Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nevladniki so ravno ob začetku drugega vala epidemije izvedeli, da se morajo izseliti.
Minister za kulturo Vasko Simoniti želi izseliti nevladne organizacije, ki se nahajajo na Metelkovi 6 v Ljubljani. Na tem naslovu domuje preko 20 organizacij, med njimi so Mirovni inštitut, Društvo Asociacija, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PiC), Zavod Maska, Mesto žensk, Plesni teater Ljubljana, En-Knap, ŠKUC, Zavod za sodobno umetnost SCCA Ljubljana in drugi. Dejanje ministra mnogi vidijo kot politični obračun, kar je v času epidemije še posebej problematično.
Pri ministrstvu za kulturo so zapisali, da je stavba na Metelkovi 6 glede na sodobne gradbene normative neustrezna, statično sporna in že postaja nevarna za bivanje. Streha že nekaj časa zamaka, odpada kritina, ki je že poškodovala avto na parkirišču. Zaradi slabe fasade in pomanjkanja izolacije so stroški ogrevanja bistveno višji.
Na potrebe po njeni prenovi se sicer opozarja že 15 let, vendar zakaj je prav zdaj pravi trenutek za njen začetek. Da gre za politični obračun, je tvitnila poslanka SDS Anje Bah Žibert. Zapisala je Bodite no natančni. To so tisti nevladniki, ki molzejo javni denar predvsem za svoje plače. Njihov edini program pa je petkovo kolesarjenje!!!. Za to, kdo uporablja stavbo na Metelkovi, se je s poslanskim vprašanjem podrobneje zanimal poslanec SNS Zmago Jelinčič.
Nevladniki se morajo izseliti do konca januarja prihodnje leto. Ministrstvo pričakuje odgovor v osmih dneh. Če ne bodo privolili v prostovoljno prekinitev pogodbe, bo ministrstvo sprožilo postopke pred sodiščem. V tem primeru je odpovedni rok eno leto. Nevladniki ministrstvu in vladi sporočajo, da Metelkove 6 ne bodo zapustili in da se bodo z vsemi silami uprli napadom na civilno družbo, neodvisno kulturo in demokracijo. Uporabili bodo vsa pravna sredstva in vse, kar je potrebno, da ostanejo.
V bran so jim stopile opozicijske stranke Levica, SAB, SD in LMŠ, ki so za četrtek sklicale sejo Odbora za kulturo.
Javni poziv ministrstvu za kulturo, naj umakne zahtevo in obnovo prostorov snuje skupaj z najemniki, pa je podpisalo več kot 200 nacionalnih zvez, sindikatov, društev, ustanov in zavodov. Kot so zapisali v pozivu, je Metelkova 6 naslov, kjer ustvarja producent drugega najbolj gledanega filma v samostojni Sloveniji, Gremo mi po svoje. Je prostor, kjer deluje zavod, ki je koproduciral gledališko predstavo 6, nagrajeno z Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.
V njem ima prostore inštitut, ki se je zavzel in rešil status več kot deset tisoč ljudi, izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Pa ustanova, ki podpira nadarjene mlade glasbenike, danes svetovno priznane glasbene mojstre, kot sta koncertni solist Münchenskih filharmonikov Martin Belič in prva violina Züriškega komornega orkestra Tanja Sonc.
Na Metelkovi 6 svoj program snuje društvo, ki na leto priredi 650 dogodkov za otroke in odrasle ter nanje privabi več kot 35.000 obiskovalcev. In ustvarjalci mednarodnega filmskega festivala Kino Otok, ki je pritegnil že več kot 50.000 gledalcev. Pa društvi, ki sta zaslužni za profesionalizacijo sodobnega plesa v Sloveniji in v katerih so ustvarjali mednarodno priznani koreografi, tudi nagrajenci Prešernovega sklada, kot sta Iztok Kovač in Mateja Rebolj.
Je prostor, kjer ima atelje svetovno priznana skupina vizualnih umetnikov Irwin in kjer ustvarja verjetno najbolj znana slovenska glasbena skupina Laibach. Kot piše v pozivu, je Metelkova 6 prostor, v katerem ustvarjajo nevladne organizacije in ustvarjalci, na katere je država upravičeno ponosna. To niso nevladne organizacije, ki jim država odvzame prostor ustvarjanja brez slehernega dialoga. Brez pogovora o možnih rešitvah, brez dajanja pomoči pri iskanju nadomestnih prostorov in brez zagotovila, da se lahko po obnovi dotrajane stavbe vrnejo. Sploh pa ne v obdobju epidemije.
Nevladniki so ravno ob začetku drugega vala epidemije izvedeli, da se morajo izseliti.
Minister za kulturo Vasko Simoniti želi izseliti nevladne organizacije, ki se nahajajo na Metelkovi 6 v Ljubljani. Na tem naslovu domuje preko 20 organizacij, med njimi so Mirovni inštitut, Društvo Asociacija, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PiC), Zavod Maska, Mesto žensk, Plesni teater Ljubljana, En-Knap, ŠKUC, Zavod za sodobno umetnost SCCA Ljubljana in drugi. Dejanje ministra mnogi vidijo kot politični obračun, kar je v času epidemije še posebej problematično.
Pri ministrstvu za kulturo so zapisali, da je stavba na Metelkovi 6 glede na sodobne gradbene normative neustrezna, statično sporna in že postaja nevarna za bivanje. Streha že nekaj časa zamaka, odpada kritina, ki je že poškodovala avto na parkirišču. Zaradi slabe fasade in pomanjkanja izolacije so stroški ogrevanja bistveno višji.
Na potrebe po njeni prenovi se sicer opozarja že 15 let, vendar zakaj je prav zdaj pravi trenutek za njen začetek. Da gre za politični obračun, je tvitnila poslanka SDS Anje Bah Žibert. Zapisala je Bodite no natančni. To so tisti nevladniki, ki molzejo javni denar predvsem za svoje plače. Njihov edini program pa je petkovo kolesarjenje!!!. Za to, kdo uporablja stavbo na Metelkovi, se je s poslanskim vprašanjem podrobneje zanimal poslanec SNS Zmago Jelinčič.
Nevladniki se morajo izseliti do konca januarja prihodnje leto. Ministrstvo pričakuje odgovor v osmih dneh. Če ne bodo privolili v prostovoljno prekinitev pogodbe, bo ministrstvo sprožilo postopke pred sodiščem. V tem primeru je odpovedni rok eno leto. Nevladniki ministrstvu in vladi sporočajo, da Metelkove 6 ne bodo zapustili in da se bodo z vsemi silami uprli napadom na civilno družbo, neodvisno kulturo in demokracijo. Uporabili bodo vsa pravna sredstva in vse, kar je potrebno, da ostanejo.
V bran so jim stopile opozicijske stranke Levica, SAB, SD in LMŠ, ki so za četrtek sklicale sejo Odbora za kulturo.
Javni poziv ministrstvu za kulturo, naj umakne zahtevo in obnovo prostorov snuje skupaj z najemniki, pa je podpisalo več kot 200 nacionalnih zvez, sindikatov, društev, ustanov in zavodov. Kot so zapisali v pozivu, je Metelkova 6 naslov, kjer ustvarja producent drugega najbolj gledanega filma v samostojni Sloveniji, Gremo mi po svoje. Je prostor, kjer deluje zavod, ki je koproduciral gledališko predstavo 6, nagrajeno z Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.
V njem ima prostore inštitut, ki se je zavzel in rešil status več kot deset tisoč ljudi, izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Pa ustanova, ki podpira nadarjene mlade glasbenike, danes svetovno priznane glasbene mojstre, kot sta koncertni solist Münchenskih filharmonikov Martin Belič in prva violina Züriškega komornega orkestra Tanja Sonc.
Na Metelkovi 6 svoj program snuje društvo, ki na leto priredi 650 dogodkov za otroke in odrasle ter nanje privabi več kot 35.000 obiskovalcev. In ustvarjalci mednarodnega filmskega festivala Kino Otok, ki je pritegnil že več kot 50.000 gledalcev. Pa društvi, ki sta zaslužni za profesionalizacijo sodobnega plesa v Sloveniji in v katerih so ustvarjali mednarodno priznani koreografi, tudi nagrajenci Prešernovega sklada, kot sta Iztok Kovač in Mateja Rebolj.
Je prostor, kjer ima atelje svetovno priznana skupina vizualnih umetnikov Irwin in kjer ustvarja verjetno najbolj znana slovenska glasbena skupina Laibach. Kot piše v pozivu, je Metelkova 6 prostor, v katerem ustvarjajo nevladne organizacije in ustvarjalci, na katere je država upravičeno ponosna. To niso nevladne organizacije, ki jim država odvzame prostor ustvarjanja brez slehernega dialoga. Brez pogovora o možnih rešitvah, brez dajanja pomoči pri iskanju nadomestnih prostorov in brez zagotovila, da se lahko po obnovi dotrajane stavbe vrnejo. Sploh pa ne v obdobju epidemije.
Nocoj bo v obliki spletnega video prenosa na spletni strani www.slowind.org potekal uvodni koncert Slowindove pomladi 2021. V letošnjem letu se bo zvrstilo šest koncert, od tega bodo štirje koncerti potekali v jesensko-zimskem terminu. Nocoj bodo nastopili flavtist Aleš Kacjan, tolkalci Špela Cvikl, Matevž Bajde, Franci Krevh in Barbara Kresnik ter dirigent Metod Tomac. Prispevek Marka Šetinca.
Po tem, ko je bil zaradi pandemije za eno leto prestavljen, se je v soboto za javnost odprl 17. mednarodni beneški arhitekturni bienale. Osrednja tema – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov. V sklopu nacionalnih predstavitev je sodelovalo 63 držav, predstavitve paviljonov so večinoma bile spletne, mnogi kuratorji pa se začetka bienala niso udeležili v živo. Tudi letošnja slovesnost ob odprtju je bila drugačna – podelili so le nagrado zlati lev za življenjsko delo, ki jo je prejel arhitekt Rafael Moneo, najboljši paviljon pa bodo razglasili šele avgusta. Na pandemijo se odziva tudi nekaj nacionalnih paviljonov – Nemci so denimo svoj projekt zasnovali s sklicevanjem na virtualno izkušnjo – saj obisk paviljona ponudi zgolj QR kode prek katerih si lahko ogledamo na predstavitev vezane posnetke. Kurirana razstava o naslovnem vprašanju – kako bomo živeli skupaj – razmišlja izredno odprto, prek petih poglavij – prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. Pri tem si bolj kot arhitekturne projekte ogledujemo instalacije, Sarkis pojasnjuje, da želi tako v ospredje postaviti obiskovalčevo izkušnjo: »Tradicionalno arhitekturne razstave izpostavljajo risbe, načrte, prereze … vse to seveda potrebujemo, da razumemo stavbo, a ta pristop ne posreduje nujno izkušnje. V tem bienalu smo poudarili potrebo po izkušnji. Zelo močni sta materialnost in ideja, da lahko skozi intenzivnost instalacije izkusimo določen vidik projekta.« Instalacije pa ob boku pestrosti in številnost projektov v prostoru Arzenala vodijo v malodane kakofonično izkušnjo, zaradi katere utegnemo spregledati kakšno zanimivo delo. Tako je dobrodošla vizualna izčiščenost slovenskega nacionalnega paviljona, ki se v Arzenalu zvrsti kmalu po kurirani razstavi. Ekipa projekta Skupno v skupnosti, ki raziskuje zadružne domove, se je namreč odločila za nekakšno prostorsko infografiko. Velikopotezen gradnje zadružnih domov, velikih objektov s široko namembnostjo namreč Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko predstavljajo s štirimi elementi – osrednji je ogromna miza, ki z lesenimi količki ilustrira določene statistične podatke zadružnih domov pri nas. Ključen pa je tudi video Vida Hajnška, ki pripoveduje o življenju in vlogi zadružnih domov. Kot beremo v katalogu projekta gradnja zadružnih domov kaže na srečanje dveh načel razvoja prostora: od zgoraj navdol in od spodaj navzgor – saj je ta politično orkestriran projekt spremljala močna samoiniciativa prebivalcev. Prizadevanja za vključevalnje lokanih skupnosti so še danes izjemno aktualna, prav tako prilagodljivost objekta, ki je prišla do izraza tudi v kontekstu pandemije. Prav omenjena prilagodljivost je eden izmed vidikov, zaradi katerih se slovenski paviljon dobro vključuje na osrednja vprašanja letošnjega bienala. Podobne kvalitete namreč izpostavlja tudi kurator Hashim Sarkis, ki pravi, da projekti na bienalu razmišljajo o prostoru, ki ljudem omogoča različne načine združevanja, ne da bi jim narekoval načine delovanja in obnašanja: »To je trdoživa arhitektura bodočnosti, ki ni namenjena enemu samemu namenu in ki bi se morala spreminjati s spreminjanjem namena, temveč trdoživa in prilagodljiva arhitektura prevideva bodočnost. Bienale predvsem razmišlja o zamislih prostora, ki vzbujajo upanje in predstavljajo različne možnosti, kako bomo živeli skupaj.« Vprašanje kako bomo živeli skupaj je hkrati starodavno in neizogibno, tako socialno in politično kot prostorsko, še pravi Sarkis, ki meni da je osrednja tema, zasnovana že pred pandemijo zdaj še bolj relevantna. Meni namreč, da so vzroki pandemije povezani z vprašanji, ki jih naslavlja tudi bienale – to so teme kot politična nestabilnost, preseljevanje in družbene neenakosti. V ospredju njegove vizije bienala je sicer predvsem optimizem - optimizem, da lahko s predlogi in tudi utopičnimi vizijami arhitektov družbo spremenimo na bolje. Prispevek je pripravila Iziora Pevec
V petek se je začel Teden ljubiteljske kulture 2021. Gre za osrednji letni projekt Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pandemija je kulturo pahnila v negotov položaj, zato želijo z dogodki po vsej Sloveniji ponovno aktivirati ustvarjalce, umetnike, društva in skupine in k temu pritegniti mlade. Letošnja osrednja tema Tedna ljubiteljske kulture je literatura in instrumentalna glasba, saj želijo s tem zaznamovati tudi Jurčičevo in Ipavčevo leto. Jože Žura.
Tobia Bellini je služboval kot organist, skladatelj in učitelj glasbe, skladatelj, kapelnik in učitelj glasbe je bil tudi njegov sin Rosario, ki je tudi svojega sina Vincenza že v njegovih rosnih letih uvajal v skrivnosti pianizma.
Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je napisalo osem dramatikov, so zaživeli v prepleteni in polni odrski obliki. Dramatiki Simona Hamer, Rok Vilčnik - rokgre, Nejc Gazvoda, Kim Komljanec, Simona Semenič, Varja Hrvatin, Tjaša Mislej, Peter Rezman. Premiera: Prešernovo gledališče Kranj, 22. 5. 2021
Na Televizijo Slovenija prihodnji teden prihaja češko-slovaški dokumentarni film Ujete v medmrežju, ki ga bodo prikazali v okviru izobraževalnega programa. V filmu so tri polnoletne igralke mlajšega videza odigrale dvanajstletnice, ki so jim postavili kulise otroških sob, opremljene s kamerami in računalniki, in odprli lažne profile na spletnih omrežjih, kot so facebook, snapchat in skype. V zgolj desetih dneh je z njimi v stik poskušalo stopiti kar 2500 odraslih moških, spolnih plenilcev, ki so zahtevali njihove fotografije, spolnost prek spleta, jih vabili na zmenke, pošiljali pa so jim tudi svoje erotične fotografije in posnetke s pornografsko vsebino; nekateri so jim tudi grozili in jih poskušali izsiljevati z njihovimi golimi fotografijami, ki so jih za namene filma ponaredili ustvarjalci filma.
V Kinodvorovem programu Kinobalon si od jutri naprej, torej od sobote, lahko ogledate dva otroška oziroma mladinska filma – novo nadaljevanje švedske filmske serije Najboljši Sune in nizozemski muzikal Sova in miška. Film, ki je sicer bil posnet že leta 2016, je navdušil Gajo Pöschl.
V Cankarjevem domu v Ljubljani se je zavrtel film Terapija Guillauma Niclouxa. Dogajalni prostor je luksuzno francosko zdravilišče, v katerem se istočasno znajdeta pisatelj Michel Houellebecq in igralec Gérard Depardieu. Tesa Drev Juh
Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na katerem so poleg novih filmov Vinka Möderndorferja Zastoj in Miroslava Mandića San Remo predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza. Oaza je v nedeljo postala veliki zmagovalec 49. FEST-a. Film pripoveduje o treh najstnikih iz zavoda za osebe s posebnimi potrebami, ki se spopadejo s čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi splete ljubezenski trikotnik; v njem pa nastopi tudi slovenska igralka Maruša Majer. Film je bil posnet v resničnem Domu za otroke in mlade v Sremčici, v bližini Beograda; o njem se je z režiserjem Ivanom Ikićem pogovarjal Urban Tarman.
Glasba Isanga Yuna združuje vzhodnjaško glasbeno estetiko in zahodnoevropsko umetniško avantgardo. V študijskem obdobju se je skladno s splošno evropsko avantgardno usmeritvijo posvetil dodekafoniji in serializmu, pozneje pa je začel razvijati svojevrstno eksotično kompozicijsko govorico.
Vlada je imenovala nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla za vršilca dolžnosti direktorja Javne agencije za knjigo. Ta je izrazil interes za ta položaj zaradi častnega gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Medtem pa je z mesta kuratorice tega dogodka odstopila Amalija Maček, uradno iz zdravstvenih razlogov. Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 je kot uvrstitev na olimpijske igre ali več, saj takšne priložnosti ne bomo kmalu zopet dobili. Samo akreditiranih novinarjev in blogerjev je v Frankfurtu približno 10 000. Gostovanje tudi presega predstavitev na knjižni ravni, saj se država promovira skozi kreativne industrije, gospodarstvo, turizem, kulinariko, izobraževanje. Dimitrij Rupel meni, da s svojimi izkušnjami lahko pripomore k vzpostavljanju mednarodnih povezav v Frankfurtu. Pretekle izkušnje častnih gostovanj so pokazale, da lahko države v Frankfurtu zablestijo, ali pa so povsem neopažene. Miha Kovač, profesor bibliotekarstva, ki sejem spremlja več kot tri desetletja, pa dvomi, da je Rupel usposobljen za to nalogo. Poznati je namreč potrebno delovanje sejma in pretekla častna gostovanja. Priprave na častno gostovanje so sicer že dalj časa deležne kritik. Na pozitivnejše odzive je konec marca naletela novica, da bo dogodek ob Matthiasu Geöritzu sokurirala Amalija Maček, poznavalka nemškega založniškega prostora, uveljavljena prevajalka in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti. Uradno je odstopila iz zdravstvenih razlogov. Če k temu dodamo še menjave ministrov za kulturo in direktorjev, potem pripravam, ki bi morale biti v sklepni fazi, ne kaže dobro.
Kot smo že poročali, je Ministrstvo za kulturo odpovedalo razstavo slovenskih umetniških del v Evropskem parlamentu med slovenskim predsedovanjem Svetu EU. Minister Simoniti je danes v Bruslju pojasnil, da je bila odločitev o odpovedi njegova, saj da ni bil pravočasno seznanjen, da bo evropski parlament k slovenskemu izboru dodal še svojo zbirko slik šestih slovenskih umetnikov. Urban Tarman
Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev prireja solistične in komorne koncerte že od leta 1965. V vseh letih neprekinjenega delovanja se je s svojim programom uveljavil kot nepogrešljivo središče sodobne glasbene ustvarjalnosti. Na tokratnem koncertu bosta nastopila oboist Matej Šarc in saksofonist Oskar Laznik.
Naša jeza je brezmejna je še kako zgovoren naslov monografije fotografij Toneta Stojka. V njej je izšel izbor mojstrovih fotografij demonstracij od leta 1968 do 2020. Fotografije so tako poklon ljudem, ki so se postavili za svoj prav, ki so se uprli oblasti in njenim ukrepom, hkrati pa so izjemno dragoceni zgodovinski dokument. Monografijo sta izdala Muzej novejše zgodovine Slovenije in Mladinska knjiga Založba d.d., uredila pa sta jo Tone Stojko in Nataša Strlič, sogovornika Marka Golje. Na koncu prispevka bomo slišali tudi kratko izjavo dr. Alija Žerdina, enega izmed Stojkovih portretirancev in hkrati enega izmed avtorjev kratkih spremnih esejev (ob Nataši Strlič so jih prispevali še dr. Mladen Dolar, ddr. Rudi Rizman, dr. Vlado Miheljak, Ervin Hladnik Milharčič in Aljoša Masten).
Gre za javno prireditev s spremljevalnim programom, ki že drugo leto zapored zaradi epidemije poteka virtualno. Večino spremljevalnih dogodkov bodo predvajali na youtube kanalu Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univeze v Ljubljani. Sejemska ponudba s spremljevalnimi dogodki je dostopna na spletnem naslovu: https://liberac.ff.uni-lj.si/
Kot smo že poročali, je Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se predstavila v evropskem parlamentu v času predsedovanja svetu EU. Včeraj je o tem najprej poročal časnik Delo, novico pa so potrdili tudi v Evropskem paralamentu. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih je pripravljal kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije. V Koroški galeriji jih je odpoved presenetila, saj imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del pa je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom, je povedala direktorica Andreja Hribernik, ki lahko o vzrokih odpovedi zgolj ugiba, saj uradnega obvestila z ministrstva za kulturo še niso prejeli. Po neuradnih informacijah naj bi ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je stalna praksa, želeli predstaviti ob razstavi. Neuradno naj bi to bil Arjan Pregl, ki pravi, da je pri tem ironično to, da so dela šestih slovenskih umetnikov v zbirko Evropskega parlamenta bila odkupljena leta 2012 in da torej tudi to morebitno sporno delo že od tedaj visi v Bruslju. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se včeraj obrnili tudi na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Sooblikujte radijski in video koncert na strehi Radia Slovenija
Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.
Neveljaven email naslov