V kratkoprozni zbirki avtorica skozi drugačno tematsko prizmo bralca popelje v svoj značilni lok zanimanj – od skrbi za okolje in živali, fluidnosti človekove identitete do detabuizacije smrti in klasične družine.

»Čemu bi sklepali, da je prepad med človekom in svetom globlji in pomembnejši kot med dvema drugima vrstama bitij? Zakaj bi bil prepad med teboj in tem macesnom filozofsko resnejši kot med tem macesnom in na primer tistim detlom?«

Tako se sprašuje protagonist zgodbe Transfugij poljske nobelovke Olge Tokarczuk. V Transfugiju nas ta odpelje v resničnost, kjer se ljudje v ekstremni obliki rousseaujevskega vračanja k naravi odločijo za zdrs po evolucijski lestvici nazaj; spreminjajo se v živali in zatočišče v devastiranem svetu iščejo v naravnih rezervatih. Zgodba Transfugij je del zbirke Bizarne zgodbe, ki smo jo pred kratkim dobili v slovenščini, v prevodu Jane Unuk je izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki.

Olga Tokarczuk je že v svojem nobelovskem predavanju z naslovom Pozorni pripovedovalec razmišljala o tem, ali je mogoče pisati zgodbe, ki bi se odmaknile od splošno veljavnih mnenj in na zadeve pogledale z drugačnega zornega kota. Prav to skuša doseči v svoji pisavi, tudi omenjeni zgodbi Transfugij, ki se odmika od antropocentrizma, pa tudi nasploh v zbirki Bizarne zgodbe. Bizarnost tu ni naključna, ob premaknjenem zornem kotu gledanja na resničnost je prav bizarnost nekakšno izhodišče pripovedi, ki vzbujajo potujenost, pravi prevajalka.

Bizarne zgodbe so zadnja izdana knjiga Olge Tokarczuk in njena tretja kratkoprozna zbirka, hkrati pa prva, ki smo jo v celoti dobili v slovenščini. V njej se bralec skozi drugačno tematsko prizmo podaja v avtoričin značilni lok zanimanj – od feminizma, skrbi za okolje in živali, fluidnosti človekove identitete, tudi spolne, do detabuizacije smrti in klasične družine. Močna linija je v zgodbah namenjena tudi človekovemu soočanju s tehnologijo in znanostjo, kljub vsemu pa je njeno primarno zanimanje namenjeno psihologiji junakov.