Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.
Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.
Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.
Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!
Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 11, Un poco andante e molto espressivo / Etudes, op. 30: Etude no. 11, Un poco andante e molto espressivo Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 4, Agitato / Etudes, op. 30: Etude no. 4, Agitato Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 3, Allegro con brio / Etudes, op. 30: Etude no. 3, Allegro con brio Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 3, Scivola / Etudes, op. 66: Etude no. 3, Scivola Izvedba: Katarina Peroša / Performed by Katarina Peroša
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 5, Fluida / Etudes, op. 66: Etude no. 5, Fluida Izvedba: Igor Sabljič / Performed by Igor Sabljič
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 1, Riflessa / Etudes, op. 66: Etude no. 1, Riflessa Izvedba: Meta Kokošinek / Performed by Meta Kokošinek
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 4, Delicata / Etudes, op. 66: Etude no. 4, Delicata Izvedba: Lana Jarc / Performed by Lana Jarc
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 10, Furiosa / Etudes, op. 66: Etude no. 10, Furiosa Izvedba: Luka Borkovič / Performed by Luka Borkovič
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 8, Giocosa / Etudes, op. 66: Etude no. 8, Giocosa Izvedba: Iva Bevc / Performed by Iva Bevc
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 9, Sublima / Etudes, op. 66: Etude no. 9, Sublima Izvedba: Špela Saksida / Performed by Špela Saksida
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 6, Capricciosa / Etudes, op. 66: Etude no. 6, Capricciosa Izvedba: Blaž Pavlakovič / Performed by Blaž Pavlakovič
Radijska dokumentarna zgodba SLO POP dokument osvetljuje specifični gledališki proces gledališkega koncerta Slovenska popevka, koprodukcija SMG in CUDV Dolfke Boštjančič Draga pri Igu, ki je povezal ljudi s posebnimi potrebami in profesionalne dramske igralce v skupno zgodbo in izkušnje ustvarjalcev, hkrati pa z raznolikimi sogovorniki in s pojmi inkluzija, krivda, odpuščanje in predvsem sprejemanje poskuša v širokem kotu razmišljati o bolj umirjeni, preudarni, empatični sodobni družbi in svetu strpnosti. O vsem tistem torej, kar nam že močno in nevarno primanjkuje. Dokumentarec je nastal znotraj mednarodnega projekta European Radio Project na pobudo Bavarskega radia. Tematsko izhodišče sta bila pojma krivda in odpuščanje v najširšem pomenu, v njem pa sodeluje 7 držav s samostojnimi ustvarjalci, pretežno iz nacionalnih radijskih hiš. Poleg Slovenije še Češka, Finska, Italija, Latvija, Nemčija in Slovaška. Projekt je bil uspešen na mednarodnem razpisu programa Reporters in the Filed, ki ga financira fundacija Robert Bosch Stiftung z namenom spodbujanja neodvisnega novinarstva in obravnave ključnih družbenih tem. Avtor in režiser Klemen Markovčič, Radio Slovenija Tonski mojster Urban Gruden Izvirna glasba Silence (Boris Benko in Primož Hladnik) Sofinancirano Reporters in the Field/Robert Bosch Stiftung Trajanje 24' 29'' Oktober 2019 Intervjuvanci Boris Benko Diego Barrios Ross Dr. Valerija Bužan Borko Horvat Željko Hrs Klara Kastelec Zdravko Kosić Andreja Lazar Jolanda Lazar Dr. Metka Novak Blaž Pirman Matjaž Pograjc * Zasnova in vodenje posebne pogovorne oddaje Klemen Markovčič Tehnilčna realizacija Vladimir Jovanović December 2019 Sogovorniki Dr. Valerija Bužan, specilana pedagoginja Miha Lobnik, zagovornik enoakosti Matjaž Pograjc, režiser
Mednarodna organizacija Europa Nostra je Plečnikov stadion uvrstila na ožji seznam v postopku izbiranja sedmih najbolj ogroženih območij evropske dediščine. Za to so se odločili, ko so videli, v kakšnem stanju je, in si ogledali projekt prenove Joca Pečečnika. Program Europa Nostra se izvaja v sodelovanju z Inštitutom Evropske investicijske banke, podpira pa ga tudi program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Program Ars Radia Slovenija se tudi letos pridružuje prazniku božične glasbe, ki ga vsako leto na tretjo decembrsko nedeljo prireja Evropska zveza radijskih postaj. Iz obsežne ponudbe koncertov – teh je letos kar petnajst – smo za predvajanje na našem programu izbrali devet najzanimivejših. Med drugimi boste lahko slišali tudi evroradijski božični koncert z naslovom Rajske strune, na katerem so v sredo v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Spodnji Šiški nastopili Komorni zbor DEKOR, organistka Polona Gantar in dirigentka Petra Grassi. Več o vsebini posebnega božičnega dne Evroradia pa v prispevku glasbenega urednika dneva Mihaela Kozjeka.
V okviru sinočnjega Zlatega abonmaja je v Cankarjevem domu v Ljubljani nastopil komorni orkester Franza Liszta s pianistom Eduardom Hubertom ter prvo damo črnobelih tipk Martho Argerich, ki je v Ljubljani po svojem prvem obisku leta 2016 nastopila že tretjič. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Sreda, 11. 12. 2019 ob 20.00, cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški v Ljubljani
Zgodovinski arhiv Ljubljana, katerega zbirka je z zakonom varovana kot kulturni spomenik, se je znašel v težki situaciji, njegovo vodstvo se je v teh dneh obrnilo na javnost. Do junija prihodnje leto se mora 24 zaposlenih in arhivska zbirka izseliti iz prostorov v središču Ljubljane, saj jim je Mestna občina spomladi odpovedala pogodbo. Nove lokacije še nimajo, vodstvo arhiva trdi, da je selitev v prihodnjega pol leta povsem neuresničljiva. Na Mestni občini Ljubljana se zagovarjajo, da prostore arhiva potrebujejo zase, na kulturnem ministrstvu, kamor se je arhiv obrnil po pomoč, pa zagotavljajo, da iščejo rešitve in da je časa dovolj. Minuli četrtek je bil glede tega na ministrstvu sestanek, ki pa kakšnih novosti, na primer glede morebitne nove lokacije za arhiv, menda ni prinesel.
Danes po vsej državi praznujemo Ta veseli dan kulture. Ob obletnici rojstva našega največjega pesnika Franceta Prešerna bodo namreč kulturne ustanove odprle svoja vrata. Obiskovalcem bo brezplačno na voljo več kot 300 dogodkov.
Nocoj se s slavnostnim odprtjem v ljubljanskem Kinodvoru pričenja že 16. mednarodni festival animiranega filma – Animateka. V slabem tednu bodo letos prikazali kar 360 filmov, 12 celovečernih, sicer pa kratkih animiranih filmov. V tekmovalnem programu se osredotočajo na animacije iz srednje in vzhodne Evrope, letos pa bodo poseben sklop namenjen tudi baltskim filmom. Prispevek Tine Poglajen.
Neveljaven email naslov