programa Ars


13.01.2021

ARS likovni natečaj

Vsebine Programa Ars


11.01.2021

Beseda leta 2020 je karantena

Beseda leta 2020 ni ljubezen ali upanje, ki sta sicer bili med predlogi za besedo leta, ampak arhaična beseda karantena. Beseda karantena izhaja iz francoske besede za številko 40 quarante. Štirideset dni so namreč morali v preteklosti zadrževati ladje s pomorščaki, za katere so sumili, da utegnejo prinašati nalezljive bolezni. Dr. Katarina Kebar z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU je povedala zanimiv podatek, da so prvo 40-dnevno karanteno razglasili v Dubrovniku leta 1377. Na drugo mesto se je uvrstila beseda kolesarjenje. Njena posebnost je, da združuje nezdružljivo. Spominja nas, da so preteklo leto potekali petkovi protesti na kolesih in da sta Slovenca Tadej Pogačar in Primož Roglič poskrbela za epski zmagi na dirki po Franciji, zaradi česar bi se ta beseda uvrstila visoko tudi, če ne bi bilo pandemije. Na tretjem mestu je besedna zveza 14 dni, ki od marca lani označuje kritično obdobje ostrejših ukrepov, po katerem bi se epidemja morala izboljšati. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je za kretnjo leta razglasila koronavirus, ki se navdihuje pri vizualni podobi virusa z bodičasto ovojnico. Beseda leta časopisne hiše Delo je cepivo. Za pesem leta, ki je sestavljena iz enajstih finalistk za besedo leta, pa so izbrali dve pesmi. Pesem anonimnega avtorja z naslovom Naša vojna, pesem Ranke Ivelja pa nosi naslov Leto prekleto. Akcija poteka na pobudo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo.


11.01.2021

Viralni filmi – pogled v zgodovino

Vsebine Programa Ars


11.01.2021

Najbolj pričakovani filmi leta 2021

Vsebine Programa Ars


10.01.2021

Mozartina 1

Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prvi koncert bo na sporedu že to nedeljo, 10. januarja, ob 11.00. Zaradi epidemioloških razmer se bo orkester predstavil v manjših zasedbah, brez dirigenta, z deli Paula Dukasa, Josefa Suka, Antonina Dvořaka in Johannesa Brahmsa. Spored so glasbeniki premišljeno sooblikovali s svojo umetniško vodjo, ponuja pa muziciranje vsem glasbenim sekcijam. Koncert bodo glasbeniki izvedli v domačem studiu 26, brez občinstva, spremljali pa ga boste lahko v neposrednem prenosu na programu ARS in v spletnem video prenosu. Kljub vsemu pa rdeča nit rdeča nit vsekakor ostajajo kakovostno izvedena glasba, primerna nedeljskemu utripu in času in predstavitev odličnih glasbenikov, ki vneseta pestrost, svežino in novo energijo na vsakem koncertu.


08.01.2021

Kako zveni književnost? Tako kot imaginarna prvoosebnost

Odlomek za napovedni članek literarnih oddaj na spletni strani www.rtvslo.si.


08.01.2021

Mozartine 2021

Vsebine Programa Ars


05.01.2021

Pravljice na programu Ars

Vsebine Programa Ars


05.01.2021

Beseda leta 2020

Vsebine Programa Ars


05.01.2021

Pod oblakom jezero

Vsebine Programa Ars


04.01.2021

Trubarjevo priznanje 2020

Trubarjevo priznanje za leto 2020 prejmeta dr. Pavel Zdovc za njegov prispevek k razvoju slovenistike na Univerzi na Dunaju in dr. Michael Biggins za promocijo slovenske pisne kulturne dediščine v mednarodnem prostoru. Priznanje podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica za pomembne prispevke k varovanju in ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine.


Stran 60 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov