Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Berlinski zid na velikem pletnu

23.10.2020


Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo.

V teh dneh je v spletnem arhivu Televizije Slovenija dostopen francoski dokumentarni film Berlinski zid na velikem platnu. Kot vemo, je zid med letoma 1961 in 1989 razmejeval vzhodni in zahodni Berlin in naj bi ustavil izseljevanje prebivalcev iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo. Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo. Ob tej priložnosti se je Tina Poglajen ozrla k filmskemu ustvarjanju v obeh Nemčijah.

Filmsko ustvarjanje v razdeljeni Nemčiji se je rodilo tako rekoč iz ruševin; v letih po vojni je bil velik del nemške prestolnice v popolnem razdejanju, življenje pa je bilo težko. Kljub temu je med obema deloma mesta dolgo deloval Grenzkino, ali, Kino na meji, ki je nastal skupaj z Berlinalom. Državljani Nemške demokratične republike so zaradi kina lahko redno zahajali v zahodni del mesta; če so predložili dokumente, ki so dokazovali, da prihajajo iz vzhoda, so jim v »kinu na meji« priznali popust, vojaška vlada pa je kinematografom iz Zahodnega Berlina za takšno politiko pobiranja vstopnine priznala davčno olajšavo. A medtem, ko je Berlinale deloval naprej, je Kino na meji z zidom zamrl.

Iz desetletij po vojni so v nemškem filmu dobro znani mejniki, kot je bil leta 1962 podpis Oberhausenskega manifesta, ki je prekinil z »očkovim filmom« (Papas Kino). Poznamo tudi režiserje, ki so ključno spreminjali podobo nemškega filma, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. Redkeje pa slišimo za »drugo stran« nemške filmske zgodovine. Delitev med »avtoritarnim« vzhodom in »svobodnim« zahodom namreč le ni bila tako preprosta, kot se zdi: cenzura ni obsegala le (zahodnih) filmov v Vzhodni Nemčiji, temveč je (vzhodne) filme cenzurirala tudi Zvezna republika Nemčija. O tem sem povprašala Petra Mänza, vodjo stalne zbirke in razstav v muzeju filma in televizije Nemške kinoteke.

»Režiserji, kot je bil Wolfgang Staudte, so svojo kariero začeli ob koncu obdobja nacizma, nato pa so s snemanjem filmov nadaljevali za vzhodnonemški državni filmski studio DEFA. Staudte je po romanu Podložnik Heinricha Manna posnel istoimenski film, komično dramo, v kateri se protagonist Diederich Heßling vsega boji, a se nato hitro nauči, da se mora, če hoče biti v življenju uspešen, prilizovati tistim, ki so od njega močnejši, in zatirati tiste, ki so šibkejši. Gre za primer filma, pri katerem vidimo, da so v vzhodni Nemčiji včasih snemali veliko bolj kritične filme, kot so bili dovoljeni v Zahodni Nemčiji. Podložnika so po premieri v Zahodni Nemčiji prepovedali, in trajalo je dolga leta, preden so ga lahko videli tudi Zahodni Nemci. To se je na zahodu spremenilo po Oberhausenskem manifestu in začetku novega nemškega filma, z režiserji, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. V vzhodni Nemčiji pa so režiserji, ki so bili bolj kritični, imeli vse več težav, njihove filme pa so začeli prepovedovati.«

Berlinski zid je postal propagandno sredstvo; na vzhodu so ga začeli predstavljati kot obrambo pred grožnjo napada Zahoda, na Zahodu pa kot simbol avtoritarnosti Vzhoda. Kot izvemo v dokumentarnem filmu Berlinski zid na velikem platnu, je odličen primer slednjega film Ustavite vlak 349, zahodna koprodukcija o beguncu iz vzhodnega Berlina, ki ga Američani velikodušno rešijo. V filmu je nastopil ameriški igralec Sean Flynn, sin igralca Errola Flynna, ki naj bi se pritoževal, da so dialogi v filmu proti-ameriško naravnani, zato so jih spremenili v bolj patriotske. Na vzhodu je nastal satirični film Nedeljski vozniki režiserja Gerharda Kleina in scenarista Wolfganga Kohlhaasa, ki smeši skupino nezadovoljnih meščanov, ki skušajo pobegniti iz nemške demokratične republike. Ali uspešnica Strogo zaupno o dvojnem agentu, ki v vzhodni Berlin prinese načrte za napad Zahodnih sil, film, ki so ga uspešno izvozili tudi v druge države t. i. vzhodnega bloka; film je tako na Vzhodu kot na Zahodu spodbudil v tistem času izjemno priljubljeni vohunski žanr.

Podobnih filmov je bilo na obeh straneh še nešteto, a že v šestdesetih so se stvari začele spreminjati. Najprej, seveda, s podpisom oberhausenskega manifesta, s katerim je skupina mladih in za tiste čase radikalnih zahodnonemških filmarjev razglasila, da je stari film mrtev, in da verjamejo v novega. Iz gibanja so pozneje izšli režiserji in režiserke, kot so Rainer Werner Fassbinder, Werner Herzog, Wim Wenders, Margarethe von Trotta in Helke Sander. Korenito so spremenili nemško filmsko industrijo: da se jim ne bi bilo treba uklanjati tržnim zakonitostim komercialnega filma in bi lahko snemali umetniške filme, so zahtevali državno podporo. Njihovi filmi so bili kritični do institucij, ki so privilegirale ene in zapostavljale druge, obravnavali so posledice krute nemške preteklosti, marginalizirane skupine, odtujeno mladino, meje liberalnih demokracij in novinarsko integriteto. Njihove filme, kot so Ali: Strah ti poje dušo, Jaz sem slon, gospa, Aguirre, srd božji, Ameriški prijatelj in drugi, danes uvrščajo med filmske klasike.

Konec šestdesetih je za vedno začelo spreminjati okostenele zahodnonemške strukture tudi študentsko gibanje, ki je s seboj prineslo tudi gibanje za pravice LGBT. To je imelo skupaj s feminističnim uporom izjemen učinek: Bundestag je leta 1969 dekriminaliziral homoseksualne odnose. Evforijo, ki je sledila, vendarle nekoliko zmedel film Rose von Prauenheim, Perverzen ni homoseksualec, ampak položaj, v katerem živi. Scenarij zanj je von Prauenheim napisal skupaj z Martinom Danneckerjem, ki je bil soavtor prve zahodnonemške sociološke študije o homoseksualnosti. Film predstavi vse stereotipe o gejevskem življenju, ironično potrdi vse predsodke in se izogne samopomilovanju; geji bi morali izstopati in bi morali biti ponosni na svojo »perverznost«, kot so to poimenovali drugi.

V zadnjih letih razdeljene Nemčije so zahodnonemška občinstva in kritike vzhodnonemški filmi začeli navduševati. Konrad Wolf je leta 1980 posnel Solo Sunny, film o nekdanji mehaničarki Ingrid Sommer, ki živi v (takrat še) zanikrnem Prenzlauer Bergu, s svojo glasbeno skupino izvede turnejo po državi, igra pa jo Renate Krößner, ki je za svoj nastop istega leta na Berlinalu dobila srebrnega medveda. Film je nemudoma postal uspešnica tudi zunaj meja Nemške demokratične republike. Morda tudi zato, ker je življenje v Vzhodni Nemčiji prikazal precej realistično – kar je bil velik odmik od drugih filmov studia DEFA, ki so se v tistem času že veliko bolj izogibali prikazovanju stisk in družbeno-politične represije.

Za konec seveda ne moremo mimo ikoničnega filma Nebo nad Berlinom, ki ga je leta 1987 – skoraj tik pred padcem zidu – posnel Wim Wenders. Film prikazuje razdeljeno mesto skozi oči angela varuha, ki se spusti na zemljo. Wenders je film hotel posneti na nikogaršnji zemlji tik ob zidu, zato se je sestal z vzhodnonemškim ministrom za film. Temu ni bilo všeč, da angeli lahko potujejo skozi katerikoli zid – torej, tudi berlinski zid – zato ga je zavrnil. Ekipa filma je nato postavila lažen zid na Potsdamskem trgu. Film Berlin upodobi kot razcepljeno mesto v več kot v enem pomenu besede: po eni strani je neskončno zanimivo, celo očarljivo, po drugi pa ga še vedno hudo preganja preteklost. Verjetno gre za najbolj poetičen filmski prikaz Berlina doslej, ki je zgodovinske in družbene občutke osamljenosti, ločenosti in nesreče razdeljenega mesta izrazil skozi poezijo v besedi in sliki.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Berlinski zid na velikem pletnu

23.10.2020


Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo.

V teh dneh je v spletnem arhivu Televizije Slovenija dostopen francoski dokumentarni film Berlinski zid na velikem platnu. Kot vemo, je zid med letoma 1961 in 1989 razmejeval vzhodni in zahodni Berlin in naj bi ustavil izseljevanje prebivalcev iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo. Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo. Ob tej priložnosti se je Tina Poglajen ozrla k filmskemu ustvarjanju v obeh Nemčijah.

Filmsko ustvarjanje v razdeljeni Nemčiji se je rodilo tako rekoč iz ruševin; v letih po vojni je bil velik del nemške prestolnice v popolnem razdejanju, življenje pa je bilo težko. Kljub temu je med obema deloma mesta dolgo deloval Grenzkino, ali, Kino na meji, ki je nastal skupaj z Berlinalom. Državljani Nemške demokratične republike so zaradi kina lahko redno zahajali v zahodni del mesta; če so predložili dokumente, ki so dokazovali, da prihajajo iz vzhoda, so jim v »kinu na meji« priznali popust, vojaška vlada pa je kinematografom iz Zahodnega Berlina za takšno politiko pobiranja vstopnine priznala davčno olajšavo. A medtem, ko je Berlinale deloval naprej, je Kino na meji z zidom zamrl.

Iz desetletij po vojni so v nemškem filmu dobro znani mejniki, kot je bil leta 1962 podpis Oberhausenskega manifesta, ki je prekinil z »očkovim filmom« (Papas Kino). Poznamo tudi režiserje, ki so ključno spreminjali podobo nemškega filma, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. Redkeje pa slišimo za »drugo stran« nemške filmske zgodovine. Delitev med »avtoritarnim« vzhodom in »svobodnim« zahodom namreč le ni bila tako preprosta, kot se zdi: cenzura ni obsegala le (zahodnih) filmov v Vzhodni Nemčiji, temveč je (vzhodne) filme cenzurirala tudi Zvezna republika Nemčija. O tem sem povprašala Petra Mänza, vodjo stalne zbirke in razstav v muzeju filma in televizije Nemške kinoteke.

»Režiserji, kot je bil Wolfgang Staudte, so svojo kariero začeli ob koncu obdobja nacizma, nato pa so s snemanjem filmov nadaljevali za vzhodnonemški državni filmski studio DEFA. Staudte je po romanu Podložnik Heinricha Manna posnel istoimenski film, komično dramo, v kateri se protagonist Diederich Heßling vsega boji, a se nato hitro nauči, da se mora, če hoče biti v življenju uspešen, prilizovati tistim, ki so od njega močnejši, in zatirati tiste, ki so šibkejši. Gre za primer filma, pri katerem vidimo, da so v vzhodni Nemčiji včasih snemali veliko bolj kritične filme, kot so bili dovoljeni v Zahodni Nemčiji. Podložnika so po premieri v Zahodni Nemčiji prepovedali, in trajalo je dolga leta, preden so ga lahko videli tudi Zahodni Nemci. To se je na zahodu spremenilo po Oberhausenskem manifestu in začetku novega nemškega filma, z režiserji, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. V vzhodni Nemčiji pa so režiserji, ki so bili bolj kritični, imeli vse več težav, njihove filme pa so začeli prepovedovati.«

Berlinski zid je postal propagandno sredstvo; na vzhodu so ga začeli predstavljati kot obrambo pred grožnjo napada Zahoda, na Zahodu pa kot simbol avtoritarnosti Vzhoda. Kot izvemo v dokumentarnem filmu Berlinski zid na velikem platnu, je odličen primer slednjega film Ustavite vlak 349, zahodna koprodukcija o beguncu iz vzhodnega Berlina, ki ga Američani velikodušno rešijo. V filmu je nastopil ameriški igralec Sean Flynn, sin igralca Errola Flynna, ki naj bi se pritoževal, da so dialogi v filmu proti-ameriško naravnani, zato so jih spremenili v bolj patriotske. Na vzhodu je nastal satirični film Nedeljski vozniki režiserja Gerharda Kleina in scenarista Wolfganga Kohlhaasa, ki smeši skupino nezadovoljnih meščanov, ki skušajo pobegniti iz nemške demokratične republike. Ali uspešnica Strogo zaupno o dvojnem agentu, ki v vzhodni Berlin prinese načrte za napad Zahodnih sil, film, ki so ga uspešno izvozili tudi v druge države t. i. vzhodnega bloka; film je tako na Vzhodu kot na Zahodu spodbudil v tistem času izjemno priljubljeni vohunski žanr.

Podobnih filmov je bilo na obeh straneh še nešteto, a že v šestdesetih so se stvari začele spreminjati. Najprej, seveda, s podpisom oberhausenskega manifesta, s katerim je skupina mladih in za tiste čase radikalnih zahodnonemških filmarjev razglasila, da je stari film mrtev, in da verjamejo v novega. Iz gibanja so pozneje izšli režiserji in režiserke, kot so Rainer Werner Fassbinder, Werner Herzog, Wim Wenders, Margarethe von Trotta in Helke Sander. Korenito so spremenili nemško filmsko industrijo: da se jim ne bi bilo treba uklanjati tržnim zakonitostim komercialnega filma in bi lahko snemali umetniške filme, so zahtevali državno podporo. Njihovi filmi so bili kritični do institucij, ki so privilegirale ene in zapostavljale druge, obravnavali so posledice krute nemške preteklosti, marginalizirane skupine, odtujeno mladino, meje liberalnih demokracij in novinarsko integriteto. Njihove filme, kot so Ali: Strah ti poje dušo, Jaz sem slon, gospa, Aguirre, srd božji, Ameriški prijatelj in drugi, danes uvrščajo med filmske klasike.

Konec šestdesetih je za vedno začelo spreminjati okostenele zahodnonemške strukture tudi študentsko gibanje, ki je s seboj prineslo tudi gibanje za pravice LGBT. To je imelo skupaj s feminističnim uporom izjemen učinek: Bundestag je leta 1969 dekriminaliziral homoseksualne odnose. Evforijo, ki je sledila, vendarle nekoliko zmedel film Rose von Prauenheim, Perverzen ni homoseksualec, ampak položaj, v katerem živi. Scenarij zanj je von Prauenheim napisal skupaj z Martinom Danneckerjem, ki je bil soavtor prve zahodnonemške sociološke študije o homoseksualnosti. Film predstavi vse stereotipe o gejevskem življenju, ironično potrdi vse predsodke in se izogne samopomilovanju; geji bi morali izstopati in bi morali biti ponosni na svojo »perverznost«, kot so to poimenovali drugi.

V zadnjih letih razdeljene Nemčije so zahodnonemška občinstva in kritike vzhodnonemški filmi začeli navduševati. Konrad Wolf je leta 1980 posnel Solo Sunny, film o nekdanji mehaničarki Ingrid Sommer, ki živi v (takrat še) zanikrnem Prenzlauer Bergu, s svojo glasbeno skupino izvede turnejo po državi, igra pa jo Renate Krößner, ki je za svoj nastop istega leta na Berlinalu dobila srebrnega medveda. Film je nemudoma postal uspešnica tudi zunaj meja Nemške demokratične republike. Morda tudi zato, ker je življenje v Vzhodni Nemčiji prikazal precej realistično – kar je bil velik odmik od drugih filmov studia DEFA, ki so se v tistem času že veliko bolj izogibali prikazovanju stisk in družbeno-politične represije.

Za konec seveda ne moremo mimo ikoničnega filma Nebo nad Berlinom, ki ga je leta 1987 – skoraj tik pred padcem zidu – posnel Wim Wenders. Film prikazuje razdeljeno mesto skozi oči angela varuha, ki se spusti na zemljo. Wenders je film hotel posneti na nikogaršnji zemlji tik ob zidu, zato se je sestal z vzhodnonemškim ministrom za film. Temu ni bilo všeč, da angeli lahko potujejo skozi katerikoli zid – torej, tudi berlinski zid – zato ga je zavrnil. Ekipa filma je nato postavila lažen zid na Potsdamskem trgu. Film Berlin upodobi kot razcepljeno mesto v več kot v enem pomenu besede: po eni strani je neskončno zanimivo, celo očarljivo, po drugi pa ga še vedno hudo preganja preteklost. Verjetno gre za najbolj poetičen filmski prikaz Berlina doslej, ki je zgodovinske in družbene občutke osamljenosti, ločenosti in nesreče razdeljenega mesta izrazil skozi poezijo v besedi in sliki.


30.08.2022

Slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar

V Narodni galeriji si še do 2. oktobra lahko ogledamo razstavo o gluhem akademskem kiparju Ivanu Štreklju, kakovostnem a spregledanem umetniku povojne generacije, ki je živel med letoma 1916 in 1975. Ustvarjal je zunanje plastike, ženske akte in portrete, s katerimi si je reševal socialno stisko, pomemben del razstave so zato donacije, največ njegovih del pa hrani Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V okviru njihovega projekta Prilagajanje in izdajanje knjig v slovenskem znakovnem jeziku, koordinatorica je Aleksandra Rijavec, je zdaj izšla slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki jo je napisala tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner, z ilustracijami kretenj pa podprl gluhi akademski kipar mag. Nikolaj Vogel. Foto: Žiga Bratoš


29.08.2022

Zadnji dnevi letošnjih Salzburških slavnostnih iger

Salzburške slavnostne igre imajo najobsežnejši program izmed vseh, saj zajema¬ vse zvrsti klasične glasbe – tudi opero in gledališče. Številčno gledano noben drug festival ne presega obsega programa v Salzburgu. Na to so zelo ponosni in vse mesto živi za festival. Letošnji festival bo trajal 45 dni, obiskovalcem pa ponujajo več kot 160 dogodkov na 17-ih različnih prizoriščih. Kar zadeva simfonični program, ne moremo spregledati koncertov Dunajskih filharmonikov, ki že tradicionalno gostujejo na Salzburških slavnostnih igrah. V gledališkem delu programa ne moremo mimo Slehernika Huga von Hofmannsthala, ki so ga od leta 1920 uprizorili že več kot 700-krat. Tudi letos je bila to predstava ob odprtju festivala. Operno podobo festivala pa je oblikovalo enajst naslovov. Premierno so uprizorili Grad vojvode Sinjebradca Béle Bartóka in Igro ob koncu časa Carla Orffa kot diptih, Triptih Giacoma Puccinija in Katjo Kabanovo Leoša Janáčka, koncertno so izvedli Lucio di Lammermoor Gaetana Donizettija in komorno opero Jakob Lenz Wolfganga Rihma ter ponovili Mozartovo Čarobno piščal, Rossinijevega Seviljskega brivca in Verdijevo Aido. Jutri, predzadnji dan festivala, bodo uprizorili Aido, v sredo, 31. avgusta, pa bo na vrsti zadnje dejanje letošnjih Slavnostnih iger v Salzburgu – to bo nastop Simfoničnega orkestra iz Pittsburgha s solistko Anne-Sophie Mutter in dirigentom Manfredom Honeckom. Fotografija Salzburga: Pixabay


29.08.2022

57. piranski ex-tempore tudi letos zaznamujejo mlade slikarke in slikarji

Ex-tempore Piran je eden pomembnejših likovnih dogodkov v slovenski Istri. Prepoznaven je po svojem tekmovalnem značaju in dolgi tradiciji, organizirajo ga Obalne galerije. V Galeriji Hermana Pečariča so na ogled najnovejša platna in prostorska instalacija Klavdije Jeršinovec, lanskoletne prejemnice nagrade Mladi. Njena razstava z naslovom Morje, sonce, srce je eden od izstopajočih spremljevalnih dogodkov, ki se bodo v prihodnjih dneh zvrstili v okviru slikarskega srečanja. Kot običajno se bodo za nagrade potegovali tako akademski umetniki kot ljubitelji slikarstva iz Slovenije in od drugod, predvsem iz sosednjih držav. Nagrade so vezane na tradicionalne teme ex-tempora, denimo Piran, ljubezen, morje, soline, istrska pokrajina. Nekaj je tudi novih. Podelila jih bo mednarodna strokovna žirija, ki jo letos sestavljajo direktor beneške akademije lepih umetnosti Riccardo Caldura, rusko-slovenski umetnik Vadim Fiškin ter Jerica Ziherl, hrvaška likovna kritičarka in kustosinja Muzeja Lapidarium v Novigradu. Opravili bodo tudi izbor del letošnjega ex-tempora za razstavi v piranski mestni galeriji in portoroškem Monfortu. Odprli ju bodo v soboto, ko se bo letošnje piransko slikarsko srečanje zaključilo s slavnostno podelitvijo nagrad. Foto vir: Obalne galerije


26.08.2022

Tobias Putrih: Industrija jekla

Izjemno zahtevno in z gospodarskega vidika zanimivo jeklo, ki ga izdelujejo na Koroškem je na novi razstavi v galeriji Ravne postalo umetniško delo. Razstava Industrija jekla prinaša kose orodnega jekla, tudi takega, ki ga na Koroškem izdelujejo za potrebe izjemno zahtevne letalske industrije. Jeklene odkovke je s pomočjo razvojnih inženirjev Sij Metala Ravne umetnik Tobias Putrih iztrgal iz proizvodnega procesa in jih spremenil v umetniška dela. Že sama postavitev jeklenih odkovkov je bila tudi za snovalce razstave velik zalogaj. Premagali so ga s pomočjo inženirjev in jeklene kose nameščali z magneti. Ravne slovijo kot mesto Forma vive. Kipar Tobias Putrih je zato v to koroško gospodarsko središče že vpet in sicer s stanovanjskim modusom R v naselju Javornik. Z razstavo Industrija jekla so poudarili 400 letno tradicijo železarstva in se po drugi strani navezali ravno na Forma vivo Ravne, ki prinaša 36 jeklenih skulptur v mestu in okolici. Foto: Galerija Ravne


26.08.2022

Anna Netrebko in Jusif Ejvazov nastopata na Festivalu Ljubljana kljub nasprotovanju ukrajinske skupnosti

V sklopu 70. festivala Ljubljana bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani nastopil zakonski par – sopranistka Anna Netrebko in tenorist Jusif Ejvazov – ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Michelangela Mazze. Foto: EPA


26.08.2022

Gosti Dnevov poezije in vina 2022

Z branjem poezije, razstavo in glasbo se je v ponedeljek začel že šestindvajseti festival Dnevi poezije in vina. Na njem je v tem tednu nastopilo 20 pesnic in pesnikov iz 10 držav. Glavnina dogajanja se dogaja na Ptuju. Tam lahko nocoj ob 20:30 na Mestni tržnici poslušate poezijo petih pesnikov, pol ure pred polnočjo pa se festival zaključuje z zabavo v kavarni Bodi. V ospredju letošnjih Dnevov poezije in vina so bili častni gostje, pesnici Chus Pato, avtorica odprtega pisma Evropi, in Carolyn Forché iz ZDA, ter poljski pesnik Tomasz Rożycki. FOTO: Na fotografiji Carolyn Forché bere pesmi na letošnjem festivalu na Ptuju VIR: FB Dnevi poezije in vina


24.08.2022

(Samo)cenzuri ustvarjalk in intelektualk smo priča še danes

V Mestni knjižnici Ljubljana je potekala mednarodna raziskovalna delavnica na temo Cenzura in samocenzura žensk. Predavateljice iz različnih evropskih univerz so govorile o zgodovini cenzure žensk in njihovem položaju v 19. stoletju. Strategije cenzure in samocenzure pisateljic in intelektualk pa so osvetlile tudi z vidika aktualnosti. Dogodka se je udeležila Tita Mayer, kjer se je pogovarjala z vodjo projekta prof. dr. Katjo Mihurko Poniž s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Foto: Pixabay


24.08.2022

Damijan Kracina z rastavo 0,22 Galerijo DLUL spreminja v kabinet čudes

Damijan Kracina je z razstavo 0,22 Galerijo DLUL prelevil v nekakšen kabinet čudes, poln malih skulptur, skic, risb v prostoru, spominov, nenavadnih oblik – na tleh, viseč v prostoru, v okenskih nišah … Prostor je predrugačen, naseljen s skoraj nelagodje zbujajočimi oblikami, ki spajajo namige na živalski, človeški in rastlinski svet. So ta bitja ogrožena ali pa morda ogrožajo nas? Gre morda za arheološke izkopanine kosti nenavadnih izumrlih vrst? Vse to pomislimo ob novi postavitvi Damijana Kracine, ki se, kot je to zanj pogosto značilno, navezuje na kabinet čudes. To velja predvsem za prvi prostor galerije, v drugem pa se soočimo z vrtljivo biomorfno skulpturo in podobnimi risbami. Tudi risbe dojema kot skulpture, le da dvodimenzionalne, to igro pa je zdaj še nekoliko stopnjeval s postavitvijo risb v prostor. Vodilni motiv je tokrat arašid, ki ga je pritegnil zaradi svoje vsakdanjosti in zanimive oblike. Vendar pa arašid pri Damijanu Kracini seveda ni zares arašid, temveč se kot v nekakšnem evolucijskem zdrsu in čudni mutaciji spreminja v domišljijske oblike, oziroma se bližajo formam, ki jih kurator Jani Prinat opiše kot Heavy metal bio grisaille bitja, ki imajo tendenco, da se, ko razvijejo svojo najbolj učinkovito prilagodljivo obliko, maščujejo človeštvu, ki jih je pripeljalo do te točke. Foto: Damijan Kracina, Body, patiniran mavec, 2022, vir: Galerija DLUL


22.08.2022

Matevž Jerman: "8. edicija FeKK-a je bila v več pogledih rekordna"

V soboto se je s podelitvijo nagrad sklenila osma edicija mednarodnega festivala kratkega filma FeKK, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot referenčni festival za prikaz najnovejše kratkometražne produkcije iz držav nekdanje Jugoslavije oziroma balkanskega polotoka.


21.08.2022

Roman Uranjek (1961-2022)

20. 8. je umrl priznani slovenski umetnik Roman Uranjek. Leta 1961 v Trbovljah rojeni umetnik je bil znan predvsem kot član umetniškega kolektiva Irwin ter politično umetniške skupine Neue Slowenische Kunst. Obe skupini veljata za mednarodno najuspešnejši fenomen slovenske umetnosti – člani so razstavljali v priznanih galerijah vse od newyorške MoMe pa do madridske Reine Sofie. Irwin je verjetno naš najbolj znan in mednarodno uspešen umetniški kolektiv, ki je pomembno sooblikoval sodobno umetnost Vzhodne Evrope od postmodernizma 80ih let dalje. Kolektiv je postal izrazito znan po prevzemanju tipično slovenskih podob ter simbolov sakralne umetnosti, avantgardnih gibanj, socrealizma in nacistične propagande. O travmi je treba govoriti, zato smo se tako intenzivno ukvarjali z ikonami in simboli, je o tem pristopu dejal Uranjek, saj če hočemo travmo pospraviti pod preprogo, se bo nenehno ponavljala. Irwin je hkrati del širšega kolektiva NSK, ki se je zoperstavljal socialistični ideologiji enopartijskega sistema, pozneje pa zaznamoval prehod v kapitalizem. Retrospektivno razstavo Neue Slowenische Kunst: Od Kapitala do kapitala je v Ljubljani videlo 15.000 ljudi, zelo uspešno je gostovala tudi v tujini. Uranjek je skupaj s skupino Irwin na umetnostno prizorišče stopil leta 1983, pozneje pa je nadaljeval tudi prepoznavno samostojno umetniško pot. Še naprej se je ukvarjal z ikonami in simboli ter zbiral različne podobe, v katere je interveniral z lastno potezo, temelječo na avantgardni estetiki. Z avantgardami je povezan tudi tako za Irwin kot za Uranjeka značilni križ. V okviru projekta Vsaj en križ na dan je namreč umetnik skoraj dvajset let vsakodnevno ustvaril vsaj en križ, ki ga je razumel v bližini Malevičeve misli, pomenil pa mu je tudi nekakšno meditacijo in razmislek o zgodovini umetnosti. Prvo delo v tej seriji je Uranjek naredil 1. januarja leta 2002, križe pa je nato ustvarjal vse do zadnjega dne svojega življenja. Vir foto: Tadej Vaukman


20.08.2022

Srce Sarajeva hrvaškemu filmu Varno mesto

Srce Sarajeva za najboljši celovečerni film je osvojil hrvaški film Varno mesto. Scenarij je napisal Juraj Lerotić, potem ko je njegov brat skušal storiti samomor. Film je nato Lerotić tudi režiral in zaigral glavno vlogo v njem. Lerotić je prejel tudi nagrado za najboljšega igralca. Srce Sarajeva za najboljšo režijo je osvojila Marina Er Gorbač za protivojni ukrajinski film Klondike. Srce Sarajeva za najboljšo igralko pa Vicky Krieps za vlogo v filmu Korzet. S podelitvijo nagrad se je sklenil 28. sarajevski filmski festival, ki je bil uspešen tudi za slovensko kinematografijo, saj je bila v Sarajevu zastopana kot še nikoli doslej.


19.08.2022

Jubilejni 25. Mladi levi

Festival Mladi levi je bil prvič izveden leta 1998 in od takrat brez prekinitev vsako leto obiskovalcem ponudi pisano paleto vrhunskih projektov, ki jih ustvarjajo domači in tuji umetniki. Letos je nova programska ekipa v sestavi Mojca Jug, Lea Kukovičič in Klara Drnovšek Solina sklenila, da če je lanskoletni festival z idejo »iti naprej, obdržati skupnost« slavil življenje in potenciale, bo letošnji, ki poteka v dobi omilitve problematičnih družbenih poglavij, naslavljal minljivost in strahove. Nova programska ekipa po dveh koronskih izvedbah v ospredje torej postavlja konec in praznino. Festival, ki se bo sklenil prihodnjo soboto, ponuja preko 40 različnih dogodkov: vse od predstav, performansov in razstav, do sprehodov, vodstev, intervencij ter celo zabav. Foto: Mladi levi


18.08.2022

Eva Petrič v Križevniški cerkvi o dvoreznosti umetne inteligence in iskanju stika z naravo

70. Festival Ljubljana je med številnimi večernimi dogodki postregel tudi s performansom intermedijske umetnice Eve Petrič, ki jo med drugim poznamo po instalacijah iz idrijskih čipk in prepletanju vizualnih postavitev z zvoki, njeno življenje in ustvarjanje pa sta razpeti med Dunajem, New Yorkom in Ljubljano. Tokrat se je posvetila sedanjosti in prihodnosti sveta in človeštva, ki se po njenem čutenju približujeta točki čustvene singularnosti – točki, ko nič več ne bo tako kot prej. V Križevniški cerkvi v Ljubljani stoji njena instalacija Orakelj, uvod vanjo pa je bil torej performans Šabloniranje – spomin na jutri, ki se je zgodil v torek ob 23. uri. Noč ima svojo moč. Foto: Žiga Bratoš


18.08.2022

Favorit za nagrade srce Sarajeva ukrajinski film Klondike, ki je svet opozarjal na vojno

Ta protivojni film v mestu Sarajevo, ki je doživelo vojno, občinstvo doživlja še posebno pretresljivo. Ustvarjalci filma so imeli ob snemanju občutek, da se Ukrajini obetajo strašni dogodki, potem pa se je le nekaj tednov po svetovni premieri tudi zares začela ruska invazija.


17.08.2022

Novomeški festival Jazzinty – jazz zvoki mladosti in prihodnosti

Dolenjska prestolnica ta teden diha ob zvokih jazza. V organizaciji Zavoda Novo mesto potekajo tradicionalne mednarodne delavnice in festival Jazzinty. Ta prinaša pester program večernih koncertov, ki potekajo pod geslom zvok mladosti in prihodnosti, saj se od klasičnega jazza nagibajo k sodobnim glasbenim smernicam. Podelili bodo tudi nagrado jazon za avtorsko jazz kompozicijo, na sklepnem koncertu v soboto pa se bodo predstavili udeleženci delavnic in mentorji. Foto: utrinek z ene izmed prejšnjih izdaj Jazzintyja, http://jazzinty.com/


16.08.2022

Platforma malih umetnosti premika margine

Letos v Ljubljani že peto leto poteka Platforma malih umetnosti, ki jo producira zavod Emanat, tokrat v sodelovanju s Srednjo vzgojiteljsko šolo, gimnazijo in umetniško gimnazijo Ljubljana, Zavodom za kulturo raznolikosti OPEN, Cukrarna.barom, Klubom Tiffany, ŠKUC-em in Kulturnim centrom Q. Program sestavljajo trije sklopi – predstave, delavnice in odprte mize, prek katerih ustvarjalci, organizatorji in udeleženci na različne načine razmišljajo o kabaretu, improvizaciji, burleski, stand-upu, vodvilu, klovnovstvu in še marsikateri drugi »mali umetnosti«. O ideji malih umetnosti, participaciji, pomenu marginaliziranih umetnosti ter o programu letošnje Platforme malih umetnosti se je Matic Ferlan pogovarjal s članico projektne skupine Mašo Radi Buh. (foto: Platforma malih umetnosti / Marijo Zupanov)


16.08.2022

V Sarajevu svetovna premiera slovenskega filma Jezdeca

Na sarajevskem filmskem festivalu je bila sinoči svetovna premiera slovenskega celovečernega filma Jezdeca, režiserja Dominika Menceja. Film se tudi poteguje za nagrade srce Sarajeva, kar je velika potrditev, saj je bil izbran izmed 600 filmov v tekmovalni program 8 celovečernih filmov tega osrednjega filmskega festivala v širši regiji. Ob filmih pa so v Sarajevu v ospredju tudi filmske zvezde. Med njimi je po priljubljenosti in prepoznavnosti med prvimi danski igralec Mads Mikkelsen.


11.08.2022

Festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded o Odgovornosti

Nočno življenje se je prvo ukinilo in zadnje zaživelo, poudarjajo pred začetkom 6. izdaje Festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded. Zato se toliko bolj zagreto vračajo v klube na Metelkovi, z vsebinskim delom pa še v Pritličje in Cukrarna bar. Grounded, katerega osrednja tema je letos Odgovornost, aktualna družbena vprašanja naslavlja s povezovanjem na videz nezdružljivega. Res le na videz, kajti elektronska glasba že sama izvira iz kritične misli, med drugim kritike do komercialnih vsebin. Ko vznikne, je nišna, tako kot družbena kritičnost in aktivizem festivala Grounded. Letos se v zvočnem delu vračajo še na zadnja zatočišča za nekomercialne kulturne dogodke, na Metelkovo. Nina Hudej napoveduje 25 nastopajočih, med njimi bosta lokalna kolektiva Ustanova in Nimaš izbire, pa iz Srbije in Hrvaške Volta in Sutra. Povezava obeh delov festivala, glasbenega in vsebinskega, v osrednji temi vedno obstaja. Odgovornost, ki so jo v teh časih prepoznali kot aktualen problem, se tako odraža tudi pri varnosti v klubskih prostorih na primer. Danes zvečer se bodo posvetili odgovornosti za vojno in mir v Ukrajini – temi, ki se ji ni odgovorno izogniti, pojasni Barbara Rajgelj. S predavanji in delavnicami festival Grounded še o okoljski in pravni odgovornosti – a poudarjajo: namesto, da bi vzbujali slabo vest, poskušamo krepiti našo osebno odgovornost, ponuditi orodja in veščine. Foto: Grounded


10.08.2022

Matej Kravcar (1995 - 2022)

