Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Vrata so odprle tudi nekatere splošne knjižnice in knjigarne. Odpiranje knjižnic bo potekalo v treh korakih. Najprej so se odprle osrednje knjižnice, kjer je mogoče vračilo in izposoja gradiva, nekoliko kasneje pridejo na vrsto tudi manjše enote, zadnji pa se bodo na pot odpravili bibliobusi. Trenutno so odprte knjigarne, ki niso večje od štiristo kvadratnih metrov.
»Glasbene strukture se občutno dlje in bolj stabilno ohranjajo kot druge kognitivne strukture, tako lahko v stiku z glasbo nastanejo t. i. oaze spominjanja, občutenja identitete in jaza ter občutek lastne vrednosti – prav to deluje kot protiutež izgubi jaza in sveta.« Neizpodbitno je dejstvo, da glasba vpliva na čustvovanje in spomin, zato je tako zelo močno orodje pri delu z osebami z demenco v knjigi UP, Glasbena terapija z osebami z demenco zapiše glasbena terapevtka Mihaela Kavčič, ki bo govorila tudi o tem, kako glasba in v terapevtskem procesu glasbena terapija vzpostavi možnost, da človeka z demenco lahko srečamo na način, ki mu omogoča doživljanje celovitosti, kulturno in čustveno bivanje v vsakdanu. »Z glasbo se lahko povežemo. Z glasbo si lahko pomagamo.« Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, predloge, vprašanja. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192 Na fotografiji: Skupinska glasbena terapija v domu starejših, Mihaela Kavčič (osebni arhiv)
V svet glasbe iz časa Vaše mladosti nas bo z glasbenimi spomini popeljal zdravnik specialist nevropediater Igor Mihael Ravnik. Govorili pa bomo tudi o pomenu avdio-emotivnega kanala za razvoj človeka, o doživljanju glasbe v svetu, ki je prevladujoče usidran v vizualnem, o prostem času, ki ga je polnila lastna ustvarjalnost in tudi o tem, kako pomembno je igrati skupaj. Delati skupaj. Ustvarjati skupaj. Raziskovati skupaj. Spoštovane, spoštovani, veseli smo, da lahko oddajo snujemo tudi v dialogu z vami in se vam zahvaljujemo za vaše komentarje, pisma in izpolnjene ankete. Pišete nam lahko na ars@rtvslo.si, z nami delite glasbeno željo in z njo povezan spomin, pa tudi svoja druga razmišljanja ob oddaji, veseli smo vaših predlogov in vprašanj. Povezava do ankete je dostopna na www.1ka.si/a/273192
V tokratnem koncertu je Domen Marinčič izbral nekatera ohranjena dela francoskih skladateljev 17. stoletja za violo da gamba brez spremljave. Skladbe Hotmana, Dubuissona, Sainte-Colomba in de Machyja so nastajale dolgo pred dobro znanimi Bachovimi mojstrovinami za violino ali violončelo brez spremljave, a pričajo o visoki glasbeni in tehnični ravni nekdanjih glasbenikov. Domen Domen Marinčič igra izvirno violo da gamba, ki je nastala okrog leta 1740 v Leipzigu in je delo enega vodilnih nemških goslarjev Johanna Christiana Hoffmanna. Mnoge izmed njegovih basovskih viol da gamba so pozneje predelali v violončele in v igralnem stanju jih je danes le šest ali sedem. Sedemstrunsko violo da gamba na nocojšnem koncertu so restavrirali pred tridesetimi leti. Ohranila se je brez izvirnega vratu in je imela nekoč morda le šest strun, a je znano, da je Hoffmann svojim instrumentom včasih tudi naknadno dodajal sedmo struno.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Po telefonski zvezi bo z nami zdravnik specialist nevropediater Igor M. Ravnik. Pogovor bo tekel o glasbi v medicini in glasbi v življenju, z glasbenimi spomini nas bo popeljal v čas svojega otroštva, mladosti, nekoliko tudi v zrelo dobo, v čas Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic.
»Z glasbo si lahko pomagamo. Z glasbo se lahko povežemo.« Naše potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic bomo začeli z glasbenimi željami in glasbenimi spomini, ki ste jih v preteklem tednu delili z nami.
V času družbene izolacije morajo ustvarjalci na določenih področjih umetnosti še posebej skrbeti za psihofizično kondicijo, samozaposleni kulturni delavci in s. p.-ji pa so na preizkušnji glede kondicije preživetja. Mnoge vsebine so se res preselile na splet in postale brezplačne. Niso pa zastonj, ustvarjalci in njihove družine namreč tudi morajo preživeti. Država je z interventnim zakonom uredila pravico do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka in oprostitve plačila prispevkov za samozaposlene kulturne ustvarjalce, v drugem paketu pomoči pa naj bi upoštevala tudi popravke, ki so jih predlagali v Društvu Asociacija in v drugih kulturnih organizacijah. Med drugim se februar ukinja kot referenčni mesec za izračun upada dohodka, do temeljnega dohodka pa so upravičeni tudi delno samozaposleni.
Neveljaven email naslov