Trobentač Matej Kravcar (23. 10. 1995 – 6. 8. 2022) je bil član mnogih zasedb tako na področju klasične, jazzovske, kot tudi zabavne in narodnozabavne glasbe, 17. junija letos je s koncertom zaključil magistrski študij v razredu prof. Jureta Gradišnika na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Eden najbolj nadarjenih glasbenikov svoje generacije je bil udeleženec in dobitnik najvišjih priznanj in nagrad na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih, kot so Davorin Jenko v Beogradu, Mednarodno tekmovanje Svirel, Mednarodno tekmovanje pihalcev in trobilcev v Varaždinu Woodwind & Brass, kar trikrat zapored je zmagal na tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije TEMSIG. Kot solist ali orkestrski glasbenik je sodeloval z mnogimi profesionalnimi glasbenimi sestavi na Slovenskem, bil je tudi redni sodelavec Jazz orkestra HRT, kjer je kot prvi trobentač že na uvodnem nastopu navdušil tako svoje kolege kot občinstvo. Zadnja leta je igral tudi v trobilnem kvintetu Schaka in z njimi 20. decembra 2020 nastopil v ciklu SiBrass v Slovenski filharmoniji, kjer je nastal posnetek izvedbe Kvinteta Michaela Kamena.


09.08.2022

I've seen the future baby, it's sexy

Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto. V Škucu danes odprejo razstavo, ki napoveduje seksi prihodnost in vabi, kot pravijo, na zdravilno popotovanje. Med drugim kliče k osvobajanju od določenih vedenjskih vzorcev. Obstajata knjiga ali človek, ki vesta vse? Pa tudi če – je njun pogled univerzalen? Kdo ima prav – znanstveniki, pomembni in zaupanja vredni intelektualci, morda celo politiki? Naša življenja so pač zapleten preplet interakcij, želja, hrepenenj, zdaj in nekoč, zakaj bi torej morali zgodovino, resnico ali pravice razumeti kot premico in ne nekaj razvejanega? Nenazadnje je tudi spomin nekaj nelinearnega. In zakaj ne bi smeli podvomiti v institucionalizirana "pravila", ne da bi pri tem izpadli na primer teoretiki zarot? In da se ne bi počutili nenormalne. Resnica je ta, da normalnosti zares ni, pravi kuratorka Tia Čiček. Zatiranje "nenormativnih subjektov" se pokaže na primer pri vseh, ki se identificirajo kot ženske in kvir osebe. Z bolj odprtim odnosom bi se najbrž približali organski strukturi vsega, kar pač obstaja. Tudi našega telesa in uma, ki imata neskončno domišljijo. Prav domišljija nas vodi v nenavadne rešitve v neznanju in ko nam avtoritete vzbujajo krivdo. Kvirovski umetniški kolektiv Coven Berlin ruši, kot so poudarili, heteronormativno razumevanje seksualnega užitka. Harley Aussoleil pove, kaj nam predstavljajo v Škucu: "V kolektivu smo razmišljali o sramu in krivdi in se odločili, da javno pozovemo ljudi, naj spregovorijo o predmetih, s katerimi so masturbirali. Kaj so počeli, ko še niso imeli pravih virov informacij ter dostopa do stvari. Na skrivaj, ker so se sramovali. Na primer nekdo si je v zadnjično odprtino vtikal svinčnik brez lubrikanta misleč, da bi seks in orgazem morala boleti. Da torej tisto, česar ne bi smeli početi, zahteva bolečino. Z raznimi primeri pa sporočamo tudi o tem, kako se lahko povežemo s svojim telesom in stopimo na pot iskanja svojih užitkov, kar je po našem mnenju lahko precej politično zasledovanje. Ta projekt odprtega poziva smo zasnovali kot psevdoznanstveno etnološko študijo in se tako na neki način norčujemo iz ideje, da gre za znanost in da je seks nekaj univerzalnega, v kar ne verjamemo." "Tiste in tisti, ki ne dosegajo standardov empiričnega znanstvenega procesa oz. posedujejo znanja marginaliziranih skupin, odrinjenih na rob, so za tako vednost moteče, moteči" preberemo ob razstavi. "Medtem ko konstelacije tesno prepletenih mrež moči zatirajo telesa, seksualnosti in identitete, smo na socialnih medijih priča ponovnemu vzniku ritualnih praks pri sodobnih "uročevalkah in uročevalcih". Kuratorka Teodora Jeremić doda še dva primera z razstave: "Virginia Lupu sodeluje s skupino romunskih čarovnic. Pomaga jim, da bi bile vidne, saj so bile večino življenja marginalizirane in to na več nivojih: kot Rominje, kot ženske, kot čarovnice. Skuša razumeti njihovo znanje – od kje prihaja, kako ga uporabljajo, da bi pomagale ljudem. Gre torej za skrito znanje, o katerem govorimo tudi na razstavi. Rojeni smo v svet ene perspektive, in premisliti skrita védenja bi nam lahko koristilo. Naj omenim še primer Karin Ferrari: v seriji Dekodiranje celotne resnice analizira glasbene videe – na primer Dark horse izvajalke Katy Perry in Born this way Lady Gaga. Skrivnostnosti, okultne teme in resnične informacije prepleta tako, da težko ločimo med dejstvi in fikcijo. Njeno delo, po eni strani ironično, ponudi neko zanimivo smer združevanja stvari in ustvarjanja nekaj povsem novega." Preseganje ustaljenega reda, opolnomočenje in svobodno raziskovanje svojega bistva? Morda pa res. Videli smo prihodnost in je Seksi torej sporoča razstava v Škucu. Tam si lahko ogledate še dela slovenskega tandema Lealudvik in drugih. Foto: Tia Čiček


Stran 19 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov